Danes je napovedan enak dan kot včeraj, v resnici pa je že dopoldan za spoznanje boljši. V Lju je kar sončna luknja, drugje pa v glavnem kar razgibane baze, na gosto posejane in grozeče. Piha V (gor in dol). Na Krimu 4/7,5 in  kar zdi se mi da bi bil lahko Zavrh. Ko zdražim Erza je tudi on za. Glede na napoved čim prej, potem bodo nevihte…

Še Mirko se prijavi in ob 11.30 smo na šodru. Avtobus in LCja pustimo na šodru in samo z Mirkovim avtom gor (saj itak ne bomo leteli…). Erzo se odloči, da ne bo vlačil padala na start (saj itak ne bomo leteli…), midva z Mirkom pa si naloživa vsak svoj križ (jaz erste klasse).  In med potjo Erzo  nadaljuje že na vožnji gor začete zgodbe, kaj vse se je dogajalo v mladosti njegovega letenja, ko sta s Sušo v takemle startala in ju je zaugalo…

Do starta tako nama z Mirkom ubije še zadnjo željo po letenju in jasno je, da danes ni pogojev za odleteti. Veter občasno pihne močneje, ampak v splošnem ni pretresljiv (5,5/7,2). Oblaki se pa kar hitro preganjajo in nekateri delujejo prav živahni in v višine napihajoče se potegnjeni (tapravi za pozaugat…).

Najprej čakamo pol ure v takem: Erzo začne s pletjem starta (on bo vsaj nekaj koristnega naredil…), jaz buljim v oblake in veter in stanje na Krimu in kje so deževna jedra in kar se pač še da videt na elektroniki, Mirko čaka na odločitev… Potem se počasi naveliča in začne spodbujati k odhodu na kakšno nižjo lokacijo, kjer bi manj pihalo in bilo lepše vreme (takšno, kjer ne zauga…).  Jaz bi malo počakal, saj sem se počasi privadil na stanje in se mi zdi vse boljše in boljše. Začnem namigovati, da bi mogoče počasi pa bilo. Končno Erzo ugotovi, da je pravzaprav skoraj idealno (razen, da ne vemo, če bo mogoče kaj zaugnilo gori v luftu) in se začne spraševati zakaj je brez padala in odšiba po njega v avto.

Preden se vrne, sem jaz že pripravljen, vendar se situacija spet malo poslabša (veter spet močnejši, malo bolj zaprto…). Postavita še Mirko in Erzo in ko se za moment malo umiri potegnem in sem v luftu. Na mestu me lifta gor, ugotovim, da imam desno komando popolnoma zafecljano in jo moram razvozlavati z obema rokama (še dobro, da me kar gor vleče 🙂 ). Končno je vse po standardih, stisnem gas in se pomaknem malo naprej. Sem kakšnih 100m nad startom in se bočno peljem pred grebenom. Malo navrtim in naberem, se pred Škorpijonom obrnem in zapeljem malo nazaj, ko pride v luft tudi Erzo. Zgodbe od prej so naredile svoje: peljem se spet proti Vrhniki in samo prežim, kdaj bo kaj zaugnilo, tresknilo, od kje bo prišla nevihta itd in sploh ne izkoriščam naravnih danosti, ki bi me brez problemov dvignile še kaj višje… Mirko se odloči, da je zanj premočno in se vrne na nivo šoferja. Erzo je ves čas nekaj za mano in občasno brezskrbno zavrti in nabere (in je najbrž pozabil na zauganje in tiste svoje zgodbe od prej…). Na Javorču še zadnjič malo naberem in se s 45 odpeljem čez avtocesto do stadiona, kjer pristanem v res močnem vetru, ki se izklopi 5m nad tlemi…

Zoranov let

Erzo me preleti -> postaja Stara Vrhnika…

Erzov zmagovalni let do konca sladoleda

Komentarji (1)

• 1.Jože Iskra : Erzo vrtnari! Ko sem šel dva dni nazaj po flance za solato sem razbil avto. Jeb… solato. [08.05.2013 21:47]

Med pospravljanjem zazvoni telefon in pokliče Poje, ki v begu z vetrovnonevihtnega Ambrožarja išče rešitev. Povem mu jo: Zavrh.

Erzo je doma, Mirko se odpelje mimo mene brez slovesa utapljat neletenje v piru. Ko pridem do avta, že kliče Jožef z izhoda avtoceste. Kaj hočem drugega, kot da ga počakam in mu ponudim šoferske usluge. Za vsak primer vzamem sicer lahek komplet, vendar brez resnega namena. Njegov nov rabljen ročnomenjalni ne crosscountry Volvo gor in že drugič danes pešačim na start.

Jožef se na startu malo razgleduje in zmajuje z glavo, ampak povem mu, da je idealno v primeri s prej (pa res piha bistveno manj in zaugajoče baze so precej razredčene) in mu raztegnem padalo. Malo zatem je v luftu in počasi nabira. Jaz z njegovim Volvom dol in na Vrhniko. Erzo kontrolira Pojetov let po postaji in mu daje napotke, kako do njegove hiše.

Jožefov zmagovalni let Zavrh

Ko pridem še jaz tja, Jožef ravno pospravlja, dan je prečudovit in vedno bolj primeren za letenje (kje so tiste popoldanske nevihte ?…). Mi pa še na Vrhniko po avtobus in LCja z vmesnim daljšim postankom na sladoledu Mantova (jaz 3+2 kepi, ostali manj, pa kljub temu jaz še zlata tička…). Bolje kot smo pričakovali.

Jožef pa pod noč še pešaka na Grmado ne da bi (na)povedal :-)…

Tajni Jožefov hike&fly

Nevihte se selijo sem in tja po Sloveniji. Ker sem imel že dolgo abstinenco, seveda iščem kakršnokoli luknjo. V Megovih koncih slabo in odsvetuje, na Gorenjskem luknje sonca med karfijolami.

Ko se končno spravim iz Lj, Erzo skensla kakršnokoli udeležbo, ker pri njih treska in uliva. Odstavim še za eno uro in ko odhajam proti domu, vseeno pokličem Mega, ki pa pove, da je pri njih zdaj sončna luknja. Strmca.

Erzo seveda vskoči na Vrhniki, Mega na Uncu in gasa z LCjem skozi Planino mimo Samsa (na biciklu, ker je odstopil od soudeležbe) na Strmco.

Piha idealno, vreme pa ni več idealno. Črni pokrovi na leci in desni. Erzo hitro razteguje z Megovo pomočjo eno od starih cot – XC2, jaz natikam tangice. Erzo nekaj kolovrati s padalom in mu ne gre najlepše gor. Vendar ga odpelje po pobočju malo gor, jaz pa z robo za njim. Erzo se pripravlja, vendar nenadoma pihne veter, da vse zašumi in položi drevesa zadaj. Erza z napol dvignjenim padalom dvigne v luft, zasuka ga kar v zraku in z izbuljenimi očmi ga poševno položeno padalo odpelje v levo. Kakšne dva, tri m nad tlemi kaže, kot da ga bo butnilo ob tla, tudi sam poskuša prekiniti in pristati, ampak veter se je odločil po svoje in ko se Erzo prepusti usodi, ga dvigne gor in odpelje se ven. Najprej ga kar liftne, potegne ušesa in se potem zunaj odpelje proti desni, kjer se (vsaj na videz z najinega stališča…) vse malo umiri.

Po videnem me ne mika več v luft, Mega pa me še kljub temu ustavlja, da ne bi slučajno začel postavljati… Veter se malo umiri, mogoče pa bo,.. Erzo je tam daleč na desni in spet vleče ušesa, pri naju pa začne odrešilno kapljati. Pobegneva do LCja, ko se usuje na max.

Skozi ploho odpeljeva  dol skozi vas na drugi konec, kjer Erzo pospravlja v redkih kapljah. Ko se zbašemo vpet v avto, tudi tu že konkretno dežuje.

Erzov let

Še malo druženja v Portusu ob sladoledu in vroči čokoladi, okoli nas pa vesoljni potop in slapovi vode….

Tudi danes nas Manca zorganizira :-). Kovk je taprava destinacija.

Ob 11.30 mi prisede na Vrhniki, gasa do Logatca, tu se naloži Mega, gasa na Planino, kjer se naloži še Samsa in gaaaaasssaaaa od zadaj do Kovka. Vmes nekajkrat kliče Erzo, ki ga je dolžnost ustavila, da ni z nami (človek ni v penziji, kot nekateri :-), pa tudi dopusta si ne more vedno privoščiti, kot nekateri,…:-)…).

Pripeljemo na start, kratek tečaj LC vožnje za Samsa (v primeru, da ne bi letel, ker zgleda, da bo samo curaža – ima že kombinacijo, da se vržemo dol, potem pa na Nanos po novnov…). Na startu en zmajar+3 skavti mladiči.

Zmajar se vrže v šibek veter in … malo kasneje pristane. Mi smo za Andrejevo varianto in začnemo postavljati. Vmes malo močneje pihne in ko Samsa odleti, noče scuriti, ampak nasprotno, na desni ga kar drži.

Jaz startam brez pomožne gumice na nogi (ki mi sicer pomaga v vrečo), da testiram kobacanje v vrečo brez tega pripomočka (saj bom itak scuril). Pa tudi zavijem na desno (in se res ne morem lepo skobacati v kokon in kar nekaj opletam) in nočem scuriti. Grem za Andrejem na klousiča ob grebenu do Podrte in gre počasi, počasi, ampak lepo gor. Tu nekaj osmic in malo zavrtim (veter je močnejši, kot zgleda – Z ) in sem na 1000. Pa malo drajsava sem in tja, pa je tudi Manca v zraku (in noče scuriti). In potem lepo jadramo in nabiramo, malo proti Hublju… Po postaji se oglasijo Kraševci (Primož Sila in Marko Valenčič in tam nekje še Gorazd), da vozijo okoli Čavna in jih goni 60 ! Kmalu ju zagledam pod Hubljem, malo zavrtita in sta gor in se odpeljeta ven nad dolino in kar po sredi doline postrani čez Vipavo do Nanosa (s pomočjo naše radijske podpore, ker se med seboj ne razumeta najbolje). Ko vse to vidi Mega (ki se je javil za šoferja glede na predvideno curjenje in Samsov nadaljnji plan), še on postarta (in seveda sploh noče scuriti), Tako lepo vozimo sem in tja in postaja vedno močneje.

Potem kaže, da bo premočno in Manca se odloči, da gre pristat in misli, da bo toplandala. Ko jo rikverca pred startom, raje odneha. Pa Mega napove (2x mu postaja celo oddaja…), da bo on toplandal in poskrbel za LCja, pa kljub ušesom, spirali in svojim vragolijam tudi on odneha. Nasprotno, svetuje, da se spravimo vsi dol, ker prbija kot pr norcih. Samsa je izginil neznano kam, Mega in Manca lebdita malo levo od starta malo pod grebenom, jaz sem na 1100 in se mi ne zdi tako grozno. Zato se odpeljem ven nad dolino (me dvigne malo nad 1200) in držim smer ven, s tem, da me lepo počasi odnaša proti Vipavi. Marko in Primož po postaji ugotavljata, da ju goni 60, da po dolini kar povsod vleče gor in pristajata pri avtocestnem izvozu Vipava. Mene lepo drži (res da je močno, ampak mirno in popolnoma laminarno) , dviguje z 0,2 in ker Manco po postaji resno skrbi za moje zdravje (najprej duševno, potem še telesno…), potegnem ušesa in grem dol z 0,4. Še malo gasa dodam in grem lepo dol. Ko pridem na 900, spet spustim ušesa in vozim naprej z 0 dviganja, ko sem pa malo pred Podnanosom spet potegnem ušesa in grem dol z 1,1. Na okoli 500 se začne rodeo, ki popusti šele 20m nad tlemi. Pristanem pred Podnanosom.

Zoranov let

Javim kje sem, zvem, da je Samsa oddivjal mimo Nanosa in pristal pri Hraščah

Andrejev let

in da gre Mega kar peš po avto na Kovk (!). Ko pospravljam, pristanejo zraven mene še trije Poljaki, ki najbrž mislijo, da je tu uraden pristanek ali kaj :-). Štop najprej ni obetaven, potem pa mi ustavi prijazna mladenka, ki me zapelje do Anje.

Manca je že tu, prijetno nakladava, Mega pa tudi dobi nek štop na vmesni postaji in je kmalu z LCjem pri naju. Še malo druženja, ravno prav, da pokliče Tom, ki je sestopil s hribovske avanture prek Nanosa. Pod Gradiško turo poberemo njega in simpatično mladenko, ki mu je lajšala samoto na brezpotjih divjine in gasa proti Postojni (skipamo planinca), Uncu (skipamo Mega) in Hoferju na Vrhniki (kjer se posloviva z Manco).

Super dan :-).  Yesssss.

Zjutraj vse organizira Manca, ki navija za Primorsko – Kovk. Odhod ob 11.15 na Vrhniki, pa zamudim 15 min (se mi penzija v službi ni izšla).

Do Unca z LCjem (Manca, Erzo in jaz), tu prestop k Samsi in Megu, ki že čakata in via Lijak (na Kovku baje premočno…).

Na pristanku srednja gužva (Poljaki, Nemci… ). Ni pa nikjer tekmovalcev, ki imajo danes tu tekmo! Počakamo Igyja in brrrbrrr gor.

Dol na start, ki je preplavljen z ljudmi, padali in ostalo kramo. In tekmovalci se ravno pripravljajo za start. Takšne gužve tu še nisem doživel. Vse me mine. Erzo pomaga na startu tekmovalcem, vmes starta še kakšen turist, tečajnik, ali ne vem kdo še. Kakšno uro se motovilimo naokoli, ko se zdi, da bo začelo lepše pihati in da se bo malo razredčilo. Pa se vsuje masa novih, ki štartujejo en čez drugega.

Končno da Erzo komando, da zdaj je pa treba iti, sicer bomo pozni in zrinemo si nekako vsak svojo luknjo za start in v zrak. Vidim, da je Erzo lepo pobral, jaz pa že po štartu slalomiram med padalci, da se sploh odpeljem od starta na levo. Počasi zgubljam. Pravzaprav nikogar ne vidim nad grebenom, vsi smo pod. Vsakokrat, ko najdem neko dviganje in poskušam zavrteti, se z leve ali desne nekdo pripodi in vsaj trije, štirje že krožijo na klousiča, tako da samo pobegnem stran. Grem na Z pobočje od starta in tu dobim dviganje, pa sem v vrtincu tekmovalcev, ki so ravno ta trenutek prišli sem vrtet. Ne vem ali so hujši tekmovalci, ki se zapodijo direkt vate, brez namena, da bi se kaj umaknili, samo da izkoristijo dviganje, ali turisti/tečajniki, ki vozijo brez občutka za razdaljo in smer… Zame (in za moje oči 🙂 ) je to preveč in iščem samo kje je kaj zraka brez padal. Ker ga ni, oziroma tam kjer je, ni dviganja, sem kmalu sredi skal Lijaka in se samo še odpeljem na pristanek.

Zoranov stres

Današnjih 17 min mi je bilo najbolj stresnih v mojem letenju… Manca pristane malo za mano, Andrej malo po tem, ko z Manco objaviva po postaji, da bova pospravila in odšla na Kovk (z Andrejevim avtom 🙂 ),

Andrejev let

Erzo drajsa v višavah, levo na Štanjelu pa vidimo, da tudi Mega lepo navija skupaj z zmajarji in pridobiva. Manca pove, da je iz zraka pozdravljala Damjana, ki je pešačil gor na start.

Ker je na Kovku že padlo na 5/8, se res odpravimo tja. Na poti gor iz Ajdovščine opazimo enega samega padalca, ki je pod grebenom in pelje ven proti pristanku. To v nas zbudi slutnjo, da bo tu najbrž curaža in Andrej na Colu samo potegne naprej – smer Strmca.

Ko pridemo na Strmco pa tu nažiga kot pr norcih. Merilnik pokaže 8/12,3 idealno usmerjenega vetra in naslednjo uro poležavamo pred in za šumečimi smrekami na travniku. Ko pride še Sovan, še malo z njim poklepetamo, potem pa v brezupu zapustimo prizorišče. Na Lomu z Manco naloživa še Erza, ki je prištopal izpod Lijaka…

Erzov let

Mega pa je poštopal Špelo in Borisa v Podnanosu 🙂 do kamor je prijadral z Lijaka… Damjan pa je izkoristil pravi tajming, saj je bil v zraku debelo uro.

Damjanova prava izbira …