Padalska jata

Včeraj čez dan in skoraj vso noč je deževalo, zjutraj pa ponehalo. In ker napoved kaže možnost dežja čez dan, raje grem čimprej, ko (še) nič ne pada.

Ko pridem v mokroti jutra v dolinico se delajo meglice višje po pobočjih, čez travnik (nisem ustavil pod hribom, ampak standardno na začetku na kolovzu pred njivo) pa je močvirje, po katerem veselo čofotam. Ko pridem na Staro, pa je pobočje že čisto megličasto.

Previdno razgrnem (presušenega) Rook2. Le rahel hlad čutim na tilniku, ko se hrbtno vpnem. Poskušam ga ujeti čimveč in malo čakam, potem potegnem in po obratu speljem po nekaj korakih še pred prelomom. Lepo po (vlažno megličastem) putru me drži do kolovoza.

Za ves današnji dan je napovedan konstanten dež (po Aladinu in PP). Ponoči kar nekajkrat preverim skozi okna in vedno bolj ali manj dežuje. Jutranja malo spremenjena PP napoved pa pokaže rahle luknje brez dežja v zgodnjem dopoldanskem času, zato se ob 7h odpeljem v Kižlovko. Čez noč lepo posušenega Rooka2 imam zopet na zadnjem sedežu, vendar razmišljam, da z njim sploh ne bom izzival usode, saj vso pot dežuje in bi se nabran premočil že na poti gor…

Ko sedim v LCju tik pod gričem, za momente samo še rosi. In si že nataknem tangice kar v avtu, pa spet močneje poškreblja po strehi.

Še debelo uro čakam v LCju. Potem se dež le spremeni v rosenje in pograbim vrečo z M24 in (kar brez palice – saj to je vendar lahko padalo 🙂 ) odracam gor na Staro. Ves čas rosi, hladen zrak pa se zliva po griču dol. Malo opazujem in ker ni sprememb, postavim.

Še preden se vpnem, je lepo posušeni M24 že moker od tega mezenja z neba (in tudi podlage), vendar je impregnacija očitno še vedno bistveno boljša, kot pri mojem Rook2 za Kižlovko (skozi njega bi se v tem trenutku že videlo od popivnane mokrote).

Vpet za naprej zalaufam, padalček gre gor, vendar noče povsem nad mene in prekinem pred prelomom. V drugem postavljanju je tanek material že bolj moker. Počakam, da čutim vsaj malo manj hladu v vrat, zalaufam in padalček le zagrabi tik pred prelomom, da se vržem čez in speljem in me presenetljivo drži skoraj do kolovoza.

Med nabiranjem padalček pobere še dodatno mokroto s trave. Sedaj pa še bolj na drobno rosi in ko se peljem iz dolinice, brisalcev sploh ne rabim več. In se jezim, zakaj nisem raje še malo počakal, saj je (bo?) vedno bolje.

Ko parkiram pred blokom, pa se spet uliva na polno…

Kilavo jutro, vse pokrito in skoraj sluzasto (inverzija do 800 in veliko Z, na 2000 pa še druga ogromna inverzija, ampak deževje bo baje šele jutri…). Kljub kasnejšemu odhodu nič izboljšav in ko s sekundantko hodiva gor na Staro, sva takoj premočena v čevlje.

Čeprav rahlo diha po hribu gor in se samozavestno takoj vpnem v že pripravljeno padalo, je prvi dvig neuspešen (padalo že ob postavljanju delno namočeno od talne mokrote).

Ob drugem dvigu (Alenka pridno postavlja), gre cota sicer višje, ampak vseeno ga zasuka in ne drži … in prekinem. V tretje pa, kot vemo, gre rado in po dvigu spravim (že dokaj premočeno) coto nad sebe in speljem. Po putru me drži do kolovoza.

Ker imam danes primarno terapijo bolj zgodaj (in je itak še megla v ranem jutru, ob inverziji med 400 in 800), se odpeljem proti Kižlovki na sekundarno že v polnem soncu. Tudi dolina je vsa v soncu in rosa že kar delno posušena.

Danes sem se končno spravil prvič testirati “novo” GoPro10 (ki sem jo imel še zapakirano že več kot pol leta…) in še motovilim z njo, preden se odpravim na Staro lokacijo.

Ob vsem soncu je tudi že zbujenega nekaj vetra in občasno kar konkretno pihne po hribu gor. Postavim, veter skoraj sam naredi zidek. Potegnem hrbtno in lepo speljem po obratu. Sprva me drži visoko, potem veter zaustavlja in spušča, nizko nad tlemi pa pridem skoraj do kolovoza. Ker pa snemam, še “laufam” s padalom nad sabo po mokri travi, dokler gre.

Potem pa po potoku hitro nazaj proti LJU.

Pa še druga varianta narejena na klasičen način z Adobe Premiere 2022

Počakam, da sonce raztopi jutranje meglice (inverzija okoli 600, više SV, šibkejši kot včeraj) in malo pogreje LJU, preden se odpeljem v Kižlovko.

Danes mi po dolgem času spet dela družbo sekundantka, ki med mojo počasno hojo gor na Staro lokacijo pridno fotka drobnarije, ki jih sam še opazim ne…

Še preden se uspem spraviti v tangice, je padalo že raztegnjeno. Ker sonček že dela, piha rahlo (idealno) gor, da takoj potegnem hrbtno. Po obratu sem še pred prelomom v luftu in se po maslu zapeljem do kolovza.