Danes imam v MB zvečer obletnico mature in že včeraj sem  navijal, da gremo letet na Štajersko.  Variante Golte, Pohorje,.. na koncu ostane v igri Konjiška gora. In res je veter ugoden (Manca preverila) in midva sva za, Mega pa tudi. Seveda se tudi Erzo ne more upreti, saj je za vse nas to novnov start. Na poti gor Erzo presede k meni in pove, da je danes na Konjiški neko tekmovanje. Pred Frankolovim kontaktira lokalce in prevoz gor s kombijem je organiziran. Erzo se prijavi na tekmo, mi ostali trije pa samo za prevoz :-).

Ko pridemo na (lepo urejen) start, je večina znanih obrazov (Kavčič, Toplak,…). Veter že lepo piha in po slabi uri modrovanja (Mega vmes ponovno reparira padalo, ker so se mu štrikci malo razvozlali), odletijo “predtekmovalci”, med katerimo je tudi Mega, malo za njim pa še jaz. Manca še taktizira in čaka, da tekmovalci spraznijo start.

Po startu najprej skoraj scurim v poden, pa se na desnem (Z) robu le nekako poberem in po nekaj lepih stebrih celo naberem do 1300m. Že mislim, da sem zmagal in da se bom samo vozil sem in tja (tako, kot to dela nekje na V delu grebena Mega), pa naenkrat zgubim večino pridobljenega. Vlačim se še nekaj časa nad pristajnim travnikom in po predvrhu, potem pa po slabi uri pristanem. Lepo in delovno jadranje.

Zoranov let

Manca pristane malo za mano, Mega še kar visi gori, tekmovalci pa se kot velike ose zaletijo na en konec (obratna točka), tam navijajo, potem pa se zaletijo naprej do druge in tam ponovijo sceno  (prav hecno 🙂 ).

Z Manco nekaj časa opazujeva tekmo ob kavici pri bazenu, ko pa zveva, da bo tole še vsaj dve uri trajalo, začneva gruntati, kam na drugi start.

Erzova tekma

Manca res spodbuja, da čim prej nekam greva (hvala bogu, sicer bi izvisela za drugi let) in odločiva se za Boč. Od odpadlih (scurjenih) tekmovalcev dobiva številko Klemna, ki je lokalni pilot na Boču in ko ga pokličeva (je ravno na vaški veselici), naju je pripravljen voditi gor in vse razkazati.

Vsak s svojim avtom šibava skozi Slovenske Konjice do Poljčan, kjer dobiva navodila, kam in kako gor. Z LCjem do planinske koče pri Dreveniški gori na sedlu pod Bočem (kjer je start Boč Jug) in še nekaj ovinkov, do mesta,kjer naju čaka Klemen. Prijazen Štajerc (Manca nekaj namiguje, da bi rabila prevajalca), ki naju med klepetom pripelje do 10min oddaljenega travnatega starta (zjutraj ga je ravno lepo pokosil).

Pomaga nama postaviti padala, meni pomaga odstranjevati pokošeno praprot, ki se je na veliko zapletla med vrvice (“boš mel glih za en čaj sabo…”).

Približno uspešno odletim šele v tretjem poskusu, se naslonim v kontra veter na desno in lepo začnem nabirati (200m). Do 150 m nad vrhom se vozim in vrtim. JV je kar močan in ko starta Manca, se komaj privleče desno okoli roba in nikakor ne more nabrati, čeprav se pogumno bori. Starta še Klemen, ki pa se odpelje direktno ven proti griču levo nad Kostrivnico, kjer je pristanek ob majhnem letališču. Je zelo nizko, ampak se lepo prebije na hribček nad vasjo in tam malo kroži (atrakcija nad veselico, ki se odvija točno pod njim). Tudi jaz se odpeljem za njim, pa zgubljam višino dvakrat hitreje kot on in ko on pristane, moram tudi jaz po slabe pol ure na pristajni travnik.

Zoranov let

Ko sva oba na tleh, pristane blizu še Manca, ki je bila neverjetno vztrajna (glede na začetno nižino) in je res dobro borila.

Do vasi, krama v Klemnov kombi in na veselico, da se malo osvežimo.

Ker ura že priganja na maturiteno srečanje (40 let), pa tudi Erzo in Mega sta že nekajkrat klicala da so se skoordinirali z Manco, kje jo počakata, naju Klemen odpelje gor po LCja, lepo se posloviva od njega, potem pa še midva skupaj dol  in vsak na svoj konec. 2x noovnov :-).

Mega dopust, Erzo “dopust”, Delux ima itak konstanten dopust, jaz zjutraj v službo najnujnejše, potem pa na bolniško. Malo čez 10h se dobimo na Britofu in gasa na vrh-vrh Krvavca.

Tu je že manjša množica (Šavs, Komac,… spodaj pri hotelu Luka, Dragan). Malo modrujemo in si ogledujemo prve, ki z Ambroža nizko spodaj rinejo pod Javorov vrh in čakamo, da se meglice malo razkadijo, potem pa štartajo najprej gajstni, potem pa še malo manj gajstni. Prvi navrtijo na V robu kakšnoh 100-200m in direkt na Zaplato. Erzo in Delux startata in se kar odpeljeta čez.

Med zadnjimi sem jaz, ki poskušam malo nabrati, pa je samo negativna 0 in grem čez. Čeprav je še V, si v kotel pod Javorovim vrhom ne upam in rinem bolj proti Potoški, kar pa me stane dragocene višine. Na V pobočju se na Potoško prilepim z 800, pa me že ustavlja dolinc iz Preddvora. Privlečem se okoli roba in tu najdem rahlo dviganje, se nekaj časta matram, vendar se ne morem rešiti in potonem v Kokro na standarden travnik pri izhodu.

Zoranov let

Hitro dobim štop in po dveh menjavah sem pod Ambrotom. Ostali so seveda vsi lepo odleteli naprej…

Kakšno uro se sončim skoraj sam na pristanku, dokler Manca in Mateja ne prideta okoli 14.45. Spodaj (in po info tudi zgoraj) že piha Z. Ravno se zložimo skupaj, ko pokliče Delux za prevoz iz Preddvora,

Borisov prvi let

potem pa še Mega javi, da sta z Erzom pristala v Martuljku.

Erzov let

Erzov komentar leta: bom pa napisal: lepo sem se počutil in bil mnenja, da je letet nazaj narobe, saj že ene pet let(?) nisem letu od Stola naprej. Bil je prav lep dolinc, ki ni bil laminaren in pri tleh je razmetavalo in rikvercalo. Si kar zadovoljen s sabo, dokler ne vidiš Šavsovega leta:) (Originalna izjava je od Tnt: smo odletel ene 25 iz Slivnice, pristali štirje skupaj pa je reku: se počutim da sem lepo odletu, ko ni Ščuke zraven…)
Komentarji (2)
  • 1.Luka Slak : No coment?! [15.06.2012 22:12]
  • 2.Tnt : 🙂 sej si lepo odletu ! [15.06.2012 23:22]

Želja po letenju vseh treh je močnejša in odšibamo (po mojem vztrajanju) gor do hotela z Mančino rally vožnjo :-), Boris se bo pa že znašel, sicer ga pa gremo iskat, ko scurimo.

Postavimo pod hotelom, vetrček je šibko idealen. Potegnem prvi in se odpeljem, pa nič kaj ne dviguje, dokler ne zapeljem proti Ambrožu. Tu so občasno močna dviganja, pa padanja, pa malo meša, pa baze, pod katerimi vleče gor. Skratka vse sorte, ampak nabirati se da tudi na odprtem, za Grajcem, nad Ambrožem. Z rahlo zamudo se pripeljeta tudi Manca in Mateja in skupaj drajsamo naokoli… Ko enkrat lepo navijem do 1900, se odpeljem spet malo proti Potoški, ampak spušča in ko sem že nad Štefanjo, vidim, da ne bo nič in obrnem proti pristanku. Nekaj nad mano je Mateja, ki tudi obrne. Proti Grajcu naju požira in zdi se mi, da bo treba pristati za Grajcem, ko najdem krasno dviganje, se rešim in spet naberem do 1300. Mateji kaže še slabše, pa pride v isti steber in se tudi čudovito reši. Jaz zapeljem nad Grajca in visoko nad njim še malo drajsam sem in tja, Mateja pa medtem nabere do Zg.poseke in gre še do hotela. Manca javi, da je pristala, jaz pa kakšne četrt ure za njo. Slaba urca in pol delovnega, pa še kar lepega jadranja, čeprav malo neobičajnega za to področje…

Zoranov let

Ko pospraviva, pristane še Mateja. Z Megovim avtom pride od Jenkove lipe Delux in priganja, da gremo gor, ker bo še enkrat. Mateja gre zabavat Erza pod Jenkovo,  Mega odpelje gor, skipamo Borisa na Zg.poseki, do hotela po Mančin avto in še na sam vrh (bravo Mega 🙂 ) po mojega. Potem pa se še vsi družimo pod Jenkovo, Mateja vmes odide na piknik, obiramo design Rooka in intervjuvamo Slavca iz prve roke. Končno se Boris naveliča in pristane.

Borisov drugi let

Borisove fotke: http://picasaweb.google.com/110819241786089999262/KrvavecAmbroz1562012#

Razlaz. Fajn je blo, čeprav ne tako kot včeraj…

Danes bo tisti dan, je rekel včeraj Erzo. In treba je iti čim prej. In gremo.

Ob 10h prisedem k Erzu na izvozu Logatec in v krasnem sončku z lepimi majhnimi (zaenkrat) ne prenizkimi bazicami, se zapeljemo z Megom z Unca pod Lijak Na Kovku je še SV, po dolini JV. Tu počakamo še na Miha Slamiča z ekipo in Igy nas zapelje na vrh.

Na startu lepo piha in postavimo. Ostali odletijo, jaz pa 3x potegnem hrbtno in sesujem, dokler mi Mega ne pove, da imam lep vozel na padalu(ha, pri hrbtnem štartu bi to moral videti, a ne ?). Mega je v preveliki štartni vnemi potrgal nekaj vrvic in se loti popravila. Še prej prevzame od prijaznega Nemca (ki mi postavlja padalo) vlogo asistenta in končno startam (naprej, očitno je vseeno, saj očitno itak ne vidim, če je kaj zafeclano :-). Zato pa utrjujem šolski start 🙂 ).

Takoj me lepo dvigne, malo še vrtim in jadram sem in tja in ko naberem do 1200, se usmerim za ostalimi proti Škabrijelu. Čudovit pogled s te višine proti Gorici in Solkanu (sem prvič v tej smeri na taki višini). Še pred sedelčkom med Štanjelom in Škabrijelom me začne požirati (desno nad Škabrijelom se blešči Erzo na 1500 🙂 ) in počasi me začne skrbeti povratek. Obrnem in dobim čelni veter, ki me požira tako, da se komaj privlečem v Lijak. V luknji se požiranje nadaljuje in ko vidim, da mi ni rešitve, se usmerim proti pristanku, ampak sem prenizek. Tik pred droti (trofazna) na začetku travnika vidim, da ne bom prišel čez in odvijem desno na travniček pri kmetu. Pospravim in na pristanek.

Zoranov 1.let

Tudi drugi iz prve ekipe so scurili, samo Erzo in Miha Slamič (začasno) sta odpeljala dalje.