Izveštaj iz Brazila, Erzo Dia 2 – 30.10.2008

(zakaj bi imeli praznik samo v SLO, z lepim letenjem ga imamo tudi mi)

Vstajanje 5:30, cafe da mancha (prisegam na lubenico in vodo zjutraj) in pred 7:30 na štartu. Tokrat oblačnost v momentu skoraj popolnoma zapre nebo, kar je tu še ne videno po meni, vetra pa zato ni nič manj. Potegnem prvi, a s Tiho ribo se obubno pobirava, ne gre čez 900 (štart cca 640), medtem, ko Jože šolsko vztraja in  navije 1200 bazo in čez hrib v curitis. Ko tud midva po 40 min (oblačnost se redči v lepe Cu že 10 min po startu)na 1000 in čez naš osnovni hrib. Potem vsaj meni gre odlično. Zadnje dve leti mii ne gre: kamor se zapeljem, da bi me dvignilo-me ne (ali mi razpade oblak, ali se dvigam prepočasi pa spet razpade ali…. in sploh (itak). To sem včasih znal. V zgodbi ki sledi sem kot včasih- več ali manj skačem od baze do baze, ki pa se res ako nič drugače polnijo ( predvsem popoldne) in vlečejo dolgo (15-20 min). Res je pa tudi da 4x padem pod 600, kar je jako kritično in je lahko tudi samo še dobrih 200 m nad podnom. Tako se vsakokrat ukvarjam z iskanjem čimvečjega pristanka med brazilsko gmajno (suho grmovje, drevje v tem času), ki je običajno poseka ali nepokošene površine okoli manjših naselij , posameznih fazend (kmetij), ki pa so obvezno ob manjših jezerih (zajezeni vodi, ki se nalovi v času deževja in mora trajati celo leto). In prav ta voda, ki je pomembna za preživetje ljudi in žvali je pomembna tudi za parapenč. Jezerca so izredni prožilci termike, saj se ta odlepi prav pri njih! To se mi zgodi 3x pred 100 (dopoldne) in 1x potem.Ključ peleta e na 100 km, kjer se je treba zavlečt v dolino in preskočit hribe (brazilske Juršče in brazilski Javorniki). V zraku sm dobre 3h in baze se po pričakovanjih ne posušijo, ampak sesmo dvigajo (začetnih 1200, pa 1400, 1700, v Jurščah 2100, do končnih 2600 – kako šolsko, prava šolska naloga, jaz pa imam pripravljen plonk ceglc!). Toda hopla, najde se še en ključ: 10 km za Javornike je veliko jezero Jaguaribe, 20 krat 5 km. To vsekakor ni prožilc, je pa cela jeba prit mimo. S Petrom, ki je cel dan tud do 40 km za mano se ga lotiva po južni strani, kjer ga napaja prav tako širok vodotok. In prav tam v solinah, kakor sva mesto poimenovala piha z jezera in sploh. Jože se kasneje v drugo problema loti severno njega, Klarič pa je lani prišel po sredini ni mel več kam. Kmalu zatem zadnjič “pristajam“,nakar se pospravim gor v bazo. Naprej je čista poezija, če se uboga poezija  sploh lahko primerja z našim najljubšim opravilom! Vozim se z baze na bazo, vrteč le nujno potrebno (ne do baz, in si mal popravljam povprečje) in bolj samo peljoč se. Letim nekje po sredini in ne bolj levo, kar bi bilo potrebno zaradi široke reke Jaguribe (brez pristankov)in eventualnega pristajanja ob asfaltni cesti Jaguaribe – Senador Pompeo – Pedra Blanca – Idenpendencia – Crateus, kjer imajo špuro Brazici. Toda oni imajo pobiralce (žogic), mi pa smo frilenserji. In kako se pol čudijo, ne vedoč, da se da tudi tako leteti (razvajenci!). Obenem so z Leonarda pobrali dol vse lete, kjer bi se to dalo preverit, in sploh se tudi v osebnih kontaktih obnašajo ljubosumno in vzvišeno do ostalih. In leteli so to špuro po cel mesec, vsako leto. Itak je vsak dan vreme. Peter me po mojem zgodnejšem pristanku 48 min uspe mal polovit na 241 km, Jožeta pa pogjte na olc, sej je objavu. Dost mate! Erzo

Leave a Reply