Padalska jata

Zdaj že vem, da jutranja sondaža dokaj zanesljivo napove, kaj približno lahko pričakujem v Kižlovki. Če je pri tleh inverzija, sem bolj miren, da bo bolj mirno (no, v petek je bila izjema od pravila “ni pravila brez izjeme…”), ko pa je ni, grem v dolinico z več nervoze. Ker je zadnje dni kar enaka napoved, to je močan SV, V že od spodaj gor, današnja sondaža pa ima zanemarljivo kljukico nad tlemi, grem kar brez jutranjega obreda čimprej od doma, da ujamem še mir.

Ko hodim gor, je res še mir. Za Novo lokacijo in moje počutje premalo (pravosmerne) sapice, zato na Staro. Tu pa se že oglašajo redki močnejši sunki (predvsem od SV, V, torej od strani od zadaj dol). Za nameček pa še štrikci na eni strani sfedlani, kar mi vzame 15 dodatnih minut. Ko sem končno pripravljen, ob rahli sapici gor potegnem, se lepo obrnem in potisnem proti prelomu, pa pride prav eden tistih (še) redkih sunkov, ki sfedla padalo in čeprav hočem prekiniti, padalo pahne čez prelom in se skotalim za njim.

Naberem skupaj s kopico sena med štrikci (to je sedaj pokošeno-nepospravljeno-gnilo-senasto pobočje) in gor. Sedaj ni samo ena stran sfedlana s pretaknjenimi štrikci…

Naslednjih 20 minut razpletanja in odstranjevanja sena. Medtem se frekvenca sunkov močno poveča, smer zelo spreminja in situacija me že spominja na petek (le da je nervoza dosti večja…). Nekajkrat padalo posvaljka v palačinko. Nekajkrat ga ob sunkih napihnem in postavim v veter (pravokotno na pobočje). Nekajkrat se postavim v popolnoma drugo smer za odlet. In nekajkrat ga nabiram v rožo in na novo postavljam, ko mi oplakne na eno ali drugo stran.

Vmes se iz temine gozda nad mano tudi oglasi: “Bo treba danes kar peš dol, a ne ?”

/ Stara znanca – lokalni par z lovskim psom, ki je pol ure prej hodil po kolovozu v dolini mimo LCja in smo si pomahali – da ne bo kdo mislil, da se je oglasila Božja Previdnost… /

Potem čakam in dočakam rahel vetrič po griču gor v klasični smeri, ki me ni pustila na cedilu že 500 zaporednih dni. Potegnem hrbtno, po obratu me takoj vzame in lepo mirno zapelje do kolovoza.

Nagrada narave po cca 2h onegavljenja in nervoze…

Zvečer vesoljni potop in ponoči še občasno nekaj dežja. Jutranja sondaža malo vegasta spodaj, više pa že kar močan JV z zelo močno burjo na Primorskem.

V Kižlovki popoln mir. Glede na včerajšnje dogajanje (in posledice – dokler nisem zjutraj pogoltnil en zaldiar, sem jih kar čutil…) počasi in nervozno hodim gor. Včeraj še posušeno seno na strmini, je danes gnilo, čevlji pa hitro mokri kljub pokošenemu travniku.

Na Novi lokaciji malo postojim, pa zaradi popolnega brezveterja nadaljujem na Staro. Tu pa nežno pihlja gor. Postavim, se hrbtno vpnem in takoj potegnem. Padalo gre počasi, vendar lepo gor, po obratu pa takoj speljem in se po putru zapeljem do kolovoza.

Najprej primarna terapija. Ker je sondaža do 1600 vegasto inverzna si ne delam preveč skrbi, čeprav je napovedano ogromno JV vetra čez dan.

Ko pa se peljem okoli 11h v KIžlovko, sunki vetra občasno polagajo mimobežeča drevesa in grmovje zdaj sem, zdaj tja. Parkiram s precej več nervoze, saj občasno po dolinici počeše tudi (kompaktno) koruzo sem ali tja. Vršenja dreves naokoli raje nočem slišati…

Na poti gor mi 2x napihne nabrano padalo, da ga moram kar krotiti. Na Novi lokaciji se usedem v senco in spremljam sunke in smeri. Tu, pod drevesi se mi zdi preveč nejasno, od kod bo pihnilo in grem raje na Staro, kjer je vseeno bolj odprto. Ker večinoma pihne z leve, po dolini dol in po pobočju dol, postavim padalo kar bolj proti levi in ga skoraj ne razprem in razmišljam, da odletim proti levi (kot sem doslej namenoma le malokrat).

Pa mi ga ob naslednjem sunku posvaljka dol kot palačinko. Odvijanje in postavljanje in čakanje.

Ko pihne gor, le malo potegnem A.linije, da padalo razpre v zidek in napihnjenega dvignem pravokotno na pobočje proti JZ. Po obratu me dvigne s tal in sprva odpelje naprej čez prelom. Tu pa butne gor in spusti le počasi naprej, da me za moment celo popolnoma ustavi. In potem le spusti guncajoče naprej in še malo jojo in se mi vdre, da sem v trenutku na tleh na koncu koruznega polja. “Pristanka” ne morem zadržati na nogah in padem naprej na kolena, padalo čez mene, potem pa me še sunek vetra od zadaj pošlepa nekaj metrov po travi…

Takih razgonjenih razmer pa tukaj res še nisem imel…

Danes se kar ne morem spraviti od doma. Je pa od podna do 1600 slaba jutranja sondaža, tako da ne pričakujem presenečenj.

Vendar v Kižlovki žgoče sonce že zbuja (lokalno) termiko in koruza občasno kar zaplapola, ko parkiram. Na Novo lokacijo, kjer postavim, saj občasno pihne gor. Čeprav prvič lepo dvignem, me po obratu kar noče vzeti, tako da, po dveh poskokih v zraku, raje prekinem. Ko nosim nazaj gor pod gozd pa sem že ves moker.

V drugo ujamem lep sunek vetra, ki me takoj dvigne od tal in me po prelomu ob pobočju desno še drži in nese daleč, daleč, tako da sesujem padalo na tla kar konkretno čez kolovz.

Med mojo sekundarno terapijo pa je Erzo že sklical zaresno letenje za ob 11h pri ŠPH. Ker sem prepozen, pokličem, če nameravajo še ponavljati, pa ni nobenega zanimanja, saj so že odleteli in posedajo pri ŠPH.

Čez nekaj časa, ko že konkretno razmišljam o Strmci, pa pokliče Milan, da me bo počakal, če pridem.

In se zapeljem v Horjul, vkrcam k Milanu in gor na Koreno, kjer pa so občasno sunki že skoraj 8. Postaviva in prvi potegnem in odletim v dviganju. Generalni (jačajoči) veter je že konkretno čutiti, vmes pa butne še termika (čeprav je rahla koprena in delno tudi že pokrito).

Levo ob pobočju me dvigne nad start Slevica, ko zavijem ven, pa kljub ML padalu prav počasi rinem naprej (14-20) in me začne spuščati šele, ko sem že blizu ŠPH. Še malo čez in nazaj na pristanek v občutnem J vetru.

Milan standardno pristane pri glavni cesti pod križem, kamor ga grem iskati

Milan Velkavrh : Je že začel nažigat. Čimprej dol😁, [14.7.2022 12:35]

Gor po njegov avto in razlaz.