Včeraj sem bil tudi tukaj gori, čakal debelo uro, da bi bila vsaj neka nulca, pa je ves čas pihalo v hrbet. Više je bil lep Z, v dolinici pa nič, na startu pa se je hladen zrak zlival po hribu dol (torej iz smeri S). Dva neuspešna poskusa, ko sem (vlažnega) Rooka le delno spravil v luft (še vedno ne morem steči) in potem z nabranim dol v LCja.

Danes pa tu po napovedi malo vetra in to nek SV ali JV, pa je na startu nulca in občasno dahne gor (iz J smeri) – kot vse zadnje dni, razen včeraj.

Postavim vlažno coto, počakam, da Erzov mikromerilec pokaže (skoraj) gor (oziroma da v tilnik ali od strani ne čutim hladu), potegnem in se mi lepo napolni in spet idealno odletim.

In spet idealno pristanem.

Danes vse tako kot prejšnje dni, le da je moja primarna terapija predvidena po tejle sekundarni…

Pa za spoznanje manj megličasto, kot prejšnje dni. Mokrote pa nič manj.     

Kljub sluzasti situaciji v LJU se sekundarna rehabilitacija nadaljuje na preverjeni lokaciji.

Danes naj bi bil višje že nek Z, ampak v tej intimni dolinici je vedno isto (no, vsaj v teh sluzastih dneh). Spodaj se zliva hladen zrak po dolini dol, na vrhu krtine pa nula, občasno dahne hladno gor (mokre trave ne omenjam).

Še dobro, da tu še vedno stoji Erzov mikrofini Petrol-merilec vetra (= scotana Petrol rokavica, obešena na drobni šibi), ki kaže mm/s, za razliko od standardnega merilca (m/s), ki ves čas negibno visi ob količku.

Potegnem ob dihu gor in se zapeljem v mokroto pristanka.

Spet idealen start in pristanek (tako da so na koncu mokri le čevlji in Rook…).

Danes zamešam urnik terapije in potem na lokaciji čakam 2 uri, da napoči moj pravi čas.

Ko končam, je ura pozna, da se že skoraj mrači. Kljub temu se zapeljem v Sostro in po potoku do krtine svoje naslednje rehabilitacije.

Danes je še bolj megličasto in mokro kot včeraj (čeprav je nad 900m oblačnim pokrovom povsod čudovit sončen dan – marsikje pa še pokrova ni…). Brez razmišljanja pograbim Rooka in odštorkljam gor.

Prihajajočo mrak na srečo skrije mokroto, ki jo pa čutim pod prsti, ko postavljam padalo. Vetra nič, le malo zlivanja hladnega zraka dol. Ko je kao nula, potegnem in se zapeljem v dolinico.

Ko tlačim Rooka v LCja, je pošteno vlažen…

Je preteklo že kar nekaj dni slabega vremena od zadnjega rehabilitacijskega poskakovanja.

Erzo me zjutraj spravi na obrate z vabilom na Lijak (kjer je sonček), ampak za zaresno letenje s težko opremo se še ne čutim dovolj fit in se raje odpeljem pod mojo trening krtino (čeprav je tudi danes v LJU vse zabasano). Vmes sem tukaj bil sicer kar nekajkrat, ampak po obilnem sneženju, taljenju in spreminjanju doline v gnojno močvirje ob večnem zlivanju zraka v bolj ali manj megleno dno doline, je danes prvič, da se mi zdi, da bom vsaj padalo postavil v vlago, ne pa v mokroto.

Ko se splazim iz LCja sem odločen, čeprav se hladen zrak tudi danes zliva po pobočju dol. Naložim si nabranega Rooka in odštorkljam z eno pohodno palico na vrh (bom pač odštorkljal še nazaj dol, če ne bo…).

Na vrhu pa, presenetljivo, občasno pihne celo gor. Razgrnem in počakam, da prav pihne … in se zapeljem v dolinico (kjer pa se zrak še vedno zliva dol).

Start in pristanek idealen, tako da sem tudi danes zadovoljen kot radio.