Po jutranjih zemeljskih obveznostih se oglasi Jean, da bi pa bilo danes mogoče za leteti na Slivnici (Jata se je sicer že zgodaj formirala za Smuk). Ker imam še vedno osebni NOTAM in ker to lepo sovpada s predvidenim testiranjem potencialnega sedeža (= da se obesim na gugalnico…), se takoj javom za šoferja.

Dobimo se na Uncu pri Megu, kjer se najprej malo guncam v Megovi garaži, potem se z Jeanom naložita v LCja in na Slivnico.

Na startu pokrito v senco, naokoli pa na gosto posejanih krasnih baz (z lepim gradientom). Malo modrujemo (politiziramo), da dočakamo sonček, pq se oglasi še Pojetov Jože, da tudi prihaja. Dol z LCjem po njega na Pumpo (kjer ravno ugotoviva, da je Jean šel v luft) in z njegovim avtom spet gor na start, kjer ravno startuje še Mega.

Pomagam Jožetu postaviti in že je v zraku kjer pospešeno nabira v višave.

Zapeljem Jožetu avto na Pumpo in z LCjem na Unec, kjer pred domačim pragom pristaja Mega.

Megov let

Naprej proti LJU, ko pred svojim domačim pragom pristane tudi Jean.

Jeanov let

In še na obisk k Mojci in Duletu, ko se tudi Jože javi, da je pristal (malo naprej od svojega domačega praga…).

Jožetov let

Je za danes napovedanega ogromno vetra čez SLO in seveda ne bo za nikamor. Pa je Pojetov Jože že včeraj pogledoval proti Trstu in me spraševal za možnost zemeljske podpore (glede na to, da sem trenutno na OFF). Današnji jutranji ogledi napovedi in podatkov kažejo, da greben nad Trstom (= start Sveti Primož) res naj ne bi imel preveč vetra (pa tu ga itak mora biti veliko, da lahko “brezskrbno” jadraš…) in potrdim udeležbo za šoferja.

Jože zjutraj pokliče nekaj potencialnih kandidatov, pa se nikomur ne zdi, da je kaj upanja za letenje, zato sama speljeva ob 10h z Vrhnike z Jožetovim avtom,… da na Ravbarkomandi naloživa Jeana, ki pa je itak ves slab na Sv.Primoža 🙂 in se mu ne more upreti…

Malo se lovimo skozi ozke ceste Križa, da na koncu le vdenemo ozko asfaltirano pot (ki ni za promet 😉 ) do razglednika. Ko Jože in Jean bašeta robo iz prtljažnika, nam dve neodvisni sprehajalki v lepi primorski slovenščini namigneta, da tole zna biti “molto slano”, če pridejo redarji naokoli… In takoj odpeljem avto dol, medtem ko Jože in Jean odpešačita na start … Sam se sprehodim peš nazaj do razglednika, kjer vidim, da sta medtem oba že v zraku.

Zoranov hike

Skoraj uro opazujem njuno jadranje in se pogovarjam z eno od prej omenjenih sprehajalk, ki se sonči na razgledniku, vmes pa na razgledniku doživiva tudi obisk celega razreda prvošolčkov, ki se ne morejo načuditi tem dvema velikima ptičema 🙂 .

Ko se oba zapeljeta proti Sesljanu, verjamem, da ju ujamem na pristanku, odpešačim nazaj dol do avta in se zapeljem v Sesljan…

Tu pa po nekaj čakanja ugotovim, da sta se oba medtem odpeljala še enkrat nazaj proti startu in naprej proti Miramaru… od koder se javi Jože po nepričakovanem spustu…

Jože Poje : Me je kar na enkrat spustilo. Nobenega vetra z morja… Nazaj ni bilo mogoče. Le na obalo. [15.4.2024 13:22]

Jožetov let

Ko po 20 minutah naokoli pridem do njega (kar velik del nazaj po že prevoženi poti) in prevzame volan, greva še enkrat v Sesljan (na moje prvotno mesto čakanja), kjer pristane Jean, ki je med letom tudi fotkal in snemal.

Jeanov let

In potem vsi trije veseli nazaj proti domu 🙂 .

FILMČKI SO ŠE V DELU !!!

Danes je z dnem napovedanega vedno več JZ. Ker mi ni kam daleč iz LJU zaradi prihajajočih zemeljskih obveznosti, se na koncu spravim v Kižlovko, kjer nisem bil že kar nekaj časa.

Trava je že visoka in ker domačini izvajajo pomladansko čiščenje šavja (požagano grmovje in nekatera manjša drevesa ob potoku in na robovih travnikov) previdno izbiram prehod na Staro, da bom potacal čim manj trave (Matijev traktor je na drugi strani dolinice 😉 ). Kljub zgodnji uri pa je že kar neobičajno veliko vetra po dolinici.

Na Stari previdno razgrnem coto (da potacam čim manj trave), jo približno naštimam, saj piha konstantno enakomerno gor in od prve lepo dvignem coto nad sebe. Po obratu me samo dvigne s tal (a že kdaj tako lepo ?), nato z lepo višino čez prelom in v dviganju čez njivo do močnega spuščanja ob kolovozu.

Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije

Andrej Erznožnik : Labodji spev [8.4.2024 19:17] Stane Bajt : Zoran, če imaš Erzota za prjatla sovražnikov reees ne rabiš. [8.4.2024 19:45] Andrej Erznožnik : Vse kar je prav, Mega, za prjatla gre vejica [8.4.2024 19:49] Andrej Erznožnik : Zoran…… ne bo ti hudega [8.4.2024 19:50] Zoran Gaborovič : Hvala Stane 😜 [8.4.2024 20:52]

Po enem tednu nažiranja na dopustu imam cca 4 kg dodatne teže. Sprva sploh nisem nameraval na letenje, pa me je presunila ideja, da lahko preizkusim Duletov Base2 L z večjo obremenitvijo in ko Erzo razpiše Slivnico, se hitro prijavim.

Z Gracarjevim Jožetom in Pirševim Alešem se dobimo pri Rutarju, da prestopita v LCja, na Rakitni pa poberemo še Štusejevega Dušana in kar od zadaj na Slivnico. Hkrati z nami pride na vrh še Gabor v družinski režiji (in mi od Mojce pripelje Duletovega Base2L), minutko kasneje pa še Mega in Emil.

Na start, kjer začnemo v prekrasnem sončku (in močni jutranju LJU inverziji do 1100) čakati na nekaj vetra, saj ob prihodu le občasno pihne šibka termika po pobočju gor. Medtem pride še vrhniška zborna ekipa (Jasna, Erzo, Iskra Jože in Potrebuješev Andrej), da se pridružijo čakanju in modrovanju. Še nekaj pilotov nakaplja na start, ko se veter le začne bolj pogosto oglašati.

Prvi ne more več čakati Elmir (super, končno sonda), ki se spravi v zrak in ker se nekako le obdrži pred starom, se takoj začnemo še ostali pospešeno pripravljati.

Elmirov let za sondo

Potem odleti Aleš, ki se po nekaj borbe znajde na pristanku.

Piršev let

Aleš Pirš : Sem že mislil da bom danes doma. [7.4.2024 14:06]

Jasni se uspe obdržati kljub začetni curaži in nabere v višave. Takrat enkrat sem tudi jaz že v odletu (ob Megovem sekundiranju).

Nasprotno od pričakovanj me danes (ob +4 kg dodatne obremenitve) padalo gunca naprej in nazaj kot še nikoli in nobenega termičnega mehurja (ki jih je kar nekaj bolj ali manj močnih) ne uspem lepo obvladati, zavrteti v neko dviganje… skratka, kjub borbi se na koncu dokaj hitro znajdem na travniku pri pumpi.

Zoranov let

Rus Mojca : Ja kam se ti pa tolku mudi [7.4.2024 17:52]

Nekaj preostalih vidim visoko nad vrhom in med pospravljanjem jih spremljam na Live. Dodatno prihajajoči Kočevarjem Martin pobere Pirša na Pumpi in ga zapelje gor. Martin odleti, Pirš pa malo razmišlja o ponovitvi ali reševanju LCja in se nazadnje odloči za slednje.

Martinov let

Ko pridem na Pumpo je tu tudi že Potrebuješev Andrej.

Andrejev let

Malo usklajujeva logistiko, saj rabimo 4 šoferje za preostale 3 avte na vrhu. Vmes je namreč prišla v zrak tudi Mojca, za katero pa ne vemo, da ima logistiko podprto…

Ker v smeri Begunj pristajajo naši (Erzo, Dušan, Jasna, Gabor in Iskra), se zapeljeva tja (po šoferje 🙂 ).

Erzov let

Dušanov let

Gaborov let

Iskrov let

Jože Iskra : Prot vetru ni dobro.. [7.4.2024 15:08]

Mega, Mojca in Emil so še vedno v zraku, ko naloživa Erza in Jasno (Gabor bo zapeljal Iskro na Vrhniko, Dušan je s štopom že v smeri Rakitne) in proti vrhu. Aleš je medtem že s Pumpe odpeljal LCja po Gracarja.

Gracarjev let

Mojca je tudi že pristala in jo je pobrala zemeljska podpora v obliki sestre.

Mojčin let

Sašo Razdrih : Zeleno krilo, ne? Sem navijal zate… [7.4.2024 15:42] Rus Mojca : Se mi je zdel de se pot mano neki zvija [7.4.2024 17:09] Sašo Razdrih : …navijal, zvijat se itak ne morem. [7.4.2024 17:36]

Erzo je v blaženem stanju in ves čas “organizira” pomladanski klubski piknik kjerkoli tukaj naokoli, za šoferja pa ni preveč zaupanja vreden… tako da na vrhu prav pride spoznanje, da Mojčinega avta ni več na zgoraj… Zapeljemo preostale 3 avta nazaj do Pumpe, kjer se kmalu pridruži “pikniku” še Emil.

Emilov let

Andrej Erznožnik : Emil je danes naredil križ čez notranjsko deželo [7.4.2024 17:02]

Mega pa je šel pristati kar domov, saj si je že iz zraka zagotovil tudi našo dostavo svojega avta domov.

Megov let

Aleš Pirš : Pa še avto na dom, kaj hočeš še več. [7.4.2024 18:27] Jurij Kurnik : Lepo!!! [7.4.2024 20:11] Stane Bajt : Tnx za avto. [7.4.2024 20:16]

Mi se še kar nekaj časa nacejamo s pivom, radlerjem in grizljamo čips in podoben junk food v smislu “piknika”, preden se spravimo proti domu.

Že nekaj dni je slabo vreme z orkanskim JZ, pa plohe tu in tam. In je v skladu z dogovori včeraj bila izkopana luknja za temelj nove vremenske postaje na Grmadi. Ker itak ni za leteti, se dogovorimo vsaj za delovno akcijo, da postavimo nosilno cev kot temelj, v katerem bo stal drog s postajo.

Prvotni dogovori za dopoldansko ekipo (Mega, Jean in jaz) so se spremenili na popoldanski termin in ekipa je delno razpadla. Pokličem Mojco, če gre za asistenco, Erzo pa najde Emila in okoli 15.30 pripnemo Megovo prikolico na LC (naloženo s peskom, cementom in orodjem) in se usmerimo na Grmado.

Ko pripeljem gor, nas Emil že čaka. Dol do izkopa in akcija steče… Kot starejši, gibalno ovirani občan bolj svetim zraven in “nadziram”, medtem ko ostali trije garajo (predvsem Mega deluje prav udarniško – za podirati delovne rekorde 🙂 ).

Mojca se spomni, da je treba dokumentirati akcijo in hitro naredim nekaj fotk.

Mega nas seznani z meni doslej neznanim postopkom suhega betoniranja (pesek + cement). Luknjo zasipavamo z izkopanim materialom predvsem v zunanjem delu (bolj zasipavajo, saj edinikrat, ko poskušam malo bolj pomagati, končam v blatu na riti 😉 ), okoli temeljne nosilne cevi pa nasipavamo “suhi beton” vedno višje.

Na koncu še naložimo rušo, ki je bila posneta ob izkopu in zadeva je zaključena. Vlaga iz zemlje (in dež) pa bosta v nekaj dneh vse utrdila v temelj…