Enostavno ne morem več zdržati… čudovit dan in vsi se nekam odpravljajo in obeta se čudovito letenje (čeprav niso vsi zares izkoristili dneva, kot je dopoldne kazalo, da ga bodo…). Celo ideja za Dobrovlje se mi zdi povsem realna, saj so konec koncev trije tedni od “zamenjave oči”…
Ampak na koncu je ura že proti 17h, ko se zapeljem v Kižlovko, da bom vsaj “malo grounhandlal” (v resnici pa mislim, da bom na hitro odskočil in se končno potolažil). Pa na koncu neprostovoljno grounhandlam debelo uro, preden mi končno uspe odleteti s Stare.
Štart je že v senci, ko pridem gor in piha od zadaj, po pobočju dol. Včasih bolj rahlo, včasih drevesa naokoli šumijo na polno in mi kar posvaljka padalo (moja razlaga: sonce je tekom dneva raztopilo dopoldansko inverzijo, termika prebila in ker sonce obseva nasprotno stran dolinive, tam buta ogreti zrak gor, hladen pa se na moji strani zliva dol). Ne spomnim se, da bi tu že imel takšne čudne pogoje (res pa nikoli nisem bil ob taki uri na vroč pomladanski dan tukaj…).
V vse smeri poskušam, dvigujem, ko se malo umiri,… pa spet nabiram in se vlačim gor.
Ko že hočem odstopiti in odpešačiti dol, pa se mi zdi, da končno za nekaj momentov dahne po pobočju gor. Še zadnjič postavim, pozorno čakam na naslednji cikel in coto v klasični smeri dobim nad sebe. Po obratu speljem na prelomu. Pa me takoj za tem spusti dol kot klado, da tik nad pobočjem in tlemi zafleram z vetrom v tilnik ob njivi komaj do njenega konca, kjer stopim na tla…
Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije
Komaj, da je bil skokec, ampak zadovoljstvo pa kot da sem odletel 100tko.
