DIA 1 -1.11.2009
Torej dragi bravci, naša lokalna ura je 4h za srednje evropejsko, kar pomeni, da je treba vse čase zapisne na Olc zmanjšati za 4h in dobite lokalne, naše ure. Treba je it zgodaj na štart, pa smo vseeno pozni , saj štartamo po 8h. Meni se zdi močno, saj me nažge nad štart in nič dost naprej; Emil mal višje pove, da mu gre 25km/h naprej, v resnic leti pa čist bočno… Se držim pod bazcam, ki so zapihane in jih v naslednje pol ure posuši do konca. Emil vseeno čez goro v ravnino: slabe višine, 1x le 100 m nad tlemi, z max 1700m uspe prit čez gorsko verigo na 100 km in pristaja ob magistalki BR116. Odlično za prvič sploh! Mega se tud spajsa spod pristanka ves čas pazeč, da ga ne spiha;
{gallery}preleti/2009/brazil/1_1{/gallery}
po uri in več na vetru s 1500 čez patujsko skalo, da se zarije v podn. Ko se z Megatom sestaviva v pousadi v popoldne butnejo tavisoke baze, ko prej 4h plavo. Ko štartam drugič ob 14h imate doma že temo in mislite na spanje ter na naslednji delovni dan, tukaj pa nastopi najboljša termika dneva. Enostavno, na štartu vetra malo za tukajšnje razmere, visoka, baza danes celo na 3, 1x navijem noter na 3400, da mi prvič u življenju teče voda po štrikih in ko začne še ivje na zaprtem sedežu si pomagam ven. Z Emilom se slišiva po postaji, ko se na mojih 60 km od štarta pod mano vozi s taxijem (Jaguaribe-Itau) za 200 čudežev (100 eur = 250 realov, t.j.čudežev. Poceni! Človek počasi razume, zakaj je Peter v Braziu potrošil zmeraj največ – ker je največ odletaval. Jaz se vozim zavestno pod bazami, ki dolgo v predvečer držijo smer bolj desno kot je običajno. Vseeno me nazadnje iz lepe potovalne hitrosti 45 km/h ustavlja, ustavi in rikverca na pristanku kot že dolgo ne. Na pristanku kamor zmeraj pride polno ljudi, celo če si sredi ničesar (nobene hiše) bo v nekaj minutah pri tebi kak pastir. Nažiga, da tud pod razno ne smeš še 1x dvignit padalo.Tako z Ronnanom z motorjem do hiše, z obveznim posedanjem gosta v njihov najboljši gugalnik na verandi, kjer sicer sedi gospodar. Ko se presedeva v star fiat, že loviva zadnjo svetlobo dneva v noč po cestah, ki to niso – se 1x zakopljeva v mivko na cesti in nisva edina. Vsi se na tem mestu. Ob 18h sva po 20 km v Alto Santu in moj voznik, študent topografico (geodet) izdavi koliko denarja bi hotel, če me zapelje do Rodolfo Fernandes. Glede na cehovsko pripadnost ne komliciram, ko izdavi da 250, prej pa na 150 in 200 ne trzne. V soju kratkega telefonskega signala Kusu napišem, če me pride iskat ob 20h u raf fernand. In pravi da ja. Tu pa se šele začne zgodba dneva, noči in nasledjega jutra šele začne: nakopičijo se vse možne napačne odločitve; odpeljeta se v Rodolfo Fernandes, kjer jaz v resnici sem in pridem 19:30 onadva pa 19:45, smo 200m narazen, kličeta v postajo, jaz nimam odprte, njima je težko zapeljat na pumpo. Itak je tema. Zatem ugotovita, da piše v sms Rafael Fernades, ki je drugo mesto oddaljeno 80 km in odgresta. Ko jaz po 20h uri že mal panično začnem begati po mestu najdem eno mesto, kjer je telefonski signal. Priletijo mi smsi, da prihajata in naj vžgem postajo. Ko jih še ni, mi na vprašanje kje sta, odgovorita, da »v San Francicu do Oeste«(, ki je na poti v Rafael Fernandes.) Mislim si fak, spet je Mega narobe zapeljal v križišču. Še ob 21h preč pa, da kje da sem, da sta v mestu in da me ni. Ko povem, da na pumpi, onadva, da me že ni in spet, da se slišmo na postaji- takrat nam vžge…..Peljeta se proti Aleksandriji po drugi normalni cesti, saj je ta po kateri sta šla 30 km polna globokih lukenj v asfaltu tako na gosto, da je vsak makadam boljši! V Aleksandriji šele spet dobita moj sms, ko stojim na eni nogi, da gre skoz, saj seva 10 km od ene antene. Mega mi odpiše »prespi tam!« (klicaj dodal pisec). Panika! Pošljem sms Edvinu, če me pride iskat on in ker ne odgovori takoj v 10 min, jaz pa na eni nogi težko stojim, mu napišem, da ni treba, grem na pumpo in v oštarijo poiskat enga, ki me bo z avtom zapelou teh 70 km domov. Čakam že 4h, mesto in oštarije se praznijo. Eden mi še obljubi, da pride eden (naj košta kolkr hoče, tok pa še mam) in espera, naj počakam in čez 20 min, da ne! Vprašam za pousado, da je ni v kraju in kelner me odpelje v en luknjo od sobe…..prespim, ob 5h me zbudijo petelini, pustim 10 čudežev in z mototaxijem domov, kjer ob 7h direkt na fruštk. Dolgčas nam pa ni.
{gallery}preleti/2009/brazil/1{/gallery}