Danes pa smo povabljeni na Nemlinov memorial v Bohinj. Ker imam v tistem koncu predvidene še zemeljske obveznosti sem dokaj hitro za te nezemeljske, sploh ker je vreme lepo (le veter je napovedan močan SZ – tudi v tistem koncu – ampak “domačini že vedo” pravi Erzo).

Erzo se odpravi z Mojco iz Vrhnike, jaz z AMojco iz LJU. In se nekaj minut pred zborno 10h dobimo pod smučiščem Senožeta. Nekaj se jih pripravlja za H&F, nekaj za prevoz gor, medtem ko se pozdravljamo, saj se nekateri nismo videli že od zadnje udeležbe pred enim letom (nekateri celo pred dvema… 😉 ).

Porazdelimo se po avtih (mi 4je smo s kombijem Loop Teama) in po dolgi cesti mimo Uskovnice daleč naokoli do končne jase. In nekaj minut počez čez gozd položno dol na start.

V nasprotju z (skoraj) vsemi napovedmi, piha idealno po startu gor (termika nad Srednjo vasjo že lepo dela…). Smo med prvimi na startu, ostali počasi kapljajo (s parkirnega travnika ali najhitrejši že peš iz doline). Vreme je prekrasno, razgledi prekrasni in tudi hladno ni preveč. Skratka fenomenalen dan (sploh meni, ki nisem bil v teh koncih že 2 leti !!!).

Nekateri tudi že postavljamo (vprašanje, če bo kasneje kaj bolje…). Drugi čakajo in taktizirajo… Prva je pripravljena AMojca, ki tudi prva potegne, zajadra na levo in počasi curi proti dolini.

Mojčin let

Potem pa potegnem hrbtno kot drugi že jaz in od prve speljem. Na levo močna curaža, zato obrnem in v umirjenem glajdu (in upanju) proti skalni steni Studorja, obsijani s soncem, kjer pričakujem vsaj nekaj termike. Ampak stena je zgolj obsijana, termike pa nobene, zato se po putru peljem naprej proti jezeru (enkrat vmes vario malo zapiska, vendar premalo za obrat…) in pripeljem točno na uradni pristanek ob jezeru.

Zoranov let

Tudi Mojca kmalu pristane ob AMojci,

Mojčin let

ki medtem že pospravi in pride pome do jezera. Medtem startujejo tudi drugi, ki več ali manj ciljajo na pristanek pri avtih, od koder ni daleč do obljubljenega golaža 🙂 .

Erzo še nekaj časa taktizira, potem se zapelje čez dolino in pristane na Senožetah.

Erzov let

In naredi 2 nova starta 🙂 .

Erzov novnovnov

Erzov novnovnov

Veliko JZ je danes napovedanega čez SLO, le na Gorenjskem nekaj manj. Pa še sonce je na Gorenjskem, medtem ko J od LJU jutranja megla in kasnejša oblačnost. Sodaža zelo slaba z dvojno inverzijo – pri tleh in na 1600. Z višino pa povsod vedno močnejši JZ.

Ker ima Milče sprva plane okoli Preddvora (za katere se kasneje izkaže, da jih več ni…), navija sprva za Potoško, po ogledu realne vetrovne situacije v višavah pa bi se spustil bližje ravnicam. Predlagam Sv.Lovrenc pod Storžičem, kjer nisem bil že leeeta (včasih pa kar nekajkrat na leto…). In sva zmenjena.

Dobiva se pri Gajbici pod Milko in z LCjem gor po makadamu do parkinga. Sicer sem včasih že vozil do koče po kolovozu, pa sem danes raje za nekaj več zaključne hoje. Najprej še razmišljam iti kar gor po strmi poti, pa sva si hitro enotna (Milče ima težko opremo, jaz sem si pa tudi naložil Rooka2 s tangicami…), da greva raje bolj položno naokoli po kolovozu mimo koče. Sem pa že pozabil, da je kar nekaj višine vseeno treba pridelati (cca 120 v.m.).

Na startu ob cerkvici naju pričaka huronsko zvonenje, ki ga kar noče biti konec… Najprej postaviva in se naštimava, potem se lotiva korektur na moji narobe sestavljeni zunanji rezervi (kot sem ugotovil zadnjič na Žirovnici 🙁 ). Z Milčetovo pomočjo je zadeva hitro rešena… Že rezervo si zapnem… in potem čakava na kaj vetra. Na poti gor je vetrič lepo pihal gor, na startu med pripravo in delom pa tudi od zadaj dol, pa 0, pa s strani, pa… tudi kdaj malo gor.

Milče sekundira na prelomu in ko trakec končno pokaže gor, hrbtno potegnem in po obratu zakoračim naprej proti prelomu. Čeprav čutim, da je Rook2 nad mano dokaj mlahav (ampak nad mano pa le stoji…), kar tacam do preloma in se vržem čez rob … in speljem.

Zunaj celo malo zapiska dviganje, desno (na Z pobočju) celo čutim nekaj več dviganja in malo zajadram sem in tja. Pridem celo 1m nad start. Ko pa me začne spuščati, se odpeljem naprej po desnem slemenu ob Milki in po obratu pristanem zraven avtobusne gajbice.

Zoranov let

Pospravim in pri avtu čakam Milana, ki ga kar ni od nikoder. Po telefonu pove, da ima težave s startom (seveda, Delta4 🙂 ), saj nikakor ni dovolj vetra, ali meša sem ali tja… Na pristanku se veter medtem celo nekaj zbudi in lepo piha po dolini gor kakšne 2-3 m/s.

Končno se mu vse poklopi in odleti in tudi on zajadra sem in tja…

Potem pa v počasni curaži zapelje nad dolino.

Ko pride nad mene skoraj stoji v veter, ko pristaja zraven gajbice.

Milanov let

Napol pospravi, saj se po travniku že bliža mrki kmet z ogromnim traktorjem, ki zliva gnojnico v ogromnih curkih…

Zato hitro v avto in gor po LCja. Mislim, da sva kar oba vesela kot radio 🙂 .