Tudi danes ima Mare še frei. Jaz pa tudi. Ampak samo dopoldan. In ker je veter podoben kot včeraj (Z) je cilj podoben. Strmca že zjutraj. Jon je že del ekipe, ko ju poberem pri Toplarni. Cilj je Špilnik in mogoče še Sv.Lovrenc.

Ko pridemo na Strmco, piha še bolj Z kot včeraj (malo bolj močno, pa še bolj s strani, že skoraj ZSZ). Sv.Lovrenc odpade. Po kolovozu na travnike pod Špilnikom in peš s kramo do starta pod gozdom.

Tu je pobočje obrnjeno bolj na Z in se bo dalo. Postavim ob pomoči Jona in Mareta, ki še ne ve, ali bo startal ali ne. Piha 3,2/5,1, občasno potegne bolj z desne.

Potegnem in ga lepo odpeljem naprej, potem pa me takoj ob pobočju potegne v levo in z vetrom se odpeljem do Lipovca, kjer že lahko malo naberem. Mare se odloči, da bo raje zemeljska podpora in počasi se odpravita z Jonom nazaj do avta, jaz pa z vetrom (40 km/h) do Strmce, pa na Petriča, pa jadranje sem in tja in uživanje… Je skoraj malo močneje kot včeraj, mogoče za spoznanje bolj razbito, ampak više gori bolj laminarno (naberem nekje do 1100). Po dobre pol ure se odločim in odpeljem s Petriča proti Polju. Sem niže kot včeraj (odpeljem se s 1000) in po dolini dosti bolj splakuje kot včeraj (z vetrom 45-50), tako da se že zelo nizko pripeljem nad Unico do travnika pod Unško cesto, podobno kot včeraj.

Zoranov filmček

Zoranov let

Uživancija (samo malo prevroče je na koncu…). Špilnik novnov 🙂

Mare se je že včeraj zvečer javljal, da ima dopust in bi kam šel. In sva že navsezgodaj zmenjena za ves dan. Veter Z, dopoldan idealen za Strmco in okolico. P

oberem ga na Dolgem mostu in ob 9.30 sva že na Strmci. Piha lepo, malo z Z in zapeljeva se po kolovozu okoli hriba pod Lipovec. Parkirava na travniku na pobočju v senčki in peš na predvrh Lipovca. Ker ni daleč, imava normalno opremo in se ravno lepo segrejeva do vrha. Mare odloži robo malo pod vrhom, na Z slemenu, saj je skoraj jasno, da bo na vrhu premočno in predvsem preveč s strani. In res je. Nesem tistih nekaj metrov dol in razgrnem na slemenu. Veter Z 3,5/5,5.

Mare mi pomaga in počaka, da potegnem, potem pa se pripravi tudi on. Odletim z vetrom na levo proti Strmci in se na začetku kar matram, da malo naberem. Najprej vzdržujem višino nad startom (Strmca), ko pride Mare, pa lepo nabere malo bolj zunaj. Grem za njim, pa mi nekako ne rata, zato pa dobim lep pobočnik ob Petriču. Tako jadrava, dokler se ne odločim in toplandam po slabe pol urce na Petriču.

Zoranov filmček

Zoranov let

Lipovec novnov 🙂 !

Ko postavljam na Petriču, piha občutno močneje kot prej. Mare je bolj zunaj in lepo vrti in nabira. Jaz malo počakam, da mi vario nastavi nov let in potegnem hrbtno, pa mi ga sesuje in zafeclja, da ga kar nekaj minut ponovno postavljam (opazim, da mi je kamen strgal konec ene celice, vendar ni nič kritičnega…). Ko potegnem drugič, se “atraktivno” zavrtim na mestu, ker me že kar dvigne in potem malo lovim padalo, preden sem končno v zraku in se odpeljem ven.

Veter je tudi v zraku občutno močnejši in Mare se odloči, da bo počasi šel dol. Pristane v dolini in v skladu z dogovorom gre peš gor po avto. Jaz rinem v veter (v veter gre komaj 0-10, z vetrom 45) in pririnem spet mimo Lipovca do Špilnika. Vidim, ko Mare pride do avta in se priklopi na postajo. Ker je avto rešen, še malo vrtim okoli Lipovca, potem pa spet do Strmce, tu še malo vrtim, potem pa se po slabi uri (s Petriča) odločim, naberem kolikor morem (do 1200) in se s 60 (!) odpeljem proti Planinskemu polju, kjer sem za tren oka. Prepričan sem, da sem dovolj visoko, da bom prišel do Unca, pa me čez polje tako splahne, da spet pristanem na standardnem travniku pod cesto na Unc.

Zoranov filmček

Zoranov let

Malo štelam sedež in pospravljam v neskončni vročini (35+), ko je Mare že pri meni. Petričev hrib – novnov 🙂

Po včerajšnjem brezuspešnem nošenju padala na vrh Osorščice, je danes na poti domov ostal samo še let z Lubenic. Na poti z Lošinja čez Cres je to le majhen ovinek (po km…).

Okoli 13h sva pri vasi Lubenice in ustaviva se na šodrastem parkingu pred vasjo, kjer je start po Ukiju od lani (bolj varen pa to…, kot on spodaj ob poti 🙂 ). Veter je 3/5,1, JZ idealno. No štart se mi ne zdi tako idealen, ampak boljšega ni. Vročina je 30st v senci. Očitno je, da je vetra premalo za tako jadranje, da bi toplandal (kot sta lani Uki in Zdešar, pa še kdo) in je bolje, da grem s tamalim kompletom, ker velikega pa res ne bi tovoril od morja gor… Seveda pa to pomeni, da je še manj šans za kakšno nabiranje sploh. Najprej malo povadim, kako bom skakal čez kamenje, potem pa postavim zidek in čakam, da vroči fen pihne malo močneje.

Za hrbtno mi je premalo, zato potegnem kar naprej in sem v zraku. Grem desno ob grebenu pod vasjo, pa le nekajkrat vario malo zajamra, ampak generalno pa dol. Odpeljem se do Z roba in tu malo rukne, vendar premalo, da bi zavrtel ali poskušal nabrati. Obrnem nazaj v osrednji graben in počasi nad planotico Podlubenice, pa nad morje in počasi dol. Fenomenalen razgled in neprecenljivo doživetje,ko se spuščaš proti majni plaži na dnu uvale. Take panorame pa še ne :-). Malo zavjugam, da zbijem višino in naravnost na plažo. Sem že mislil, da bom malo prekratek, pa je lepo ratalo in med redkimi kopalci in praženci pristanem na belem produ. Ljudje zatulijo in zaploskajo (se kar fajn sliši…), jaz pa vržem vse s sebe in začnem pospravljati.

Zoranov filmček

Prvih 50m gor me že skoraj vročinska kap (kakšno pijačo sem seveda pozabil vzeti s sabo – mi boš moral še nekajkrat ponoviti, Mega, da si bom zapomnil 🙂 ) in slečem vse, kar še imam na sebi, tako da potem naslednjo uro v samih gatah z (lahkim) ruksakom rinem po soncu in vročini gor (velikega po mojem ne bi preživel…). Ustavim se v vsaki senci. Od mene teče, kot, da bi bil na roštilju. Ga ni norca, ki bi ob 14.30 rinil tu gor. Ko končno pririnem v vas, na dušek spijem 2 radlerja. Ampak zadovoljstvo je pa enkratno in novnov !!! :-).