Kljub včerajšnjemu trdnemu namenu, da bom letel, je ostalo samo pri obisku startov: Grmada-piha v rit, Strmca-piha v rit, na Slivnico nisem šel, ker je pihalo 5/8,5 SV-torej bi bilo praktično v rit, in končno sem na Zavrhu, kjer je pihalo sicer idealno, ko pa sem začel postavljati, pride nevihta in treskanje, ki kmalu mine, pa se začne delati zadaj jedrska goba, ki se napihuje s 30km/h (Ukijeva strokovna ocena izza roštilja v dolini…) in mi takoj vzame še zadnjo voljo… in se odpeljem dol zaključku dneva naproti…
No, danes se ne bom dal. Ker spet nobeden ni za stvar, se ob 13h sam vozim proti Ambrotu.
Na pristanku ni žive duše, pa tudi nobenega avta ne (40st., sončno, veter šibak). Na Ambrožarju malo meša, postaja javlja 3,5/6,8 J, ampak zgleda bolj mirno. Na Zgornji poseki ni žive duše, pa tudi nobenega avta ne. Grem naprej in se pri rampi ustavim, ker je po novem zaprta (zraven pa nov parkomat, ki ti požre 6€, da se rampa odpre -?!). Zaprta je tudi obvozna pot ! Ko pride nasproti avto, izkoristim in vskočim skozi…
Pri hotelu 25 st (sicer ni žive duše…), sonce, bazice (no baze na cca 2000m, ki so nekatere kar karfijolaste), mrčasto pa tako, da se še do doline skoraj ne vidi, pa tudi okoliške hribe bolj slutiš, kot vidiš. Nad Zvohom grd siv oblak, ki pa ga odnaša proti S. Počasi pripravljam opremo in opazujem naokoli, pa ni nobenih čudnih sprememb. Ampak meni je pa ful čudno. Pogledam še tablico in radarska slika kaže, da je nekje nad Julijci nevihta, pa tam okoli Novega mesta tudi močno jedro, okoli Krvavca pa nič. Tu je tudi vse nakuhano, oblaki gori kar šibajo (na SZ), ampak deluje pa čudno bolj zaradi te slabe vidljivosti (mogoče, pa samo jaz slabo vidim 🙂 ), kot pa zaradi neke grozeče prihajajoče nevihte. Ne vem, kaj mi je, ampak počutim se res čudno in ves sem napet in padalo postavljam pod hotelom s pravo muko. Piha zmerno gor (2,1/3,8), občasno bolj z V, ampak nobenega konkretnega izgovora nimam, da bi pospravil.
Končno sem naštiman in potegnem. V nasprotju s pričakovanjem (saj piha lepo po pobočju gor) moram kar zalaufati, da me vzdigne in se odlepim od krav na pašniku. In zdaj čakam, da bo neki prbilo al pa streslo, al pa kak klofer, al kaj vem kaj… Pa nič. Drži krasno. Samo malo zavrtim, pa sem že nad hotelom. Ampak več pa ne bi, ker so gori te sive karfijole in ker kar prelepo dviguje (1,5 gor). Torej grem raje stran od Krvavca proti Ambrožu, bom videl, če ne bo mogoče tako močan J, da sploh ne bom mogel čez… Pa ni. Lepo grem naprej 15-25, drži, da komaj kaj zgubim in ko sem nad Zgornjo poseko, je tudi čisto mirno. Grem še bolj ven, zavrtim in ujamem lepo enakomerno dviganje, ki me odpelje 200m višje do 1700. Proti Kranju je vse temno in se ne vidi ama baš ništa (mogoče že uliva…). Tudi Velika planina je tam nekje v neki sivi gmoti. Skratka razmere so fantastične: vse drži, lahko bi nabral kolikor bi hotel (no baze so 300m višje in izgledajo zelo nakuhane), je mirno, kot že dolgo ne, jaz pa sem ves napet in samo čakam, da se bo nekaj zgodilo (ali po domače povedano: sem ves presran, kot še nikoli, odkar letim, ampak mi sploh ni jasno zakaj ?!). Ampak zgodi se nič, jaz pa se kljub temu odpeljem do Apna in potem do Strmola (in v obe smeri lepo laufa 25-35 km/h) in potem se zapeljem na pristanek in olajšano pristanem v 40 st. suhe vročine.
Zoranov let
Še predno se odpnem, se že cedim… Še vedno nikjer žive duše (in tudi ne mrtvega avta), ampak ko začnem pospravljati, se sliši grmenje iz smeri Kranja. Pot gor po LCja k hotelu je pa že druga zgodba. Po kakšne pol ure upanja in čakanja in slabšanja vremenske situacije, peš do Tonača, tu skrijem padalo, ker je gostilna zaprta, neverjetno hitro dobim štop do Ambrožarja, kjer je nebo že črno kot v riti, in grmi in kaže, da se bo vlilo. Tu nafehtam nekega možakarja, da me odpelje do rampe, potem pa peš naprej proti hotelu. Vmes hodim po skoraj popolni temi, redkodebelokapljasti plohi, malo vedrim in poklepetam z Matejo po telefonu, ko pa poneha, po travniku gor in pri avtu sem spet v sončku in 24st in bazicah malo višje. Pa še vedno nikjer žive duše. In grem dol.
