Padalska jata

Danes pa bolj dopustniški dan. Predvsem ima dopust Manca, ki ga je danes namenila letenju. Mega je za akcijo in v jato se pridruži še Kavčičev Boštjan. ostalih interesentov za tako zgodnjo uro ni…

Ob 10h se z Manco dobiva na Železniški z namenom na Slivnico. Še preden LC odpelje z Vrhnike je že jasno, da s Slivnico ne bo nič, saj so sunki že 9+. Med potjo na Unc preklopimo na Kovk (še Strmca mogoče, pa je tudi že preveč v Postojni) in Boštjana prenaročimo k Anji.

Mega v LCja k nama in dol. Na parkirišču pred Razdrtim se ustavimo, saj je proti Vipavski že vse nakuhano in tudi Kovk raste. Vremščica je tudi že premočna po Gorazdu. Boštjana v drugem avtu zaustavimo, da odstavi svoj avto v Razdrtem in z nami dol proti Socerbu.

Sicer lep sonček, vendar (pre)toplo z nekaj svežine z morja, le občasno začinjene z bencinskimi hlapi, saj piha predvsem z leve in premočno (razvoj nad nami že premočan za lepo jadranje).

Prestavimo se na Osp med naše iskre konjiče (še dobro, da nisem vmes popravljal LCja), kjer piha približno tako, kot zadnjikrat (torej močno, pa ne premočno). Vendar Manice ne potegne.

Potem gremo še občudovat razgled na Marčev hrib (kjer je spet (pre)več vetra za uživaško jadranje) in nazaj proti domu.

Boštjana odložimo na Razdrtem, da gre iskat srečo na Lijak, mi pa v Avio Pub.

Ko Manco odložim na Železniški, pa skočim še na bližnjo belo piko, kjer kljub nabijanju Z vetra in neprebijanju padala v veter naprej po dolinici, zabeležim tale skokec s strmine levo od originalnega starta…

Danes se ne obeta ne vem kakšen letalen dan (pa vročinske nevihte ob občasno močnem JV, sploh na Primorskem). Dule pa že nekaj časa lobira za obisk Smuka, kamor bi šel poiskat izgubljeno postajo. In ker smo ga včeraj prepričali, da je bolje na Grmado, se danes ne pusti prepričati v nič. Vrže pa vabo Erzu in meni, da nas po iskanju postaje vozi po projektih, kamor kdo želi. Erzo ne prime na vabo, jaz pa bi itak danes šel na projekte in tam okoli je nekaj Erzovih (ki njemu itak niso več zanimivi). In se prijavim.

Ob 10.30 odpelje Dule od Rutarja in okoli 12.30 izstopiva na Smuku. Naprej bova poiskala postajo, potem pa naj Dule odleti s Smuka, jaz ga poberem in potem na projekte…

Dule izpuli Garmina iz avta, saj ima v njem natančno lokacijo iskane postaje in pogumno zakoračiva direktno pod start proti lokaciji, saj je tole čisto blizu, malo čez rob…

Kakšni 2h (ja, dve uri)  traja, da se popraskana, krvava in obtolčena prebijeva (450 dolžinskih m in x spusta saj Garmin ne kaže višin) do lokacije, ki je 10m nad lagodno planinsko potjo iz Semiča, 10 min od koče dol. Preboj dveh udeležencev kripl bataljona po pobočju, na katerega pa najbrž ni stopila človeška noga od leta 1945 dalje (pa še za tista partizanska leta je vprašanje…) pa je posebna zgodba, ki ne sodi v padalski blog, saj je povsem enakovredna eni od epizod Bear Grylls survival missions in the harshest environment on Earth (poglejte si kakšno npr.na Netflixu in vse bo jasno…).

Ampak lokacija je bila absolutno pravilna in ko potegnem postajo iz listja je mission complete. Po 15+min zložne hoje (po puhteči vlagi popoldanske vročine) sva nazaj pri koči, kjer naslednje pol ure tankava ledene napitke po želji. Dule o letenju noče niti slišati, zato se po ganljivem slovesu od najboljšega prijatelja oskrbnika odpeljeva mojim ciljem naproti.

Po dovozni cesti dol, in prečni nazaj. Pri vzletnem (res strmem) travniku se ustaviva, piha lepo gor, je pa nebo že dokaj pokrito. Hitro najdeva še lokalni dovoz gor nad start in po potki dol.

Dule mi pomaga postaviti in v strmini drži Rooka, da ne zdrsne dol. Sploh, ker sedaj lepo piha od zadaj. Spodaj sami vinogradi in vikendi in droti. Prvi lepi pristanki so daleč in med hišami, edini zasilni travnik med brajdami pa mi daje pogum. Z dimom cigarete mi Dule meri veter in ko res enkrat rahlo dahne gor, potegnem in se vržem po strmini dol.

In se odpeljem ven, lepo nad (prej grozljivo) drevesno mejo in mimo antene in visoko nad vsemi prej videnimi grozotami čez Semič do prekrasno pokošenega travnika pri vinogradu ob glavni cesti.

Ko naberem padalo, pa se izkaže, da je vse področje ograjeno z visoko mrežo, saj vinograd in travnik obdaja gojišče srnjadi…

Kar nekaj časa traja, da pride Dule po mene in medtem obhodim ves vinograd in del gojišča… Kar reinfuzo robo v avto.

Dule bi na pijačo, jaz bi pa vsaj še eno lokacijo, saj se vreme rapidno slabša (obvestila iz domačih krajev pa tudi že sporočajo o orehovski toči, ki klesti tam naokoli…).

Po glavni cesti čez progo gor do obcestnega turističnega parkinga – razgledišča. Naberem padalo in po 1,5 metrski travi se prebijeva malo gor na rob. Iz visoke trave sicer vidiva, ampak lokacija nama je zaradi dveh vrst drotov počez (in hiš spodaj) še malo bolj nesimpatična kot prva (da o poskakovanju po startni travi ne govorim).

Kljub temu (in kljub grmenju iz smeri Črmošnjic) razvlečeva Rooka in ko malo dahne poševno z desne gor, potegnem in lepo odletim.

Spet visoko nad vsemi kritičnimi ovirami in daleč, daleč ven do lepo pokošenega travnika.

Ker že bolj glasno grmi, Rooka in robo hitro pospravim, pa potem dolgo, dolgo čakam na Duleta.

Vmes se spoprijateljim z domačinom, ki odhaja od zidanice mimo mene domov in zvem vse o belokranjskih vinih, gojenju ovac, problemih z mladino, vnuki, gospodarsko in politično situacijo…

Pa še najbolj zanimivo novost o košnji v teh krajih. Možakar mi pove, da ko je čas za košnjo, pogleda v nebo. Če je nad Smukom dovolj velika jata padalcev, ve, da ima dovolj časa, da svoje hektare v miru pokosi in da bo še vsaj dva dneva lepega vremena, da se bo seno tudi lepo posušilo…

Ko se z Duletom odpeljeva proti Črmošnjicam, začnejo po steklu padati težke debele kaplje…