Končno, po dolgem času potikanja v vročini (tudi do 48 st.) po pesku in skalovju, spet letalna akcija…

Me po dveh aklimatizacijskih dnevih mraza in dežja pokliče zjutraj Jean, da je danes najboljši dan tedna. Ima predviden tandem za Kovk. In sva že zmenjena, čeprav v LJU vliva na polno. Potem pokliče še Milan, ki je tudi za Kovk, čeprav je možnost, da je še v bazi. Štusejev Dušan, Grimšičev Simon in Razdrihov Sašo pa se medtem že peljejo proti Lijaku.

Ob 12h na Železniško pride še Erzo, da z Milanom samo presedeva k njemu in od zadaj na Kovk. Jeanu se na koncu kombinacija za tandemom sfiži, tako da smo na startu sami trije. Baze nizko nad grebenom, piha idealno.

Takoj postavimo in v luft: Erzo, Zoran in Milan. Drži tako lepo, da sploh ni treba zavrteti in se samo vozim(o) sem in tja (z Erzom lepo nad grebenom med 900 in 1000, Milan malo nižje).

Vsi trije do Hublja. Malo naprej Milan obrne, midva z Erzom prav v Mačji kot in skupaj nazaj do starta. In še enkrat v Mačji kot, medtem ko Milan pod startom zacuri in nizek odpelje ven proti Vipavi.

Milanov let
Roman Debevec : 400…?? – WR !!! [7.11.2019 17:42]

Midva z Erzom pa spet nazaj do starta in čez dolino proti Vipavi. Erzo močno zgublja, jaz s Podrte gore s 1100 precej višji za njim. Ne uspe mu priklopiti in se nizek pod Plazom samo odpelje dokler gre proti AC.

Erzov let

Erzov komentar leta:Ko sem ravno hotel narest prvo sedemdnevno serijo neletenja po 25 letih, me zmamijo prijatelji, ker je naj dan v tednu [7.11.2019 23:41]
Andrej Erznožnik : “Lahko bi letu naprej pa sem spod štir marele vidu za vzet” [7.11.2019 16:28]
Roman Debevec : No, evo, da ti končno spet lahko lajkam… Sm se že kr mal bau, da je vmes medtem kakšen “er Bražiu” dol padu… 😉 [7.11.2019 17:39]
Jožef Rabič : Kaj marele od coca cole? Dobrodosel nazaj med kavke.sam uburuji letijo boljse se mi zdi.lp [7.11.2019 18:22]
Franek Rakun : welcome home [7.11.2019 20:02]
Janez Vodoncnik-Voda : Končno doma, lepo, lepo. [8.11.2019 11:59]

Mene pa, kljub lepi višini, za Plazom samo še splakne dol in se tudi zapeljem čez AC dokler gre.

Zoranov let

Ker vstajamo okoli 6 ure zjutraj, včeraj pa smo tabor postavljali že v mraku, je današnje jutro namenjeno pohodu na vrh sipine nad taborom.

Nekateri pričakajo sončni vzhod na vrhu, večina pa smo na vrhu, ko sonce že pošteno greje.

Najprej naredimo z vsemi aparati nešteto fotk.

In seveda piha spet iz napačne smeri (v bistvu je to jasno, saj je veter čez dan večinoma iz stalne smeri, tabor pa postavljamo pod sipinami na zavetrni strani iz katere se potem vzpnemo po sipkem pobočju na vrh). Vendar je sipina tako oblikovana, da je pobočje proti vetru na SV dovolj dolgo in strmo, da bom lahko potem speljal okoli vogala nazaj v tabor (upam…).

Sunki vetra so tudi okoli 10m zato mi, poleg Alenke, še dva pomagata razplesti padalček, saj ga sam komaj držim »na vajetih«.

V primernem trenutku ga lepo hrbtno dvignem in stabiliziram in v tem močnem vetru samo stopim v zrak. In se zapeljem malo niže na desno okoli vogala

proti taboru in pristanem v peščeni kotanji pod njim.

Zoranov let

V zaveterju v miru pospravim.


Pa še filmček tega dogodka

Vesel kot radio.

Končno se po začetnih dneh skupinskega potovanja z džipi po puščavah Omana, danes pokaže možnost za padalske poskuse. Ko postavimo tabor, se nas večina odpravi na sipino nad taborom, ki je cca 100m visoka.

Večina z željo po večernih razgledih in fotkanju prekrasnih kadrov, jaz pa še z dodatno željo odleteti z vrha.

Vsi so presenečeni, ko na vrhu iz majhne vrečke potegnem padalček in si nataknem tangice.

Vetra je precej, vendar Run&Fly ni težko krotiti (pa še Alenka mi pomaga). Vsi so navdušeni in me spodbujajo, ko držim padalček nad glavo,

meni pa ni najbolj prijetno, saj situacija ni spodbudna. Piha iz napačne smeri in si tako ogledujem le pobočja med sipinami, ki so obrnjena stran od smeri našega tabora.

Čeprav je pesek na pobočju mestoma čvrst, se po nekaj korakih vse posuje in si do kolen v njem.

Ko končno uspem odleteti, se samo zapeljem v peščeno kotanjo spodaj, brez šans, da bi preletel naslednjo sipino in celo zavil desno proti taboru.

Drugič poskušam z vrha malo bolj desno, pa sem še prej v drugi peščeni kotanji.

Še nekaj časa poskušam

(dokaj naporno je potem po posipajočem se pesku spet povzpeti nazaj gor).

Uspe mi še tretji poskok, vse skupaj pa brez šans, da bi preletel začetne sipine in se odpeljal proti taboru.

Zoranovi prvi poskusi v puščavskih sipinah

Zato v zahajajočem soncu samo še odpešačim do tabora…

Počasi se že psihično pripravljam na (ne)letalni dopust in bi danes še želel malo jadrati. Vetra je malo (zares in po napovedi), je pa zelo slaba sonda in napovedana termika. Milan bi celo “zamenjal” cilj Lijak s Kovkom in takoj sem za. Še Štusejev Dušan je zraven in celo Jean bi šel danes malo drajsat na Kovk.

Medtem, ko se dogovarjamo, Pojetov Jože najprej ponovi včerajšnjo najino Pečno reber in potem nadaljuje na Babi “v sodelovanju” z vojsko in se na koncu preseli v okolico Sv.Trojice (kjer sem žal pozabil na eno ali dve lepi zaresni lokaciji, ki jih tako Jože danes odnese…).

Ob 12h na Železniški z Milanom k Dušanu in od zadaj na Kalce, kjer vskoči še Jean in na Kovk. Kraševci že v zraku. Takoj postavimo in v luft: Zoran, Jean, Dušan in Milan.

Že od začetka je vse zguncano (da ne omenim, koliko se matram z natikanjem kokona) in ko končno naberem nad Podrto, grem naprej gore-dole do Hublja in proti Predmeji. Nekateri gredo naprej in celo okoli Čavna, mene sploh ne mika dalje in obrnem.

Na Hublju spet naberem, medtem ko se Milan po težki borbi uleže pod Lokavec.

Milanov prvi

Do starta nad grebenom in še enkrat mimo Hublja in imam počasi zadosti. Vedno nižji že pod grebenom porinem nazaj. V bistvu nameravam k Anji, pa pred Podrto daleč zunaj dobim močno dviganje, ki ga zavrtiva skupaj z Rajkom. Naberem do 1000 in se odpeljem čez ravnino mimo Vipave dokler gre.

Zoranov let

Jean je predčasno zaključil na tleh zaradi včeraj potrganih štrikcev, ki so mu danes med letom popustili in je že dobil štop proti domu. Dušan tudi ravnokar pristaja.

Dušanov let

Milan pa je šel še enkrat gor na popravca, ki ga zaključi, ko jaz dobim štop do Anje.

Milanov popravc

Malo druženja, dokler ne pride Dušan z avtom (ki mu ga je pomagal rešiti Planinškov Janez), po Milana in od zadaj čez Col na Vrhniko.

Danes je napovedane malo manj JZ kot včeraj in z Jeanom se dogovoriva za ponovitev včerajšnjih ogledov (pa seveda mojih ogledov že od Malega Javornika naprej, pa Jeanovih od mladosti naprej…).

Dobiva se nad AC pod Pečno rebrijo pri predvidenem pristanku, ki si ga najprej še enkrat ogledava. Robo rinfuzo k njemu in psički in gor.

Na startu piha podobno kot včeraj. Tolaživa se, da malo manj (tako pravi napoved) in res izmeriva sunke največ 8. Takoj postaviva in potem jaz (ki se javim za prvega) cincam ker vsakokrat prbije, ko sem že skoraj (ne)odločen. Čakava in cincam(va) in se v sebi že predam (ob tem vetru me skrbi predvsem majhen pristanek spodaj in pričakovano nekontrolirano odnašanje nad drevesa…).  

Potem Jean testno nekajkrat dvigne (obesi svoje padalo tudi na trnje) in se enkrat odloči in spelje in ga dvigne in pred cesto spusti, da prekine in sede na jasico spodaj.

Veter spet nabija in odnesem nabrano robo v Jeanov avto. On pa še vztraja in ko spet malo popusti, potegne in spelje in nizko nad šavjem v lep polet.

Potem pa drajsa sem in tja na pobočju in tudi malo nabere. Končno ga malo spusti, da zapelje dol proti pristanku.

Jeanova prvenstvena Pečna reber

Ko pridem po njega morava še malo povezati štrikce, ki jih je potrgal pri pristajanju.

In še enkrat gor, sedaj odločen da grem. Pa na startu spet nabija, tako da spet stisnem rep med noge in dol. Jean mi ponudi da greva še na Sovič pogledat.

In se zapeljeva še tja. Vzamem M24 (v resnici mi ga vzame Jean) in na vrh. Tu sedaj piha manj kot včeraj, ampak še vedno močno. Jean mi razgrne M-a (prostora je malo), pomaga mi pri poskusih hrbtnega dviga, ampak na koncu ga potegneva bolj nazaj na zadnji konec za opazovalnico bunkerja.

V drugem poskusu ga brez zatikanja dvignem in po obratu me Jean še malo potisne, da laže gre naprej čez rob.

V zraku je čutiti precej vetra. Malo zajadram sem in tja in pristanem na velikem travniku spodaj.

Zoranov Sovič