Močan JZ veter  v SV Sloveniji, ki bo do jutri še naraščal. Na Primorskem je JZ bolj šibek in upam, da bo kaj za leteti. Če nič drugega, pa vsaj gremo vaditi hrbtni start na Vremščico. V Lj je visoka oblačnost in se hribi vidijo v soncu (Na Kredarici, v Kranjski gori, vse kar je SZ od Kranja je šajba), ampak na Krvavcu piha spet SZ 24/40 km in sploh ne razmišljam o Gorenjski (pa bi moral…).

Erzo se najprej ne javi (hodi kot božiček okoli strank), ko pa se končno odzove, ni preveč za stvar (itak je slabo in piha preveč… sam kakšen projekt…). Mega je bil za že takoj, Mateja pa bi tudi šla vadit dviganje, če ne bo nič. Vmes kliče še Pavlič, ki išče kompanjone in nas sproti obvešča s terena (na Pomjan, pa Osp, pa proti Vremščici, pa baje rosi, pa megla je, pa…).

Ampak midva z Matejo do Mega, tam presedeva v njegov 4WD Punto in gasa proti morju. Rositi začne malo za Postojno, na Razdrtem je totalna megla (vidljivost 20m), pri Divači gledamo, kje bi bila Vremščica in vozimo skozi resno mokroto, ki bi lahko bil že dež, ko pa Pavlič pove, da je nazaj na Pomjanu in se misli vreči v meglo z rahlim vetrom v hrbet, Mega samo odvije v Kozino in gasa nazaj. Tablica melje in kaže slike po Slo, Gozd je prva obetavna lokacija in skoraj smo že odločeni za tja (pa sploh ne bi bila slaba izbira glede na večerno stanje na OLCju…).

Ko odvijemo na Unc, da odpeljem svoj avto do Lj, pa vseeno pomislim na Racno goro in vsi smo za, da gremo raje tja pogledati (črn sluzast pokrov se v tisto smer končuje in mogoče kaj bo…). Na Slivnici nabija 10/16,x m/s JZ, kar ne obeta nič dobrega in v Cerknici polaga smreke… Vmes ugotavljamo, da Deluxa že dolgo ni bilo v jati in da je skrajni čas, da se neha skrivati in izmikati (čeprav danes najbrž ne bi bil navdušen).

V Ložu malo manj piha, start je kopen, pobočja osončena (bolje, da ne gledamo nazaj v črnino in vlago…) in Mega brez pomisleka zavije gor, najprej po zgledno spluženi cesti do vasice, potem pa pride 4WD Punto do izraza. Brez milosti zaorje v blato, občasno skoraj odtrga kakšen kos podna in že tacamo sredi blata na koncu ceste. Robo na hrbte in na start.

Ko stopimo na poseko, je tu nulca, se pa pokriva. Z Matejo brez pomisleka začneva postavljati, čeprav pihne tudi dol in s strani. Mega odlaufa nazaj po mojo čelado (samo to sem danes pozabil v avtu – hvala Mega) in ko pride nazaj, si jo poveznem na glavo, počakam, da spet pihne gor in gremo…

V začetku malo ruka in dviguje, potem pa začne spuščati. Dvakrat začutim, da me sunek kar zaustavi, potem pa spet naprej proti Viševku, pred katerim pa vseeno raje obrnem in pristanem na travniku pred vasjo. Bolje, kot je bilo za pričakovati.

Zoranov let

Pokličem Matejo, da niti ni tako slabo, pa jo že vidim v zraku in leti celo bistveno bolj mirno, kot jaz. Ko pride nad ravnico potegne ušesa (jo malo vleče v temno bazo, gori pa šibajo beli oblački s precejšnjo hitrostjo…) in pristane zraven mene.

Mateja pristaja

Supeeeerrrr! Leteli smo :-).

Še malo druženja s kuhančkom v Mercator bifeju v Cerknici in tura po Hoferju (za Mega, ki ni najbolj domač v Hoferju 🙂 ).

Pa čestitke Borisu in Špeli, ki je od srede naprej tudi Delux ! No, to je bila sicer že prej, samo brez velikega d :-).

Za danes je Lokovšek napovedoval sonce in “idealno” za osrednjeslovenske starte (ki smo jih planirali včeraj). Pa je jutro razkrilo meglo do podna in vrh baze okoli 800m. S Krima in Kredarice so kamere gledale na belo morje daleč spodaj, kamere spodaj (Limbarska gora, Trojane, Vače,…) pa tako meglo, da se še do ekrana ni videlo :-). Edino na Primorskem je nekaj bolje. Kar se vetra tiče, pa je povsod z višino močno naraščajoč Z. Z Erzom ugotoviva, da se še malo obrnemo v postelji in da bo kasneje konzultiral Gošteta.

Jaz do 12h itak ne morem nikamor, do takrat pa se bo že pokazalo kako in kaj…Pa se jata organizira ob 11h na Vrhniki in cilj Vremščica (me obvesti Manca, ki je vse preštudirala in postavila smernice 🙂 ).

Ko okoli 12h odpeljem iz LJ, so prvi leti že v teku (in nekateri tudi že zaključeni).

Erzov prvi

Andrejev prvi

Mire me telefonsko ujame na J obvoznici, tako da naredim postanek na Vrhniki, da ga naložim in gasa na Vremščico. Ko se pritreseva na start, nekateri že pospravljajo. Megu je dosti curjenja, Kralj Vremščice danes ni zadovoljen s svojim kraljestvom.

Andrejev drugi

Erzov drugi

Erzo in Samsa postavljata v tretje, Lusja se drajsa sem in tja (kaže da je najdlje v zraku in je nascala dedce 🙂 ).

Hitro postaviva, Mire odleti, jaz pa “vadim” hrbtni start. Prvič ga krasno dvignem in se kontrolirano obrnem in hočem odleteti v višave (nižave), pa mi kibici na startu vpijejo in kažejo na resen vozel. Podrem, Gorazd mi ga s težavo razplete, potem pa še enkrat potegnem hrbtno, ga elegantno dvignem, se obrnem, poravnam in lepo odletim (res, ne pretiravam, spet mi je enkrat ratalo – ravno primeren veter je bil…). Potem pa počasi, počasi sem in tja, raztegnjeno, kolikor se da, nekaj metrov nad drevesi, ker je vetra že dosti premalo, da bi kaj dvignilo in pristanem nad cesto, pri Erzu, Manci in Primožu Sili.

Erzov tretji

Andrejev tretji

Zoranov edini …

Ko pospravimo, so tudi Lusja, Tom Slejko in Andrej ob cesti, kmalu pa tudi Mega in Mire z avti. Jaz nabijam za Slavnik (že od prihoda na start naprej), pa me množično izžvižgajo, Andrej in Tom rineta na Gaber ali Osp, pa ju ostali izžvižgamo in na koncu pade odločitev za Strmco, kjer bo zagotovo že pojenjal veter.

Ko pridemo pod hrib, je prva trojka (Mega, Andrej in Tom) že ugotovila, da je gori še premočno. Erzo takoj predlaga rezervno varianto – Jakovico (ki bi bil OLC novnovnov -on pa ga je itak že nekoč odletu :-)… ).

Ko skozi Laze pripeljemo gor, je tudi trojka s Strmce pri nas in odtovorimo kramo na travnik, kjer piha – NAROBE ! Čez celo Slo piha JZ,Z, tukaj pa nam vsem v rit S. Modrujemo, dvigujemo trakce, ampak veter noče obrniti. Pa se provociramo, da ni tako hudo in da bo kmalu nulca in podobne lovske. Končno se Andrej pusti sprovocirati in raztegne coto. Da mu je ne odpihne naprej, jo trije držijo od zadaj in potem potegne v šprintu na 100m in mu gre celo gor, ampak kljub rekordu na 50m, ga padalo prehiti in se zvali po blatu in repi. Pa še ni dovolj blaten in poskusi še enkrat z dvigom v veter po hribu gor in poševnim tekom po pobočju, rahlo ločitvijo od matere zemlje, potem pa se na srečo spet povalja po mehkem blatu in ima dosti za danes (hvala bogu, nobenih poškodb in večje materialne škode). O tem je posnet tudi film, ki bo mogoče tu zraven prliman, kaj več o dogodku pa bi lahko napisal še kdo drug od prisotnih.

Potem nam ni preostalo drugega, kot da se gremo v Portus nažirati (no kakor kdo 🙂 ). Toplo druženje v hladnem dnevu 🙂 :-).

Že ko se vozimo proti Lijaku, na startu velika gužva, v zraku pa še nobenega. Na pristanku 2.grupa že parkira (Lusja, Mega, Samsa). Erzo noče peljati gor z avtobusom in me prisilijo, da potegnem ven zmečkanino mojega Rooka in ga začnem zlagati (da bomo šli gor z Igyjem, ki je ravnokar prišel s fure). Pomagata mi še Mateja in Mega in hitro ga stlačimo v rukzak. Erzo medtem izgine k nekim padalcem v avto in je že na poti gor (uradno, da ohranja stike, v resnici pa, da prišpara 3,5€ za Igyja 🙂 ).

Ko smo že pripravljeni, začne priganjati še Lusja in končno nas Igy potegne. Na startu gužva. Vsi so tukaj in čakajo, da bo kaj vetra, ki ga je samo za vzorec. Nakladamo in pametujemo, potem pa se začnejo nekateri metati dol. Večina curi pod robom. Ker imam kramo razmontirano, se spravim na vrh starta in začnem pripravljati in pripenjati padalo in urejati kramo. Malo mi pomaga še Mateja (predvsem pri štrikcih, ki jih sicer itak ne bi videl in me v začetni fazi najbrž ne bi motilo…). Ostali iz jate medtem odletijo (seveda prvi Erzo, pa Mega, Lusja in Samsa).

Ko sem končno naštiman, se je štart že v glavnem spraznil in potegnem naprej in res elegantno (po dolgem času) odletim. Mateja pa malo za menoj. Malo na levo, pa nič ne drži, zato kar nazaj in v pobočje desno od starta in tu se matram in lovim in vrtim. Okoli mene so zvezde Erzo in Mega in Nevidni in… nekaj zavojev smo celo vštric, potem pa oni ostajajo zgoraj, jaz pa vedno nižje. Plazim in vrtim se še tik ob skalah v steni Lijaka in ko sem že sumljivo nizko, se odpeljem proti pristanku, kjer pristanem po slabe pol ure.

Zoranov let

Lusja, Mateja in Andrej že pospravljajo kramo.

Andrejev let

Ko pospravim še svojo, pristaneta še Erzo in Mega (pa tudi druge zvezde so že tukaj – Nevidni, Jurij Vidic, Tilen,…).

Erzov let

Malo še modrujemo, potem pa se obe ekipi spokamo v avta in gasa v aviopub na zaključno druženje, kjer se priključimo Juriju in Tilnu. Stvar se kar zavleče, je pa bilo fajn…