Ker popoldan in čez vikend ni več časa za redno letenje, moram izkoristiti preostanek dopoldneva. Zaradi zemeljske logistike pokličem mlado mamico, ki je za, mora pa še preveriti kako je z željami njene tašče, ki je na obisku in to naredi kar online, ko se pogovarjava po telefonu. Slišim, kako tašča pove, da bi ji bilo v veliko veselje iti na Krvavec, saj tam še nikoli ni bila in tudi padalca še ni videla odleteti, pa še lep izlet z vnukinjo bi bil – vse skupaj bo odlična zgodba za njene prijateljice ob kavi za nekaj naslednjih tednov…
Vse tri generacije poberem pred hišo in gasa pod Ambrota. Spodaj piha komaj kaj, za Abrota pa javlja Micika 6/9 JV. Tudi za zgoraj internet pove 20/30 V, torej bo zgoraj močno. Ko se pripeljemo do hotela tu ni ne duha ne sluha o tem silnem vetru, čeprav na trenutke res prbije. Tašča delno uživa v razgledu, vnučici in kravicah, ki se pasejo, midva z mamico si privoščiva kavico na verandi. Veter se ne spremeni (torej občasno prbije, globalno varljivo mirno…). Po kavici se z robo zložim pod hotel in začnem postavljati. Pride tašča, ker mora videti stvar od blizu. Lepo postavim, veter piha lepo gor in že hočem potegniti. Pa pride tisti občasni prbitek, ki pihne desne ob pobočju (torej SZ smer !?) čeprav je globalni veter V, v naslednjem trenutku pa mi posvaljka padalo navzdol (od zadaj). Vprežem taščo, da bo imela kaj od padalstva tudi ona in ji razložim, kako naj ga nazaj postavi in razprostre. Ko to naredi, se zgodba ponovi še enkrat…
Končno ne pihne od nikoder in potegnem in sem v zraku. Ampak glej ga, zlomka. Namesto, da bi se lepo vzdignil v zrak, me nese kar dol po pobočju, tik nad tlemi ! Ko že mislim, da bom moral pristati nekje tam pri zgornji postaji, me le malo vzdigne in grem čez rob. Hočem čim prej ven, pa gre samo dol (-4). Zdaj mi je jasno, o čem je predvčerajšnjim govoril Edo! Če bo šlo tako dol, še do travnikov za Grajcem ne bom prišel. Končno sem mimo pobočja Zg.poseke na levi in tu se curjenje malo umiri. Zavijem levo proti Ambrožu in vidim, da klobasa res stoji vodoravno, paralelno s pobočjem (veter obteka ves hrib, za Kržiščem pa so vse do Krvavca močni rotorji, ki očitno tlačijo dol v kotanjo pod žičnico – čeprav v zraku doslej ni bilo zelo razburkano…). Nad travniki pod Ambrožem se zadeva stabilizira, čutiti je V, občasno celo malo piskne navzgor, ko pa pridem nad Grajca, pa začnem tudi nabirati. Občasno zavrtim, jadram ob pobočju in čakam, dokler ne vidim, da se tri generacije peljejo proti pristanku, potem pa se odpeljem na pristanek tudi jaz.
Zoranov let
Na pristanku ni žive duše, razen Belgijca, ki sprašuje po razmerah, pa mu svetujem, da naj gre raje na Gozd… Ja, zdaj mi je res jasno, o čem je govoril Edo predvčerajšnjim približno ob tej uri na pristanku :-).
