Vzorec je enostaven, dopoldne močno in Ščuka je doma čist miren (če je dopoldne močno), saj gremo mi potem kvečjemu na popoldansko letenje. V pousadi se pojavi Gus Hurst, Anglež, ki živi v Chamonixu in obilno slika (poiščite ga na googlu – res taprave slike). Takoj ga posvojimo in prav srečen je da ni sam, saj je slišal o vetrovih tu in sploh je prvič tle.
Popoldne veter ok in baze tud.. Navijamo in Emil pretirava, ko do baze 2700 in in pol še 1000 skoz na 3600 – pele samo naravnost. Itak, da je moker kot miš. Jaz pod tist oblak nism hotu, saj mi je jasno da zauga in spoh imam pravo predstavo o njem, ko ga vidim iz strani. Zato ostanem zadej, toda pri Taboleirotu ujamem Edvina in Emila (zdaj pride še Erzo) in s 1000 začnemo zgodaj. Zadnja ure letenja. Gus, ki je bil tud v bazi bluzi sem in tja saj nima pojma kje je; Mega 10 km za nami. Poberem 2200 in končni let skoz senco oblaka, ki se steza 10 km. Na uni strani pa le gre gor, kakor hočeš in nas poriva u Cearo in Erere, kamor ne smemo. To uspe še Edvinu, ki je končno zadovoljen s sabo. Uni trije Sao Francisco do Oeste, Edvin tik za Pau dos Feros, jest si ne morem pomagat pa še ene10? naprej. ……Zvemo za bus, ki sicer pelje ob 9h, a košta kurčevih 12 RS in je pravi balzam za naše prtošlne (notranjska špraha). Res je, da smo šele ob 23:30 v Patuji in da je avtobus uvedel novo postajo direkt pred našo pousado. Fuck, fak, fak pa brauniger, prasica pokvarjena in sfukan trek, ki ga ne morem snet!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! (tožu jih bom – je že 1x en reku)