Danes podoben dan, kot včeraj z majčkeno manj SV vetra in precej inverznim jutranjim gradientom. V LJU zjutraj megla, na Primorskem in Gorenjskem pa šajba. Ko zaključim z zemeljskimi obveznostmi, je sonce že visoko. Najprej razmišljam o Grmadi (ki je po jakosti ravno še na meji ?), pa pokliče Milanče, ki se potika po gorenjskih hribih in ga mika še letenje – na Gozdu.

Ker je v tistih koncih od zgodnjega jutra, je bil seveda že zdavnaj v zraku, ko jaz pripeljem direkt gor na Gozd (sva zmenjena za logistiko).

Milanov let

Milan Velkavrh : Se je glih izšlo za eno urco😊. [2.12.2024 14:36]

Čeprav je ponedeljek, je na startu spet šola (tandemi + začetniki), ki krožijo med pristankom in startom po cesti in v zraku.

Sem hitro v tangicah in pripravljen za postavitev padala… ki pa je Rook2 (!?!?), ko ga potegnem iz (podobne) vreče… in nazaj dol do LCja po Arribo…

Sonce je že 1/2 ure nižje, ko končno potegnem hrbtno (veterček je skoraj idealen). Takoj me rahlo butne gor in potem močno gunca, ko nad grebenom vozim proti V robu ves čas v dokaj bolj sunkovitih dviganjih in spuščanjih, kot včeraj (to pripisujem nekaj več vetra, kot včeraj in predvsem lastnostim Arribe, … pa kasneje z Milančetom uskladiva, da je imel tudi on podobno razgonjeno ozračje: ob generalnem S vetru zgoraj, dolincu in termiki spodaj ter dokaj močni jutranji invezni kljuki okoli 700). Vozim sem in tja po grebenu in nad njim, tudi malo zavrtim in osmičarim, na koncu pa se zapeljem daleč nad Veterno in v širokem loku na pristanek.

Zoranov let

Milanče me že kar nekaj časa čaka in mi pomaga pospraviti, saj “prevoznik” za gor že pritiska. Na koncu pa se Milanče z eno ekipo odpelje po svoj avto, jaz pa z drugo ekipo po LCja (ki pa mi ga Milanče prijazno dostavi s parkinga pod startom dol do koče 🙂 ).

Na poti dol in proti LJU se prepozno spomnim, da sva se dogovorila za pir na Golniku in zato zamudim lokalno gostilniško družabno dogajanje, ki se je baje precej burno odvijalo, kot mi Milanče v živo javlja po telefonu 🙂 🙂 .

V LJU gnilo, da ni za nikamor; na Primorskem šajba (z orkansko burjo), na Gorenjski pa se tudi konča oblačen pokrov in sonce od Preddvora naprej.

Tisti trenutek, ko hočem pritisniti Milančetovo telefonsko, pozvoni on in: “… kam gremo letet; Sv.Lovrenc bo za skočit, okoli Gozda pa jadrajo, lahko bi Šolski teren…”. Seveda sem takoj za, ob tem, da hitro pade ideja, da bi pretrgali sveto zaobljubo, da ne gremo na Gozd, odkar je plačljiv … in se odločiva, da greva danes prav tja po dolgem, dolgem času (jaz skoraj 3 leta nisem bil na inkriminiranem startu…).

Ob 14 h poberem Milančeta na pristanku v neskončni množici pleha (in tudi pristajajočih padalcev – vsaj dve šoli…) in gor. Milanče mi nese mojega novega/starega Skywalka, sam pa štorkljam za njim s preostalo (srednje) lahko opremo.

Na štartu gneča pripravljajočih in kibicev in kar tako mimoidočih in… Poravnava obveznosti (!) in se začneva gužvati za štartni prostor. Če je ob prihodu še rahlo pihalo gor, je sedaj vedno bolj nula (ob prelepem zahajajočem sončku).

Milanče potegne prvi, pa mu ne rata in šele v drugo odleti v praktično nuli. Kljub temu, da sem hitro pripravljen, ni milosti do starejših, gibalno oviranih padalcev in še kar čakam, da lahko potegnem hrbtno (v totalni nuli, občasno dahne že dol po startu). Tudi sam ga v prvo ne spravim dovolj nad sebe, pa mi prisotni hitro spet razgrnejo, da v drugo speljem.

V rahlem baloniranju proti V robu me celo občasno dviguje. Po obratu celo zavrtim in malo naberem in nazaj mimo starta do Z dela grebena. In še ena runda v rahli curaži na V rob, potem pa v velikem loku nazaj mimo starta in ven, naokoli čez Veterno na pristanek, kjer testiram, koliko lahko bremzam tole Arribo3, da stopim na mestu na tla kot v pravljici 1m naprej od ceste 🙂 .

Zoranov let

Milanče že pospravlja.

Milanov let

Še gor po mojega LCja v slalomu med številnimi dol drvečimi norci, ki jim sploh ni jasno, da lahko kdo pelje mogoče tudi gor…

Kar nekaj dni spet brez letenja, saj vreme ni ravno preveč vabilo (pa saj se moram počasi privajati na to 🙁 ) . Danes pa po dolgem času sonček s SV/burjo (seveda po jutranji megli). Najprej sem resno nameraval na Grmado, pa so se začeli sklici za Zavrh ob 13h in sem seveda potrdil. Ker imam namen sprobati novo (staro) padalo, ki sem ga dobil na testiranje in ga sploh ne poznam (Skaywalk Arriba 3), se odločim seveda za letenje s tangicami, v kombinacijo s katerimi je tudi namenjeno.

Mojca in Bergantov Primož se zbašejo k mladcem, ki se jih je kar nekaj pojavilo poleg naše ožje Jate in gor, zamujajoči Milanče, Lin, Toplakov Tomaž in jaz pa k Vrhovnikovemu Blažu nekaj kasneje.

Kolovoz je res blaten, vendar lepo poravnan, štart pa prvič vidim v vsem sijaju v živo in moram priznati, da je res zrihtan v nulo – le še trava manjka namesto surove zemlje :-). Predhodniki veselo razgrinjajo po blatu in odtacajo v luft: prva Mojca, ostali za njo, medtem ko se zamudniki pripravljamo. Veter piha skoraj idealno gor, mogoče malo prešibko… Javi se Deluxov Boris, da pride še on zdaj, po šihtu, za nami.

Danes je Milanče moj sekundant in res mi previdno razgrne “novo” padalo. Še Kurnikova Ana je prihajkala nenapovedana (kot vedno) in v mrzlici čakanja na sproščeni štart pokramlja z Blažem. Medtem pa Milanče pomaga enemu od mladcev – predhodnikov in potem še meni, saj mi po prvem, lepem dvigu (katerega namen je bil le dvigniti in preveriti padalo, kako se obnaša – pa bi lahko v bistvu kar odletel), mora postaviti še drugič. V drugo padalo spet hrbtno lepo dvignem (gre lepo gor in je tudi lepo obvladljivo) in po obratu stopim v zrak.

Malo zavjugam sem in tja (kot še kar nekaj predhodnih padalcev, ki počenjajo enako – zame je to že gneča), potem pa se po grebenu odpeljem v smeri Bistri (lepo me drži, visoko, skoraj na grebenu), da šele daleč za Dolom obrnem. Nazaj pa naenkrat pošteno spusti v hladno senčnato globino SV pobočja, da samo še malo zavjugam in pristanem pri Škorpijonu.

Zoranov let

Večina je že pristala in so že v reševanju svoje logistike.

Mojčin let

Primožev let

Za mano pa pristane še Blaž. Pa Boris.

Borisov let

In kot zadnji je pri Škorpijonu še Milanče.

Milanov let

Anin let

Danes je napovedan sicer sončen dan, vendar močna inverzija do 700 in čuden veter čez dan (zgoraj močnejši ves dan, niže meša od SZ preko dopoldneva v JZ popoldne). V Vipavsko me ne vleče, saj so tam še dopoldne postaje izredno šibke (in si ne obetam presežkov, pa se zvečer izkaže, da so lepo leteli na Lijaku).

Mega navija za Slivnico, ki pa ves dopoldan vztraja med Z in SZ, sam bolj verjamem v Strmco.

Ob 13h na Vrhniki naložim Milančeta, Gabor pa s svojim avtom (+ del družine) za nama proti Strmci. Na pristanku midva v LCja naloživa še Mega in gor – na start. Piha še šibko, vendar kaže, da počasi veter narašča in začenjamo verjeti v jadranje.

Prvi v luft Zoran, pa Gabor, Milanče in še Mega (hvala Mega za sekundiranje 🙂 ).

Takoj zapeljem v rahlem dviganju pod Petriča in se v osmicah spajsam nad vrh. Ostali podobno do različnih višin. Potem pa drajsanje sem in tja. Više je čutiti bolj SZ, ob pobočju Petriča tudi J od Postojne (termika). Ko poskušam čez sedlo z veliko višino nad avti, me veter precej ustavlja in zgubljam, pa se raje vrnem v okolico starta in predvsem Petriča.

Ko Gabor enkrat zapelje preveč na Z, pa je ob povratku prenizek.

Gaborov let

Po cca 3/4 ure naberem nad vrh Petriča in se odpeljem na Planinsko polje (zelo lepo drži, občasno celo dvigne, max hitrost tudi 55+, večinoma manjša). Do konca polja pridem nad višino AC in že razmišlam, če bi šel čez na Ivanje selo, pa raje obrnem in presenetljivo daleč zapeljem še v veter nazaj nad kolovozom, da bom čim manj čofotal. Pa se izkaže, ta so tla večinoma lepo trda.

Zoranov let

Milanče pripelje na Planinsko nekaj nižji in po polju zapelje, dokler gre.

Milanov let

Milan Velkavrh : Sin circulacion. [23.11.2024 15:20]

Mega pa razreši logistične dileme s toplim dingom.

Megov let

Medtem, ko midva z Milančetom pospravljava, Mega reši LCja, ga preda Gaboru (saj ima svojo šoferko), ki ga pripelje do naju. Bistveno bolje, kot sem sploh pričakoval 🙂 .

Po dveh neletalnih dnevih in na frišno pobeljenih hribih (da o mrazu ne govorimo) ter današnjem “orkanskem” JZ (višje gori ?), grem danes pod nujno v Kižlovko.

Na vožnji proti dolinici celo sramežljivo sije sonček. Na poti gor se mi hlad zliva v obraz, na startu 0, s tendenco gor.

Razgrnem po mokri travi, ko se s traktorjem pripelje Matija spodaj po kolovozu v opazovanje 🙂 . Potegnem hrbtno, v prvo spravim Rook2 nad sebe in po obratu lepo speljem … in se zapeljem Matiji ob traktor.

Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije

Malo pokramljava, saj se nisva videla že celo večnost 🙂 .