Zjutraj se napoveduje lep dan z burjo.

Erzo pokliče okoli 9h: panika! Takoj zdajle se gre na Ravno goro. Mega ni dobil, sva sama… Se strinjam z akcijo in se začnem rihtati in si vmes v paniki z nožem skoraj odrežem kos prsta 🙂 … Čez 10 min pokliče Erzo, da sta v Čretnikovem kombiju (dostava na start) le še dve mesti, mi pa smo trije ?! (se je vmes prijavil še Slak). Seveda odpovem udeležbo in si oskrbim poškodbo 🙂 .

Naprej poteka dopoldan normalno: z Megom se uskladiva za kasneje, Manca je tudi fraj, torej ostane samo še usklajevanje cilja… Na koncu se odločimo za Lijak (na Kovku nabija 12/18 burje, s počasnim upadanjem…), kamor gredo tudi Kraševci (Gorazd, Ščuka).

Na pristanku že nekaj odletelih čeških tečajnikov, prevoza gor ni. Mega nas odpelje gor in dol na start. Na startu nekaj znanih (Istok,…), vse pa zabasano s češkimi tečajniki. Piha lepo, malo nas moti edino močna burja zgoraj, ki pa je tu ni čutiti. Mega se takoj pripravi, jaz si tudi kmalu najdem luknjo na startu in počasi pripravim. Manca še malo zaleže v senco, ker je zmatrana. Mega je kmalu že visoko v luftu.

Jaz startam, ko, po skoraj zatišju, spet malo lepše pihne (mogoče, pa se mi samo zdi, glede na veter zadnjih dni 🙂 ). Ob pobočju me nič ne drži in šele na V robu dobim dviganje, ki ga zvrtim do 1200. Više mi ne gre. Tu je že čutiti šejkanje burje in grem bolj ven, pa gre samo dol. Ko sem že nevarno nizko, spet ob pobočje in nabiram in drajsam sem in tja v vplivu močnega V. Po slabi uri imam dovolj (imam mravljince v prstih – sigurno od vreza, pravi kasneje Manca 🙂 ) in ko naberem do 1100, se odpeljem na Danijela, tu še rahlo naberem, pa me V preveč zanaša, tako da grem nazaj, direkt v V in prilezem z vmesnim vrtenjem bogato nad pristanek po uri in pol.

Zoranov let

Skoraj se scedim, ko pospravim. Manca in Mega (ki je priletel z obhoda nazaj nad start) se zgoraj dajeta, kdo bo toplandal…

Manca čez nekaj časa pristane na uradnem, kjer skupaj opazujeva, kako Megu končno uspe pristati zgoraj in reši avto.

Počakava, da pride po naju in domov…

Erzov komentar leta: Ko prijavijo RGS, namesto Ivanščice mi najprej ni prav, posebej ko na štartu sploh ne piha gor. So pa vsaj baze, ki so bolj zunaj. Potem sem eden od dveh srečnežev, ki pobere, od enajstih.

S Habekom pobereva bazo, naprej se pa cel dan samo še sušijo. Najlepše je: ko 1. poberem na 13 km iz 500m, ko 2. poberem na 72 km iz 325m, potem ko je Koprivnica brez baze, vseeno se zapeljem nad njo v zicer: žitno polje spredaj, britof in še samo mesto, pa nič, za mestom pri pumpi pa le in ko se 3. poberem na 91 km iz 323, nad tlemi sem le 100 m. Cel dan povrtavam same nule in pol metra, če je šlo gor cel meter je bil praznik.

Erzov let

NAZAJ: domačin me zapelje 10 km do Bjelovarja na postajo, avtobus za ZG 19:40-21:20. Vmes se v Vrbovcu vkrca še Slak, to so njegove priprave za Brasil, v smislu kako nazaj. Do Rogatca, kjer 22:50 naju zapelje Jasna, od tu do Dramelj pa Anton, kjer 23:40. V LJ ob 00:20 in pred 1:00 v pojsli.

HVALA OBEMA ZA NESEBIČNO PADALSKO POMOČ!

Vreme je danes bolj tako, tako. Z naj bi čez dan naraščal. In ni nobenih velikih obetov za letenje. Erzo ni za akcijo, Mega se tudi odloči za počitek. Jaz razmišljam o nečem majhnem, samo da skočim – Koreno (tam je NOTAM 🙂 ), ali Samotorica.

Na poti na Vrhniko še enkrat podrezam Erza, pa je že napol v komi. Zapeljem na Samotorco, pa piha od zadaj – SZ. Potem se odločim pogledati na Strmco (recimo kratek H&F na Petriča) , čeprav je v Postojni 3/6,5 J.  Pokličem še Samsa,  pa nima časa.

Na Strmci kar piha (izmerjeno 4,5-7/9,2 J na startu. Glede na sveže včerajšnje izkušnje z močnim vetrom, se mi ne zdi pretirano 🙂 . Vzamem najlažji komplet z Nuptsejem in gor. Z mislijo na včerajšnjo strmino in obtežbo se mi danes zdi, kot da hodim po ravnem in brez opreme 🙂 .

Na vrhu piha še malo močneje 5,5-8/10,3 . Piha konstantno z rednimi močnejšimi intervali. Bom malo dvigoval in vadil hrbtni start v močnem vetru… V tangice in oprema in šele na koncu začnem postavljati Nuptseja. Postavim skoraj zaprtega in ga razprem v enem šibkejšem intervalu. Čakam na take intervale in dvigujem. Včasih ga lepo dvignem, včasih kar noče gor, pa mi ga spet malo sfedla, ampak zdi se mi, da ga že malo bolje obvladujem, kot včasih (da ne bo pomote: moj namen je lepo ga dvigniti in odleteti, samo mi ne rata 🙂 ).

Končno se enkrat poklopi: dovolj dolg šibkejši interval, lepo dvignjeno in stabilizirano padalo in se obrnem in stopim v zrak. Takoj me liftne gor in dinamika me kar dviguje z 1,5-3 (23 m2 padala !! ). Najprej je bil moj cilj, da zajadram ob pobočju in pristanem pri avtu, ampak sedaj rinem samo ven, ker mi je premočno, da bi vijugal ob pobočju… Dvigne me za kakšnih 100m, potem pa sem dovolj zunaj, da me začne spuščati. Piha pa še vedno močno… Šele nad hišami Strmce sem dovolj nizko in veter popusti, da si upam obrniti, zapeljati nazaj in potem z nekaj vijuganja pristati na uradnem.

Zoranov let

Pospravim in do ceste. Do križišča pri Lohači ne ustavi nihče od mimo vozečih, tako da potem samo še nadaljujem po makadamu do avta.

Pa je bil res celoten H&F (čeprav nisem računal na ta drugi del in nisem prižgal trackerja 🙂 …

Po tednu abstinence je bila danes potreba že neznosna. Kljub dežju zjutraj, sem se že zgodaj ogledoval kam. Pokličem Erza, pa mu danes ni treba (saj je ves teden lepo letel in nabiral nove starte 🙂 – da bi kdo kaj na jato napisal, seveda ne 🙁 ).

Ko dež dokončno poneha, se odločim za Ulovko (SV, mogoče potem Samotorca, Koreno – veter ?…). Erzo pove, da je Koreno pod bistrim očesom lastnika, ki opazuje, kako raste trava in raje tja ne. Pa še vedno ni za akcijo, zato pokličem še Mirka in se skombinirava.

Počaka me na križišču, da zapelje gor, potem bo pa videl. Na startu vidi, da je OK in hitro postavi in prvi odleti. Vmes pokliče Erzo, ki vidi, da je stvar resna in se zapali tudi on in že je v prihajanju (nujne obveznosti bodo že počakale 🙂 ).

Jaz startam malo za Mirkom. V zraku je malo čutiti V in lepo drži, 2x celo piskne gor. Vztrajam desno ob grebenu in pririnem do peskokopa in potem nazaj na križišče, kjer že pospravlja Mirko.

Mirkov let

Lep, miren let.

Zoranov let

Ko pospraviva, je Erzo že tu. Kljub cincanju (nujne obveznosti pa to…), prisede (jaz itak moram zapeljati Mirka do avta gor…) in skipam ga na koncu kolovoza. Malo počakam, potem pa dol na pristanek, kjer ravno pospravlja.

Erzov let

Malo še gruntava, kam bi še šla, pa ni več prave volje (nujne obveznosti pa to…). Potešitveni let za obletnico lanskega razsutja 🙂 – 30.junij 2013 🙁 .