Zjutraj je že vse zabasano z oblaki in v današnji idealni Smuk (kamor se je namenil Erzo z razširjeno jato) ne verjamem. Z Megom se že kmalu slišiva in se dogovoriva za Grmado ali Slivnico, odvisno od vetra, ki je dopoldan še V, popoldan pa naj bi obrnil na J.

Ko se ob 14.30 peljem proti Uncu za maloprej določeno Grmado, me Mega preusmeri pod Slivnico, saj postaja javlja J 3/5 in bo verjetno tam bolje. Dobimo se Mega, Redstar, Dane, Emil in jaz na pumpi in Dane odpelje gor. Na startu je najprej čisto mirno, ko začnemo postavljati na pobočju proti JZ. Postaja kaže res JZ, vendar začne počasi vleči od zadaj in obrača na vedno močnejši V. Vidimo, da na letališču spodaj še vedno lepo piha Z.

Po kakšne pol ure (ko je očitno, da se je veter odločil, da je to to, Mega izjavi, da se bo vrgel dol. Tudi jaz imam že zadosti čakanja in se prestavim na V rob. Mega postavi, dvigne in odcuri z vetrom dokaj hitro proti pumpi. Potegnem ga (padalo namreč) naprej čisto proti V precej poševno glede na pobočje in takoj po odletu začnem enakomerno curiti. V je kar močan in me lepo odnaša proti pumpi, s tem, da je ob pobočju malo bolj razgibano, kot zunaj. Mega nad pumpo celo malo vrti, meni pa tudi malo ne zapiska in ko pridem nizko nad tla se veter res obrne v Z, tako da me zaustavi malo pred pumpo in lepo pristanem zraven Mega na travniku.

Zoranov let

Ko pospravljava, se pridruži še Redstar, malo za njim Dane in kot zadnji še Emil. Ker se meni mudi v Lj, se na pumpi poslovim od ostale četverice, ki gre gor po avte, oziroma pogledat, če bi še enkrat leteli, saj se je zdajle precej razjasnilo in že lepo sije sonček.

Ko kasneje med vožnjo pokličem Mega, zvem, da je gor pihalo enako –  V in da so samo odpeljali avte dol.

Danes je lepo vreme. Veter podoben kot včeraj – močan V. Zjutraj pokličem Erza, ki pove, da je “urednik” že zagnal paniko in da moramo na Zavrh čim prej. Kljub temu določimo 13h za srečanje.

Ko se dobimo na šodru ob 13h, glavnega pobudnika – “urednika” ne bo, ker je baje premočno. Tako smo standarda ekipa: Erzo, Mega, Boris in jaz. Do Škorpijona in na vrh (obvoz zaradi asaltiranja – nazaj v Borovnico in naokoli do Zavrha). Tu polaga redko drevje okoli kmetije in padala pustimo kar v avtu za ogled na robu. Malo modrujemo kaj bi, če bi in kako bo, če bo in ko kaže, da se je “malo umirilo” Boris da pobudo, da gremo na start. Med potjo na start bučijo gozdovi domači in na startu lepo poležemo in se sončimo. In naprej modrujemo. Da sploh ni močno in da smo pusiji in v kakšnem vse smo že startali, danes pa nekaj cincamo.

Po kakšni uri (ko ni bilo bistvene spremembe) se Boris začne pripravljati in ostali mu sledimo. Malo postavlja padalo in odleti. Naravnost ven in v desno in ga kar dvigne in precej ustavlja. Ko obrne rahlo v levo, ga odnaša močno v levo in lepo počasi dviguje (precej zunaj) in občasno kar strese (kljub njegovemu obvestilu, da je v redu). Postaviva z Erzom (ob pomoči Mega). Odleti Erzo (podobna zgodba kot Boris) in malo za njim še jaz.

Ven mi gre lepo, zanaša me v levo in ker precej ruka in mi občasno veter obrne padalo kamor se njemu zdi, ne pa kamor bi ga jaz rad, grem raje bolj stran od pobočja. Tu začnem zgubljati, pa mi Erzo svetuje, naj grem bliže grebenu, ker bom scuril. In grem bliže in dobim res nekaj živahnega dviganja. Ko obrnem proti vetru, imam hitrost 3 (ne vem ali naprej ali nazaj), pa trenutek za tem 15, pa spet 5 in tako naprej in temu primerno me gunca. Ker mi to guncanje ni preveč všeč (zavrteti pa si v takem vetru ne upam), obrnem z vetrom in me s 55 odnese proti Bistri (daleč zunaj, stran od grebena). Obrnem in optimistično pričakujem, da bom pristal pri Škorpijonu, kjer je Erzov avto, pa gre po liftu dol in pristanem v res močnem vetru še tik nad tlemi sredi travnika, kakšen km od Škorpijona.

Zoranov let

Ko pospravljam, pristane malo naprej tudi Boris, Erzo in Mega pa odletita proti Vrhniki.

Evo Borisove fotke; /olc/index.php/forum/gallery/818640

Z Borisom gor po moj avto in do šodra, potem pa v Mantovo na kremšnite. Medtem Mateja in Mare javljata, da sta na Gozdu (upam, da bomo njuno zgodbico kmalu prebrali 🙂  )

Mateja:

Bo Mare napisal, ker rad piše … no, pa ker je samo on letel. Lahko pa povem, da je na startu izvedel “Zoran” manever… Torej nekaj v smislu… dajmo štartat, pa če ne gre, dajmo še malo nekajprobat in še malo potegnit, pa ko nekako še vedno ne gre, dajmo podret, in ko podiramo in prekinjamo, padalo zagrabi, aja, no, pol pa vseeno probajmo kar it, pa če smo že tako nizko in blizu dreves, bi pa se mogoče kar usedli, da bomo sede pristali na drevesu, če ne bo šlo drugače, pa saj imamo protektor na zicu, kaj se bomo sekirali, če drgnemo tla…

Mare:

Sem ravno hotel napisat, da bom opis mojega štarta raje prepustil Mateji, ker bo zihr bolje opisala – zdej le ugotavljam da ji je to dejansko uspelo in raje ne komentiram naprej.   Sva pa po prijaznem Zoranovem napotku, naj ne rineva na Zavrh, odrinila na Gozd, ker je Ambrož, prvotno mišljena destinacija, javljal precej močan JV. Na Gozdu je bilo na štartu v oblačnem precej umirjeno, včasih je malo potegnilo po eni strani poseke, v zraku pa je blo čutit kar močan V. Let kratek, brez večjih posebnosti. Potem sva šla še jest in pit, jedlo se je po tleh postrgan morski živelj za glavno jed in prebranac za sladico, vse skupaj pa poplakovalo s cabernetom.

Po pričakovanjih prijetno.

Slabo vreme napovedano in tako tudi je. Veter čez opoldne obrne z Z v V, čeprav dežja v LJ ni do 13h. Jaz navijam za Zavrh, Erzo pa za Ulovko, če le ne bo dežja.

Ker je v igri še Mirko, se dobiva pred Podlipo malo pred 15h. Mirko s starta javi, da na Ulovki rosi in občasno močno pihne. Zato potegneva z Erzom do Podlipe in z njegovim avtom na Jereba, kjer že čaka Mirko (ki je pridrvel po zgornji varianti). Ker rahlo rosi, odneseta padala na travniček le onadva, jaz bom počakal. Vzhodnik je kar močan, dežek tudi malo moti in zato čakamo in modrujemo in ogledujemo okoliške hribe in si pripovedujemo lovske zgodbe. Končno malo poneha rosenje in odidem po padalo še jaz. Pa vendar še ni pravi trenutek (spet novi temni oblaki prinesejo dežek).

Končno se vse “poklopi” in se odločim za start (malo poneha dežek-teoretično, malo pade veter-teoretično, predvsem pa mi je že malo hladno in sem se naveličal stopicati na mestu). Postavim ob pomoči Mirka in Erza in potegnem. Lepo gre gor in odletim, čeprav me kar požira proti streham kmetije, potem pa me sunkovito dvigne in celo malo naberem, tako da grem elegantno visoko čez polico. Na odprtem je V zelo močan in naprej lezem z 10, pa še deževati začne močneje, tako da kar prijetno škreblja po kupoli. Ko sem že skoraj nad pristajnim travnikom, me po liftu spusti dol (naprej lezem s 5) in tik nad tlemi veter pade, tako da elegantno pristanem na koncu travnika.

Zoranov let

Javim, kakšna je situacija. Erzo in Mirko še vedno nista za (zgoraj jima zdaj dežuje) in že razmišljata, da bi pospravila. Jaz poskušam delovati pozitivno, saj dež skoraj poneha, pa celo sonček posije skozi luknjo v oblakih. Ko pospravim in grem do avta in se odpeljem nazaj do pristanka, se Erzo odloči in postavi in potegne in po nekaj minutah lepega letenja pristane ob meni.

Zbaše padalo v avto, ko se še Mirko odloči (javi po telefonu, da bo tudi on startal) in z rahlimi težavami (kravatica, ki jo reši med startom) odleti. Ko pristane zraven naju, je vesel kot radio.

Pospravimo še njemu in z avtom gor še po njuna avta. Še ogled enega travnika (tu bi se dalo…) in razlaz. Leteli smo 🙂 . Vsi trije 🙂

Napoved za danes je bila bolj tako tako, ampak že zjutraj je Lju razsvetlilo sonce, ki je ves dopoldan ostalo. Nizko so se čez podile bazice iz smeri JZ, ampak kamere so kazale, da je tako lepo le od Lju severno. Na Primorskem je bilo vse v meglah in Mega je javil, da je tudi pri njih vreme kilavo (za letenje ni bil zainteresiran, ker ga je štihnilo v križu). Erzo je sicer javljal o sončku tudi na Vrhniki, vendar ni bil zainteresiran za kakšne starte S od Lju. Jaz sem se nekako odločil, da bi šel pogledati na Grmado (Šmarna gora), saj je bil veter idealne JZ smeri in v LJ izmerjen 3/7. Malo sem hecal Damjana, če bi šla, pa mu kljub poskusom reorganizacije svojih obveznosti ni uspelo preurediti.

Tako se odpeljem sam, čeprav je bilo že na obvoznici jasno, da piha vedno močneje. Ko že hočem zaviti v Šentviški predor, se slišiva z Erzom, ki postavi vse (hvala bogu) na glavo: na Vremščico, ker je idealno in super in sonček in bazice in sploh… Mega je določen za šoferja (za to križ nima veze), tako da je tudi logistika rešena. Nadaljujem na Vrhniko, naložim Erza, na Logatcu Borisa, na Uncu šoferja Mega in gasa na Vremščico.

Na start pridivjamo hkrati s Kraševci – Gorazd in Marko. Piha malo manj kot v torek (torej borovcev ne krivi, ampak samo bučijo 🙂 )in začnemo postavljati. Marko nekako zmajuje, pa tudi Boris taktizira – računa na upad vetra kasneje. Gorazd in Erzo startata precej dinamično, jaz pa čakam, da bi malo jenjalo, ker pa noče, na koncu potegnem hrbtno kar trikrat (in me zavali po travniku), preden uspem. Lepo me dviguje, s tem, da grem v bližini hriba tudi malo nazaj ali največ 5 naprej, ko pa sem malo višje se le pomikam malo hitreje naprej. Malo zavrtim, naberem, pa spet pod bazo, kjer me lepo dviguje do 1200. Medtem Gorazd odpelje nekam na Kras, Erzo pa proti Nanosu. Ko sem mimo baze, mi Mega z zemlje svetuje, naj grem pod naslednjo bazo zunaj, vendar se ta raztopi, predno pridem do nje, tako, da potem samo še malo motovilim in se matram v območju letališča, potem pa počasi dol na pristanek.

Zoranov let

Ko malo telovadim in dvigujem, je Mega že pri meni, Boris pa ravno v zrak, malo nabere in odvije v smeri Vipavske za Erzom. Ko pospravim, greva iskat Borisa, ki je scuril v Dolenji vasi blizu Senožeč. Ko naloživa Borisa in se zapeljemo proti Razdrtemu čakat na Erzovo javljanje, se ta javi s tal pri naselju Cesta pod Čavnom in gasa v Vipavsko.