The Day After… pa je spet povsem navaden dan. No, mogoče ne povsem: je veliko SV (in orkanska burja tam spodaj po J SLO), z jutranjo meglo na V LJU. Ko sonce začne prosevati in topiti to meglo, pa hitro v Kižlovko… za kaj že? Za dobro mero: kot če bi bilo npr.prestopno leto. Ali ker po drugi strani še vedno delam serijo (danes bo pa težka kjerkoli drugje…)? Ali pa preprosto moč navade (redna terapija mora biti)…

In že sonce sije, ko ustavim LCja v KIžlovki, kjer pa je danes res živahno: sredi “mojega” pobočja stoji terenec, levo v gozdu brenčijo motorke, zgoraj ropota traktor. Dolina vetrovno presenetljivo mirna tudi ves čas ko hodim gor (in pozdravljam fante, ki podirajo drevesa.

Ko raztegnem, se vpnem hrbtno, saj mi lepo pihne po hribu gor. Ko hočem potegniti pa mi od zgoraj posvaljka padalo. Se moram odpeti in ponovno vpeti za naprej, saj izmenično butne enkrat z ene, drugič z druge strani. Od strani spodaj pa še dve domačinki z vsaj tremi pasjimi poskočneži, ki skakljajo naokoli.

Ko spet pihne gor, potegnem, pa mi zaklofa desno stran padala, ampak na prelomu vseeno speljem. Močno dol, pa močan dvig spet gor in še malo jojo, da z vetrom v hrbet pristanem pri LCju.