Padalska jata

Spet da Mojca pobudo za akcijo – danes zgodnjo, saj so popoldan napovedane plohe in nevihte tam in tu…

Ob 11.30 se pri Škorpijonu naložim k Mojci in Duletu (klobasa na pristanku čisto s strani S od Vrhnike…) in gor. Drugih kandidatov ni, ker bodo šli predvidoma kasneje, ali so zadržani iz službenih (Milče), ali zdravstvenih (Dušan) razlogov, ali pa ker bo kasneje manj vroče (in jih bodo lahko ohladile plohe 😉 ).

Na poti na start lepo pihlja, da se ne stegneva od vročine že na poti. Na startu pa idealno po griču gor SV 5/7, nekaj redkih belih bazic spredaj in oddaljene nastajajoče gmote zadaj. Takoj postaviva (seveda me Mojca razvaja, kot vedno…) in prvi potegnem (danes po šolsko, nič atraktivno…). Mojca takoj za mano.

Medtem ko se jaz v guncanju (rotorjih) prebijam okoli Trebelnika praktično na višini grebena, pa Mojco močan kontra veter vedno bolj spušča. Takoj za robom Trebelnika pa dobim “vnebovzetje” prebujajoče se termike. No, to vnebovzetje je bilo sestavljeno iz guncanja na mehurjih in balonih in ozkih stebrih, vendar sem dokaj hitro nad grebenom in se odguncam naprej proti Bistri. Mojca se medtem preda in odpelje na svoj standardni pristanek, saj je bila njena borba proti vetru (sploh bolj zunaj) neuspešna.

Mojčin let

Sam sem ves čas nad grebenom, z občasnimi močnimi dviganji in spuščanji. Za Javorčem obrnem in nazaj precej hitreje (in mogoče že manj razgonjeno), vendar je zadaj za startom že precej nakuhano in temno. Na Trebelniku naberem nad greben in potegnem do Antene s 50. Po obratu pa me veter ustavi, da se komaj priguncam okoli vogalov spet na Trebelnik, kjer pa je krasno vnebovzetje iz katerega odpeljem kar naprej, saj nočem gor v temino. Samo peljem se do Javorča in še malo čez, po obratu pa spet ekspresno nazaj, sedaj daleč nad dolino, kjer pa gre še vedno samo gor skoraj do pristanka pri Škorpijonu.

Tu pa me ekspresno spusti, da se hitro naslonim nazaj na hrib (sicer bi scuril…) in z nekaj ekspresno dvigajočimi zavoji nadaljujem naprej. Žal prenizek, zato se izpod Trebelnika vrnem nazaj, poberem malo višje in se s cca 600 odpeljem 50+ proti Dražici, kjer stopim na mestu dol v veter po 1.30h dinamičnega jadranja.

Zoranov let

Ko začnem pospravljati, me pokliče Mojca (že z malice od doma), da njena sestra že prihaja po mene 🙂 🙂 (in me mora reva še kar čakati, preden pospravim…).

Ko se peljem proti Verdu, pa vidim, da je vsaj Erzo tudi odletel za nama in se tudi že umaknil temini, ki se vedno bolj nabira za Zavrhom (Gabor je raje odstopil od letalne akcije na startu, Boris pa odpovedal že prej…).

Erzov let

Še vedno V smeri vetra in jaz bi danes kar nadaljeval včeraj začeto zgodbo na Grmadi (= postavljanje droga). Pa se Jata že zgodaj začne dogovarjati za… pozen Zavrh. Ker Mojca skliče zbor za 14h pri Škorpijonu in ga Erzo korigira na 13.45 na Šodru, se pač prijavim (saj sam na Grmadi nimam kaj iskati). Grem pa od doma nekaj prej, da v Župnišču pri Jožefu prevzamem včeraj manjkajoči material, pa še malo predebatirava tehnično izvedbo zaključnih del, ki so se včeraj končala s fijaskom…

Na Šodru se že razteguje predčasno čakajoči Erzo, kmalu prideta še Mojca & Dule, Primoža pa je treba kar podrezati, saj mu zadnje čase ure tečejo počasneje, kot jih šteje ura 🙂 . Ko pride, se z rukzaki v rokah samo zbašemo k njemu in gasa gor.

V vasi je že parkiran Dušanov kombi (pričakovano), zraven pa še Kurnikov avto (nepričakovano – pričakovano 🙂 ).

Ko pridemo na start, piha idealno gor, že med potjo pa vse nebo od J vedno bolj prekrivajo grdi in temni oblaki (kasneje zvemo, da jih je Delux videl z Ulovke že nakuhane v nakovalo… 🙁 ). Dušana nikjer, saj je že pristal.

Dušanov predčasni let

Jurij pa letka nad nami in izvede toplega dinga ravno, ko odletita Primož in Erzo.

Jurijev let

Komentar leta: Preveč sumljivo za moj nivo znanja (neznanja) in izkušenj. 🤔 [10.7.2024 15:10] Željko Kumer : znaš ti puno više nego se usudiš (sebi) priznat 😀 [10.7.2024 15:43]

Mojca mi je (viteško, kot vedno 🙂 ) medtem že pripravila Maestra2, Jurij ga še malo podrži, jaz pa v želji, da se čimprej spravim v zrak, spregledam levo komando ovito okoli gurten … in temu primerno atraktivno odletim…

Takoj, ko se stabiliziram, opazim problem, razpletem komando in z rahlim gasom samo odpičim okoli Trebelnika (ves čas gre “lepo” gor) in se nad grebenom in bolj zunaj (kjer neha dvigovati) peljem direkt za Erzom v smeri Vrhnike/Sinje gorice – stran od teh črnin, ki se širijo za nami. Erzo pri Sinji gorici zavije desno nazaj preverit, če njegova hiša še stoji.

Erzov let

Jaz pa nadaljujem v ravni črti, dokler gre (no šlo bi še malo naprej, pa ne bi izzival daljnovodov in trofaznih in hiš Velike Ligojne…).

Zoranov let

Mojca pristane standardno blizu Šodra.

Mojčin let

Torej samo počakam, da se cel konvoj (vključno z LCjem) pripelje do mene (Erzo, Dule, Mojca, Lučka) in nadaljujemo na zaključno druženje k Mojci & Duletu (no, oni zastavijo tarok turnir, jaz pa se bašem s sadno solato in nacejam z radlerjem in kibiciram 🙂 ).

Danes se sicer formira velika odprava na Smuk, vendar se meni ne zdi pravi dan (po napovedi je bolj V, kot JV in bolj nizka termika…) in imam v planu kaj bolj lokalnega; sploh ker sva se s Štusejevim Dušanom dogovarjala, da bi steber za vremensko postajo spravila s Strmce (kamor je bil končno dostavljen 🙂 ) na predvideno lokacijo – Planinsko Grmado.

Z Dušanom se uskladiva za 12h pri Balah, potem pa se nabere še kar nekaj kandidatov za sodelovanje (Mojca & Dule, Mega, Jean). Tako se prvotni plan transporta spremeni v potencialno dokončno postavitev postaje.

Pri Balah se v Dušanov kombi naložim z Mojco in Duletom, Jeana poberemo na poti proti Lohači, Mega pa z orodjem in postajo kar direkt na Strmco. Tu z nekaj truda in veliko dobre volje naložimo nosilni drog na kombi (ocenjena teža cca 80kg).

In kombi potem previdno po jajcih do štarta na Grmadi.

Drog je hitro pri pripravljenem temelju in pod Megovim strokovnim nadzorom se pripravijo še pomožna orodja za postavitev (leseni drogovi, prekle,…).

Potem pa kar nekaj časa izgubimo s pripravo droga za natikanje postaje (= poskušamo sneti zaključni vijak, ki ni primeren za natikanje postajnega nosilca)… Mega že skoraj odbije oz. odklesa zaključno matico, ki se noče in noče odviti, kjub vsemu zbranemu prisotnemu znanju, grobi sili, moledovanju in preklinjanju… Dokler telefonsko in duhovno nedosegljivi Pojetov Jože (sicer današnji član ekipe za Smuk) končno ne scuri na Gačah in postane dosegljiv za telefon. In pove, da je zaključni vijak privarjen (!?), povezovalni nosilec za postajo pa pri njem doma v garaži (?!)…

Poskušamo se zadovoljiti vsaj z vertikalno postavitvijo droga (saj to je kot da bi postavljali mlaj, a ne ? 😉 ). S pomočjo podpornih rogovil (Mojca, Dušan, Mega in Jean) in mojim (s kolom) usmerjanjem spodnjega konca droga nad/v luknjo temelja, gre zadeva obetavno gor, dokler zgornji del droga ne prevaga podpore ostalih štirih … in zadeva brez kontrole butne na tla in nas ob tem razmeče naokoli…

Na srečo je kolateralne škode malo (praske in kakšna zmečkanina Jean in jaz…), drog pa ostane neprizadet 🙂 . Jaz bi za ponovitev/nadaljevanje, vendar Mega ostro prepove vsakršno nadaljnje tovrstne aktivnosti, dokler se nas ne bo zbralo več opravilno sposobnih udeležencev (v bistvo smo res vsi, razen Jeana, penzionisti, stara garda, nekateri celo gibalno ovirani 🙂 ).

In tako se raje posvetimo letenju. Veter ves čas piha lepo gor, kot je tukaj le redko. Baze naokoli (še) niso pretirano nakuhane, tako, da je roba hitro pripravljena. Mojca in Mega me še poflajštrata (da ne bom s krvjo preveč zapacal lepega (še dokaj) novega zica … in prvi potegnem (s prvim dvigom po šolsko odletim – kar je tukaj le redko 😉 ).

Pred startom me prelepo dviguje in na levo v dviganju do 1100. Za mano pa še ostali. Sprva kaže, kot da bomo uživali do prvih večernih poročil, pa se začne vedno bolj pokrivati in mi vedno bolj curimo… Pristane Mega.

Megov let

Pa Mojca.

Mojčin let

Pa zraven nje še Dušan.

Dušanov let

Medtem ko se jaz ves nizek borim ob vznožju hriba blizu pristanka, se Jean reši zunaj nad poljem. Končno mi vsega zmanjka in scurim na pristanek.

Zoranov let

Tudi Jean je izginil za vogalom (najbrž šel pristat k svojemu avtu ??)

Ostali so med mojim pospravljanjem že odšli, tako da zapeljem še Mega gor po njegov avto, medtem ko zapoznela Sašo in Emil drajsata v višavah nad nama pod skoraj 100% pokritim nebom…

Sašev let

Emilov let

Popoldanske plohe in nevihte so v planu, dopoldne pa še bo – SV. Milanče skliče zbor za Zavrh ob 12h in to mi ustreza – da se kmalu po primarni terapiji zapeljem v Borovnico (ker je J in Z obvoznica zabasana in ustrezno tudi do Vrhnike, moram čez Črno vas in zamudim 5 min…).

Mojca in Dule ter Milče se zbašejo v LCja in gor, kjer že čaka Dušan. Dule prevzame LCja, mi 4je pa na start.

Piha idealno gor 3/6. Takoj postavimo (meni seveda viteška Mojca). Potegnem prvi, za mano Milče, Mojca in Dušan. V zraku pa je čutiti S izza Trebelnika, ki me močno guncajoče ustavlja, vendar se kljub temu kar visoko prerinem okoli vogala. Za robom poskušam nekaj nabrati, pa ni kaj dosti uspeha, zato se prebijam naprej v počasni guncajoči curaži. Pri Škorpijonu sem že ves nizek, pa dobim neke balone in se poskušam boriti – žal brez uspeha.

Zoranov let

Milanče ni uspel niti do uradnega.

Milanov let

Mojca in Dule pa sta se zapeljala bolj ali manj z vetrom proti Dražici.

Mojčin let

Dušanov let

Dule pripelje dol LCja in gre iskati Mojco, medtem pa je na poti na štart zamudnik Erzo – ki pa še pred našim razlazom tudi odcuri svojemu pristanku naproti (seveda z obilo borbe).

Erzov let

Po včerajšnji dolgi dostopni poti in kratkem letenju, si danes želim obratnega sorazmerja. Po enih napovedih in urbanih legendah bo danes veliko vetra po vsej Z SLO, sam pa ne vidim stvari tako črnogledo. Ker bi AMojca še en dan rada posvetila nezemeljskim stvarem (preden se spet vrne v vsakdanjo tlako), predlagam zgodnjo Strmco (potem mogoče Slivnico ali Vremščico in tako naprej…).

Ob 9.30 jo poberem doma in gasa (skoraj nobenih zastojev na standardnih zastojnih točkah) do Unca. Ven in na Strmco. Veter idealen (glede na jutranjih 5-6/8 trenutno pihlja 3/5,5), mogoče malo z leve J smer in AMojca se takoj pripravi, lepo rikverc vpne, potegne in odleti. In čeprav jo sprva lepo drži, po nekaj zavojih (ob vpitju, da ima zataknjen gas…) odpelje na pristanek

Mojčin let

Mojca Adam Derganc : Škoda, da se mi je po vzletu zataknil gas v podplat gojzerja 🙁 [7.7.2024 14:46].

Z LCjem sem hitro na pristanku in jo rinfuzo naložim in nazaj gor. Veter je podoben, mogoče občasno kakšen močnejši sunek in mogoče občasno še malo bolj z leve. Hitro je spet pripravljena in po nekaj naštimavanja v zidek spet lepo hrbtno štarta. Kljub temu, da se pogumno bori, je vetra premalo, da bi lahko kaj dosti pobrala.

Mojčin drugi let

Spet sem še pred pristankom z LCjem že spet spodaj. Rinfuzo v LCja in gor.

Sedaj pa so sunki že močnejši in kuha se nekaj temnih baz desno od Lipovca in zadaj. Malo parawaitinga, da bi se temne gmote odstranile. Pa se kar nočejo, vetra pa vedno več. Glavnina Jate medtem operira na Slivnici, v smeri katere pa je res vse pošteno nakuhano in temačno…

Skoraj uro se sončiva na startu, dokler se temni oblaki res ne spucajo … ampak po zaslugi vetra, ki prbija vedno močneje. Ko preseže 10, se spokava v LCja in zapeljeva proti Vremščici.

Na zgornjem startu veter ni pretiran, je pa precej z leve (J, JV), vendar so spet temne gmote naokoli, ki AMojco odvračajo od tega, da se požene po startu. Nekaj časa se sončiva/senčiva na startu, ko postane sonce spet premočno, pa tudi sunki postanejo bolj divji. Da prekineva agonijo čakanja, se odpeljeva v Divačo na malico v upanju, da se bo po 14h vetrovna situacija stabilizirala.

Ko sva spet zgoraj na startu pa naju pričaka nenaden napad vetra s sunki skoraj 15 m/s (piš proti nevihtni celici za Nanosom ??). Špica se sicer hitro umiri, zato pa karfijole naokoli rastejo.

Spet steče nekaj vode po naših rekah, da se se nebesne zadeve umirijo (razgledi pa so prečudoviti…) in se AMojca le začne spet pripravljati. Ko je padalo že skoraj pripravljeno in zaprti zic zamenjan z odprtim, pa se zasliši grmenje iz smeri Kozine/Sežane (temnordeča radarska celica na Obali !) in to je znak za pospravljanje, čeprav se je veter dokaj umiril (še vedno pa J delno z leve). Vmes pa kar nekaj velikih posameznih kapelj dežja iz lokalno skoraj jasnega neba (in visoke karfijole, ki se počasi pomika z Obale proti notranjosti).