Tok se nam ne da več, da zjutraj kar zaspimo, obenem pa poslušamo veter, ki žvižga skozi streho. Po mojem, da ni blo, al pa je blo samo za Rabiča, ki pa ga ni tukaj (na srečo ali na žalost, uporabi po potrebi). Opoldne je pa že treba gor;
{gallery}preleti/2009/brazil/5_1{/gallery}
za spremembo vsi štirje poberemo, eni prej drugi kasneje. Baze so spet obilne, da že zaugajo in je treba katero prav obleteti. Kasneje proti koncu dneva, pa je spet videti plohe. Zadovoljen je Mega s svojim najdaljšim preletom v Taboleiro Grande, pa tudi Edvin z Umarizalom (prvim po dveh letih, po zraku), le Emil je brez koment. Za povrh danes pozabim gsm doma, tako da si iz Pau dos Ferrosa obilno zakompliciram vrnitev. Kot da to ne bi bilo dovolj imam še prazno postajo! Po zraku še javim Megatu, da mora v pousadi eden od naših počakat pri stacionarnem telefonu, da pokličem kje sem. Preden kupim kartico in od treh telefonov tistega, ki dela, da dobim zvezo, traja. Tik pred temo speljemo z avtom 2 domačina plus jaz po državni cesti proti Itauu, ki je polna lukenj v asfaltu, da take v celi BR še nisem videl in je skoraj slabša za vožnjo kot makedam. Ko nastopi noič ugotovimo, da smo brez luči, tako da se peljemo za enim kamionom, ko pa še ta uide, vozimo po res popolni temi in šofer po spominu ustavlja pri največjih luknjah ostale pa nabija na polno (luknje-buraco so običajno 10 cm nižje od cestišča z ostrimi robovi- v bistvu popusti plast, ki naj bi bila asfalt, ki je izdelan kot navaljan pesek plus polito s katranom). Kljub 30 km do križišča za Taboleiro, kjer se dobimo, Emil s Patuja svojih 65 prepelje prej.
{gallery}preleti/2009/brazil/5{/gallery}