Napovedan Z in nestabilno vreme. Erzo ne, Mega kasneje, Manca za in se kasneje pridruži. Začneva z Borisom sama. Najprej še razmišljam, če bi mogoče šla na Gozd, pa ni preveč sigurno, tako da ostane Lijak kot najbolj ziher.

Na pristanku pod Lijakom napolniva avto (Miha Slamič & Co.) in gor. V zraku jih je kar nekaj (Nemci, Čehi,…), med pripravljanjem pa se naša skupinica dogovarja za interno tekmo (po Borisovih pravilih: zmaga tisti, ki ima najvišjo povprečno višino… 🙂 ). Spravimo se v zrak.

Jaz se držim okoli starta. Kaj dosti čez greben ne pridem, sem pa v zraku po pol ure še vedno, ko Boris že javi, da je scuril v kamp, ko se je vračal z “obratne točke” oziroma od tam nekje… Tudi Slamič je nekje na vzhodu med trtami in češnjami…. :-). Potem naenkrat zmanjka tudi meni in počasi scurim.

Zoranov let

Borisov let

Ko pospravljam, prideta Mega in Manca, naju naložita z Borisom in še enkrat na start.

Zdaj smo na startu bolj sami in hitro postavimo.

V zraku je precej mirno in kar začnemo jadrati sem in tja, ko naenkrat začne rahlo deževati. Nekaj padalcev pospešeno pobegne na pristanek. Ker kapljanje pojača, potegnem ušesa in dol. Ko pristanem, še vedno rahlo kaplja in pristane tudi Manca.

Zoranov let

Ko pospraviva, poskušava nekako organizirati prevoz gor po avte, pa nama kar ne rata. Mega in Boris sta prevedrila dežek kar v zraku in občutno podaljšala letenje. Ko pristane tudi Mega, se Slamič končno odpravi in naju zapelje, pa še Istoka po njegov kombi, on pa mene s parkinga na start po moj avto.

Borisov let

Ko sem spet spodaj, so oni trije že zmenijo, da gremo še na Kovk, saj je sonce še visoko in mogoče bomo pa tam malo več leteli.

Ko se z Borisom voziva proti Kovku, Manca posreduje kot možno varianto Strmco, pa se na koncu odločimo za Kovk, ki je bolj ziher, pa še bliže, pa še sonček sije, ko se vozimo proti Ajdovščini, pa še množico padalcev (najbrž nemška četica iz zadnjih dni) se drajsa nad grebenom.

Ko pridemo na start in začnemo postavljati veter seveda začne usihati (na poti gor je bil krasen 4/6), četica Nemcev pa se vrača z zahoda že pod grebenom…

Boris v luft in ujame le rahlo dviganje, jaz pa samo scurim na levo, se nekaj borim, ampak gre samo dol. Manca je malo za mano, pa jo tudi nič ne dviguje (nasprotno, kot je za njo zadnje čase običajno 🙂 ) in vzporedno odcuriva na pristanek. Mega sploh ne odleti, ampak na podlagi videnih dejstev prevzame vlogo šoferja in je na pristanku že takoj, ko midva pospraviva robo.

Zoranov let

Malo kasneje se pridruži še Boris.

Borisov let

Zapeljemo se do Anje na zaključno pijačo. Oni trije se še odločijo za prehranjevanje in daljše druženje, jaz pa se samo na kratko podružim in gasa proti Lj.

Je zjutraj še lepo, čeprav napovedane nevihte. Na koncu ostaneva sama z Borisom: Ljak ali Kovk. Pridem do Logatca in z Borisom od zadaj na Kovk. Ko prideva na vrh, se s starta pripeljeta dva padalca, ki ju Boris navidez pozna (eden je Matej Gošte) in povesta, da na startu preveč piha. Vsi gremo dol k Anji, da se zmenimo, kam naprej (midva sva za Brestovico ali v skrajnem primeru Lijak).

Pri Anji pa že čaka Frenk in nama z Borisom je v trenutku jasno, da danes najbrž ne bomo leteli 🙂 (vedno, kadar se od nekod pojavi Frenk potem veter samo še pojača … 🙂 ). Frenk takoj začne nabijat, da so črni oblaki čez in da je veter na Kovku upadel in da zdaj, zdaj bo… In nas prepriča, da se spet naložimo v Borisov avto in gor na start.

Tu seveda piha premočno (moji refernčni podatki: 8/11). Frenk začne seveda postavljati in se resno pripravljati in vmes malo lovi padalo, ko frfota… vse do trenutka, ko bi moral odleteti. Pa seveda ne, ker nam je vsem jasno, da je na meji. Boris provocira ves čas, da smo v takem že leteli, pa da saj ni tako močno, pa to, ampak Frenk na koncu le ne potegne. Tako mineta 2 uri, ko čakamo, da se umiri. Pa se ne. Vmes opazujemo 5 padalcev, ki so prileteli z Lijaka in ki pospešeno šibajo proti Nanosu. Eni bolj visoko spredaj, druge odnaša nazaj.

Potem pride še četa Nemcev (včeraj so bili na Lijaku). Nekateri že zastavijo, ampak na koncu nič in tudi pospravijo. Ko hočemo že oditi (večina Nemcev že odide), pa dva, ki delujeta bolj akrobatske sorte, le postavita. Prvi strarta z atraktivnim dvigom v nebo, obrnjen kar nazaj proti padalu in ko je 30m nad startom, se obrne naprej in potem izvaja neke akrobatske vložke, za katere ni čisto jasno, ali jih je namenoma, ali pa ga je malo sklofalo. Drugi starta malo manj atraktivno, z majčkeno kravatico, ki je ne more rešit na noben način. Veter malo više je res močan in komaj prodirata naprej, ampak prvi se pripelje tako blizu do drugega, da glasno razmišljamo, če mu bo mogoče kar on rešil kravatico. No na koncu se odpeljeta za rob, mi pa tudi odidemo k avtom in dol.

Frenk in ona dvojica na Lijak (?), midva pa k Anji na pijačo in gasa Logatec in razlaz.

V službi dopoldan spet rahla panika zaradi vida in Boris pravočasno pokliče, da se osredotočim na druge stvari – Lijak. Mega je tudi za, Erzo pa nekaj cinca (mu ni za Lijak), potem pa se odloči za Vremščico (testira padalo…).

Na izvozu Logatec počakam Borisa, se presedem k njemu, na Uncu še pobereva Mega in na Lijak. Ko pridemo na pristanek, Mega zagleda pod startom padalo in rezervo na drevju, hkrati pa zvemo, da se je pravkar sesul tandem in da je reševanje v teku. Gremo gor. Ravno, ko pridemo na start, pridejo tudi gorski reševalci in policija. Zaprejo zračni prostor, ker prihaja helikopter. Z Megom sva za odhod drugam, ampak demokracijo (=avto) ima danes Boris, ki mu ne pride na misel, da bi šli kam drugam. Policajema naredi kratko, a izčrpno predavanje o jadralnem padalstvu s poudarkom na tehničnih lastnostih rezervnih padal. Pride helikopter, odpelje najprej enega v Šempeter, se vrne še po drugega in po slabih dveh urah se zračni prostor spet odpre in gužva, ki se je nabrala na startu se začne redčiti.

Startamo tudi mi trije. Zavijem takoj na levo in naberem nad greben, vendar kaj dosti više od 800 ne gre. Tudi drugim ne (razen Megu seveda, ki je spet najvišji – seveda tudi zato, ker ni Erza 🙂 ). Drajsamo sem in tja in lepo drži in je kar lepo. Ko se Boris naveliča, se odpelje proti Zmajarski in ga močno požira, tako da se kmalu obrne in počasi scuri na pristanek od koder javi, da je avto že dostavljen dol.

Borisov let

Z Megom vztrajava, enkrat vmes sva oba tudi zelo nizko, pa se Mega komaj spajsa ob pobočju, jaz pa bistveno lažje daleč zunaj nad luknjo. Končno se zapeljem proti Štanjelu in še tu vrtim četrt ure, potem pa se odpeljem direkt na pristanek. Debela urca lepega jadranja (s slalomom zaradi gužve v zraku predvsem okoli starta).

Zoranov let

Ko odlagamo Mega na Uncu, zagledam Erza, ki se pelje čez avtocesto s Strmce. Ne morš verjet (Boris in Mega mislita, da se zafrkavam) !  Še po njega na travnik kjer je pristal in do njegovega avta pod Strmco.