Za resno letenje pa je danes problem. Je malo vetra, inverzija nekaj nižje kot včeraj. Sicer so V tendence, vendar bi najbrž termika prevagala, tako, da me mika na Slivnico (v Vipavsko ne preveč). Ampak je NOTAM za LJR4, LJR5, kar pomeni, da je Slivnica notri, Nanos pa tudi. Gorenjska ni obetavna zaradi slabe termike (?) in na koncu se dogovorimo za Zavrh, če bo vsaj malo dal.

Ob 12h na Šodru midva z Erzom k Bertu in do Škorpijona, kjer mi trije in še Milan, prestopimo k Dušanu. Med potjo se vsi spravimo na Milana, ki zadnje čase lete selektivno objavlja na OLC (pravi, da samo lete, ki mu pustijo pomemben čustven pečat = ne objavlja slabih…).

Na startu malo vetra, vendar vseeno ni obupno slabo, zato takoj postavimo. Občasno pihne celo močneje (4,5/6). Prvi sem za odlet. Dušan mi sekundira štart, medtem ko ostali čakajo na sondo, ki sem danes jaz. Še Manca pripešači brez padala iz doline, da bo rešila avto (poleg svoje kondicije 🙂 ).

Lepo štartam, spredaj pred štartom nad kotanjo me malo pogunca, potem zacurim okoli Trebelnika, tam malo poskušam pridobiti kakšen m, vrtim, kadar le piskne in … tonem. Že mislim, da še do pristanka ne pridem, ko na hrbtu pri Lazah le spet malo pihne, da se dvignem čez… in prilezem do Škorpijona.

Drugi je startal Berto, ki se mi pridruži kakšno minutko kasneje.

Dušan scuri kar direkt po grabnu blizu pumpe.

Erzo pa poskuša čez dolino in scuri malo za Borovnico.

Zadnji je Milan, ki se nama z Bertom pridruži na uradnem nekaj kasneje. In objavi let, ki mu je danes očitno pustil pomemben čustven pečat (sploh, ker je najdaljši na Zavrhu… 🙂 ).

Manca pa pripelje dol Dušanov avto, pobere vmes scurjene in jih dostavi do Škorpijona…

Dopoldne približno ob takem času, kot včeraj in razmere podobne (generalno danes V, ob tem času še vse mirno napoti sem in v sami dolini).

Po toplem sončku v brezveterju po stari poti gor na stari start. Razvlečem staro coto ob močnem lajanju iz gozda za mano. Piha rahlo gor, ko potegnem, lepo speljem in se zapeljem po putru do kolovoza.

Ko naberem, pa prideta s starta po bregu dol stari znanec (kmet M.) s psom Medom. Medo ni lajal name, ampak je lovil polha. In potem z M. malo modrujeva o koruznem polju na sredi doline in njegovi (ne)zaščiti in o kmečkih opravilih na splošno in o slabostih letošnje sezone konkretno.

Sedaj pa zares. Koordiniram se z Milanom in Manco, pa na koncu edino Berto pride k Škorpijonu ob 13.30, kjer je klobasa vodoravno in veter kar žge. Ostali bodo kasneje, če bo…

Zapelje Berto gor in odpešačiva na start, kjer piha idealno (4/7, je pa malo prej butnilo tudi 10). Kar ne morem verjeti in čakam na sunke, pa nič. Postaviva in ob Bertovi asistenci postavim zidek in lepo hrbtno dvignem in odletim. Berto pa se potem kar malo matra, preden se mi pridruži v zraku.

Najprej me butne gor, potem pa bremza okoli Trebelnika, saj me ustavlja čisti S (celo vzdolž grebena piha, mi kaže). Zelo sem že nizek in se dolgo časa matram z nulcami, ko nad Dolom le dobim dviganje in se spravim nad greben na 1000. Pa do Javorča s popravki in hitro bolj zunaj nazaj. Medtem je Berto nizek spodaj in imam občutek, da bo vsak čas šel na pristanek, pa kar vztraja in nizek drajsa sem in tja.

Na start medtem pridejo še Manca (s familijo), pa Martin in Emil z Redstarom. Tudi oni v luft in najprej nizki. Martin komaj uspe pririniti do Škorpijona.

Tu ga pobere Milan in se zapeljeta gor. Manca dobi spredaj zunaj pred Trebelnikom krasno dviganje, kjer se ji pridružim (tudi Emil in Redstar sta že nad grebenom) in še eno rundo do Javorča in nazaj do starta in ven in počasi na pristanek.

Manca pristane hkrati z mano. Berto nekaj kasneje.

Pa še Martin v drugo.

In tudi Milan (ki spet ne bo objavil te curaže in pravi, da itak “ni letel”…). Emil pa je potegnil do Verda.

Zapeljem Berta in Milana gor po avte in v LJU.

Danes sem v Kižlovki skoraj dve uri kasneje, kot včeraj in vse je idealno: sonček je že segrel dolino, ki je povsem mirna; po stari poti s staro coto na stari start, kjer piha rahlo gor (termika).

Postavim na staro mesto, potegnem, ko dahne gor in mi lepo dvigne coto, pa jo zanese desno, da na klousiča mimo dreves in po osončenem putru do kolovoza.

Razen začetnje motne je idealno v vseh pogledih (no, le dolžina je coti primerna).

Sedaj pa na današnjo hodalno terapijo v osrčje hribov pod Košuto…

Tudi danes vse po starem, razen da sem 4 ure bolj zgodaj (da lovim primarno terapijo).

To pa pomeni roso na vsej (stari) poti gor in mokro padalo (staro coto) na starem startu. Diha pa hlad rahlo gor, tako da lepo dvignem in me hitro vzame in se po hladnem putru zapeljem do kolovoza.

Potem pa današnji čudovit dan posvetim (po primarni terapiji) še hoji v hribih (ne bom rekel na hribe, ker je bilo to bolj pohajkovanje po travnikih in pašnikih med prekrasnimi vršaci vse naokoli; ampak tudi to me je kar zmatralo… )