Danes pa gradient za obliznit. Močan S, SV in burja na Primorskem. In me skrbi že na poti v Kižlovko, saj to (najbrž) pomeni veter v dolinici. V Sostrem je še megličasto, ampak sonce se že prebija skozi in ko ustavim na kolovozu, je moje pobočje že vse soncu.
Ko stopim iz LCja, vetra ni, ko zakorakam gor, pa na momente tako močno pihne, da završijo gola drevesa. Enkrat z ene, drugič z druge strani.
Ko se štimam, pride sunek od gozda dol, da mi kar pomeša padalo (ki je še nabrano v kupu. Ob razgrinjanju pa standardna zgodba: ko ga postavim, mi ga zrola od zadaj, preden se uspem vpeti. Ampak pihne pa tudi od spredaj. In zrola drugič. In tretjič.
Spremenim taktiko: cikli so toliko kratki, da po postavitvi počakam en cikel in držim padalo od zadaj, da ga ne posvaljka in potem hitro naprej in se vpnem. In potegnem in gre padalo gor, da pride na robu že močan sunek od zadaj, ki mi vrže padalo čez glavo naprej po bregu dol, Sam pa se podrajsam z njim (je videti na sliki 🙂 ).
Potem v strmino gor in počitek v ponovni pripravi. Zdaj imam postopek naštudiran do vpetja, ko pa se vpnem, nepričakovan močan veter od spredaj. Potegnem in me z mesta dvigne in kar odnese v levo in nad dolino, potem pa po zavoju v desno komaj spusti naprej. Pa me hitro veter od zadaj malo naprej splakne na tla.
Vesel, da je opravljeno… Mi je pa današnja akcija vzela več kot uro…
