V skladu z napovedjo ponoči uliva, zjutraj se to spremeni v snežni metež, ki kmalu nasuje nekaj cm mokrega snega.

Erzo provokativno pokliče, da je že rešil dan in kaj, da čakam.

Erzo: ko sem 6.40 le poskusil od doma, je začelo zlivati, da sem šel kar nazaj noter in počakal sneženje, v katerem se je dalo odletet, v zraku pa gledati nisem mogel tako močno je snežilo. Ko pridem do avta je blo na šajbi 3 cm snega!

Ampak jaz verjamem v napoved, da bo ta metež čez dan ponehal in grem ob 13h (še vedno v sneženju) najprej na redno terapijo. Na poti domov le še rahlo sneži in takoj v Kižlovko.

V mokrem snegu (ki ga je cca 15 cm) le počasi racam po spolzkem terenu gor. Na startu pa piha dol. In postavim in čakam na gor ali vsaj nulo, pa tega ni. Hladen zrak se bolj ali manj močno zliva v moj vrat, mogoče kdaj z desne, kdaj pa potegne z leve.

In potem se začne šele prava Kalvarija: Rooka posvaljka od zadaj, izpnem, grem odrolat, malo držim, da se umiri, naravnam vedno bolj coto, vpnem… In ko se mi zdi nula potegnem… pa sploh ne gre gor… in to se ponavlja drugič, tretjič, četrtič… Vedno bolj sem zmatran od tacanja po spolzki plundri, cota vedno bolj mokra… moja vmesna čakalna doba vse daljša…

Ko se obrne vsaj deseti poskus, pa se nenadoma obrne veter, ki butne od spredaj. Seveda ravno naštelavam coto in to zamudim. In potem čakam na naslednje butanje od spredaj, kar mi da še vsaj dvakratno vmesno izpenjanje in naštelavanje od zadaj posvaljkane cote…

Potem pa le enkrat vpet dočakam, da butne gor in mi gre cota počasi nad glavo in pred robom speljem in se zapeljem v dolinico…

Zmatran za umret… skozi oblake pa zasveti sonček…