Oni 3-je se že odpeljejo dol, jaz pa še iščem kombinacijo s kom za kasneje. Milan predlaga celo popoldansko letenje na Kovku, kar se mi zdi še najbolj smiselno, zato se odpeljem domov. Tej ideji se pridruži tudi Berto in kasneje še Gabor.

Spremljam veter in tisti, ki se jim je najbolj mudilo medtem že scurijo.

No, vsaj nekateri 🙂 .

Ob 15h se dobimo na Vrhniki, kjer se najavi tudi Mojca, ki pa gre strogo na Lijak (kjer jo čaka Dule). Berto prestopi k njej in gasa. Mi 3-je pa v LCja in od zadaj na Kovk, kjer pa sunki prbijajo tudi 12m/s in kjer smo seveda popolnoma sami.

Erzo nas še pred prihodom provocira, da je to napačna izbira (on je odpeljal avto Pojetu v Postojno, sam pa se priklopil Mojci in Bertu in se z njima odpeljal na popravca nazaj dol na Lijak. Oni že štartajo, ko mi še kar čakamo na Kovku, da se umiri in modrujemo.

Končno se okoli 18h le toliko umiri, da začnemo postavljati. Sam se najprej celo javim za šoferja, da potem ne bo problema z logistiko, pa me Gabor in Milan prepričata, da bomo že rešili avto, saj je Mojčina ekipa na Lijaku…

Okoli 18h se torej spravimo v luft (najprej Gabor, pa jaz in še Milan). Ravno takrat prileti Erzo z Lijaka in se nam pridruži v zraku. Potem pa 1.45h popolnoma mirnega večernega letenja kot ga nisem bil deležen že X (10 ?) let, tu pa ne vem, če sploh že kdaj (vetra je sicer bilo dovolj, vendar povsem laminarno, da v resnici ni bilo treba niti enkrat zavrteti).

Čisto v Predmejp, pa nazaj do starta in še enkrat v Predmejo (povratek ven je bil sedaj malo bolj zahteven, saj nas pošteno spusti in tesno ob pobočju lovimo dviganja, da nekako pripeljemo do Hublja). In spet do starta in čez na Vipavo. Erzo je že po prvi rundi odpeljal na Nanos, midva z Milanom (po postaji javlja, da je na Nanosu 10 vetra) pa se dogovoriva, da greva po dolini dokler gre.

Erzo z Nanosa obrne nazaj in pride skoraj do Anje.

Andrej Erznožnik : Kakšen dan! Najprej prezgodaj,1010 z Vrhnike, da na štartu brez varia, kot že povedano. In je prav zanimivo. Potem s Pojetovim avtom do njega v Postojno. Šele letet pa gre Mojca na Lijak, Zoran Kovk. Klikerji mi delajo da se mi z ušes kadi. Zaplenim Pojetu vario in z Mojco nazaj na Lijak! Na štartu s pomočjo Žižmonda rešim še zadnjo oviro – makrame, dvakrat vpet stopim skozi štrike, potem pa popoldanska milina. Nanos miren in brez vetra in vse drži kot še nikoli. In še zadnja naloga, med katero pišem tole: v japankah do štarta, na planoti zdaj 2040 hladno, kjer je Zoranov avto. Tudi tokrat brez Mojce ne bi bilo nič! [12.5.2022 22:47]

Gabor pa se je držal roba Nanosa in prišel nazaj do Anje.

Ostali trije naši Lijakarji so že zdavnaj pristali.

In sedaj štartajo izpod Lijaka z avtom po Erza, ki je kakšnih 500m stran od Anje, kjer je Gabor. Seveda poskušam, da se uskladimo in hkrati na najbolj enostaven način rešimo še našo logistiko, pa to pripelje do navzkrižnih telefonskih debat, ki jih raje ne bom opisoval, saj se še nisem povsem pomiril (in sem vmes že kar resno razmišljal o zamenjavi kluba…). Od mojih predlaganih treh variant enostavne rešitve (očitno samo meni), se na koncu le odločijo za eno in lahko začnem že skoraj v temi končno pospravljati.

Ko končam, pripelje mimo prijazna domačinka iz Podnanosa, ki me odpelje še malo naprej proti Vipavi, kjer se srečava z Milanom. Medtem se odvije varianta 3, kjer ekipa odpelje Erza gor na Kovk (in se od zadaj odpelje naprej proti domu), Erzo pa gre po LCja na start, pobere najprej Gaborja pri Anji in potem še naju ob strelišču…

Še en lep dan in še malo bolj zgodaj se peljem v Kižlovko (da bom potem lahko šel na zaresno letenje…). Vetra nič, sonček sije, rosa moči čevlje. Razgrnem, se hrbtno vpnem, počakam, da dahne gor, potegnem in po obratu po nekaj korakih speljem (ne bom rekel, da to lokacijo že profi obvladam, saj se bom zarekel in zarečenega kruha…) in nizko nad tlemi do preloma, kjer ostro desno. Drži srednje in me za njivo tik nad tlemi drži do kolovoza.

Potem pa 15 min. na rosni travi pretikam vrvice, saj sem prestopil štrikce, ki so se po obratu na pristanku zataknili za pripeto pohodno palico.

Erzo pa skliče jato že za 10h (za na Lijak), kar mi je prezgodaj in mi ne znese,…

Tako da nič od današnjega zaresnega letenja, saj (med preostalimi potencialnimi kandidati, ki jih gnjavim naslednjo uro za akcijo) ni nobenega resnega interesa za kamorkoli, kjer bi se (še) dalo kaj leteti (JZ veter pa narašča, narašča… v skladu z napovedjo).

Naslednji lep dan z jutranjo meglo (in šibkim V in majhno inverzijo pri tleh). Počakam, da sonce stopi megličavost in v Kižlovko, kjer je brezveterje.

Jutranja rosa še vedno namoči čevlje, ko hodim po desni na novo lokacijo, čeprav ni bilo nobenega dežja od včeraj. Sonce sicer greje že vso dolino, ampak rose na štaru po visoki travi še ni posušilo.

Postavim, se hrbtno vpnem, počakam na rahlo sapico gor in potegnem. Vzame me še pred prelomom (še vmesni korak po tleh) in ostro desno. Slabo drži, pa vendar pridem do kolovoza s kupolo nad sabo.

Po LCja in rahlo omočeno padalo v avto. Ker je čez dan že takšna vročina v avtu, se bo tudi danes presušilo kar v kabini.

Po primarni terapiji sem računal na Zavrh (glavnina jate je že zgodaj dopoldne odšla na Smuk), pa se potem, po info s kraja samega, izkaže, da niso ravno idealni pogoji in odstopim od zaresnega letenja…

Po nočnem dežju se danes obeta lep dan z nekaj manj SV, kot včeraj. Počakam, da se sonce prebije skozi pokritost in vsaj malo začne sušiti mokro travo.

V dolinici mir, mokrota trave kot vsak dan. Po desni na novo lokacijo. Občasno pride cikel sape po griču gor.

Hrbtno potegnem, ko pride ustrezen cikel in me po obratu dokaj hitro vzame, tako da še pred prelomom zavijem desno nad strmino. Lepo me drži, čutiti pa je termične sunke, ki me vozijo malo sem malo tja vse do kolovoza in še malo čez.

Čevlji standardno premočeni, ko čofotam po LCja na drugi konec polja.

Napoved je sicer podobna kot včeraj (z napovedanega bistveno več SV) in zjutraj je po cestah in pločnikih tudi res vse mokro od nočnega dežja. Ampak, ko se začne malo svetliti skozi pokritost, počakam, da posije sonček, ki asfalt hitro suši.

Ne pa tudi Kižlovke, kjer je močvirje na višku. Kljub temu zapeljem po blatnem kolovozu do konca polja in odčmokam po desni mimo lovske na novo lokacijo. Previdno razgrnem in čez noč posušeno in hrustljavo padalo je takoj vlažno.

Čeprav vetra ni nobenega, občasno začutim hlad po griču gor, zato se vpnem hrbtno. Potegnem hrbtno ob naslednjem takem hladu, lepo dvignem, zbalansiram med pluženjem mokre in že visoke trave … in lepo speljem na sredi travnika. Na prelomu ostro desno, da me še malo dvigne, potem pa mimo polja dokler gre.