Padalska jata

Danes znanstvena vremenska analiza naju z Ukijem kaže na zgoden Buzet (no, še marsikam, ampak nas vleče tja). Sprintam celo termične karte po urah, da laže določimo planirano pot preleta…

In se tako oboroženi dobimo ob 9.30 na Vrhniki: Erzo, Uki, Dule in jaz. K Ukiju v avto in na Unc, kjer se naloži še Mega. V drugem avtu pa Martin (Kočevar), Vesna, Jean in ata Kočevar kot zemeljska podpora (trenutno neletalen zaradi zemeljske poškodbe ramena).

Zgodaj smo na Buzetu (okoli 11h). Takoj začnemo postavljati (preden termika pržge – kar Erzo poudari predvsem mladima dvema, Duleta se pa itak ne prime…) in v luft: Mega, Erzo, Zoran, Jean. In potem še Martin in Vesna, ki smo jima tudi razložili, kje so najbližji pristanki – kar sta takoj izkoristila.

Čeprav je še zgodnja ura, vsi okoli starta takoj poberemo vsaj do 1000 (Mega seveda več). Mega in Erzo proti Raspadalici, kjer sta kmalu že na 1500 in nazaj. Mega je po postaji sicer jamral, da je nizek, ampak vseeno podaljša nazaj na Žbevnico, saj je tam pred njima (še dosti nižji) Uki, ki je prvi iznad starta potegnil nazaj. Medtem, ko se onadva peljeta bogato nad njim, se bori do zadnjega in potem scuri v Rakitovec.

Sam se kar trikrat po navrtenih 1400 odločim za nazaj, pa potem stisnem rep med noge (in to okoli starta, na Z robu in nad Raspadalico), da v četrto, ko le naberem 1500, odločen zapeljem nazaj.

Na Žbevnici sem že 200m nižji, pa nad vršnim grebenom dobim močno zanešeno dviganje nazaj nad Krematorij do 1800. Rad bi nabral še več, pa zagledam Jeana nizko nad Plešivico, tako da se pogumno zapeljem čez Krematorij na zadnji greben in popravim na 1900. Sedaj ni več problema naprej čez, problem pa je kam…

Cincam med smerjo Ilirska ali Vremščica, višina pa drastično pada. Na koncu zavijem proti Materiji in ne dobim ničesar več do samega podna…

Jean zapelje malo bolj desno v smeri Podgrada in že nad Golcem dobi dviganje do 2200 in nadaljuje naprej čez Brkine v naslednjo dolino in z 60+ na Vremščico. Tam pa pade v SZ, ki ga splakne dol, da pobegne proti Pivki… v poden.

Erzo in Mega se eden mimo drugega vozita v smeri Pivke in naprej, kjer se Erzo ves nizek (800) še zadnjič dvigne nad 2000, da lahko potem zacuri v poden v Juršče.

Mega pa se tudi enkrat ne poniža pod 1000 in z lepih 2000 preleti Javornik, da lahko potem scuri na nasprotni konec Cerkniškega polja.

Dule pa kljub več poskusom ni uspel odleteti v močnih pogojih na startu, tako da se je na koncu raje lotil pospravljanja padala. Takrat se tudi Uki vrne iz SLO peš nazaj na start po svoj avto.

Jaz ju pričakam v Kozini. Erza poberemo pri AvioPubu in potem zaključimo dogajanje pri Urški na Uncu, kjer se nam pridruži še Mega.

Še vizualizacija letov:

Je zjutraj nekaj debate kam ob današnjem SV (ki je danes že zelo umirjen) ter nizki inverziji in smo hitro zmenjeni za Lisco ali Smuk (na Gorenjsko nikogar ne mika).

In ker gredo tekmovalci s sulicami danes na Lisco, Smuk pa je (pre)nizek, smo pri Rutarju okoli 10.45 že odločeni za Lisco. Mega doda gasa in čez Trebnje in po ovinkih do Sevnice.

Kmalu smo na vrhu, kjer najprej nekaj časa posvetimo prepričevanju prisotnih obiskovalcev koče, da nam spravijo avto v dolino. Kmalu ta logistični problem rešimo z dvema mamama in dvema hčerkama (skupaj so trije 🙂 ) in malo dol na start. Nekaj domačih že postavlja in kakšen je že v luftu, o tekmovalcih pa ni več sledu.

V zrak Erzo, Mega, Zoran in Uki, Dule pa šele čez nekaj časa, ko se prepriča, da ostali štirje že lepo poberemo in se odpeljemo.

Levo od starta ob grebenu na V rob in potem v stebru do 1500. Še eno pobiranje nad Radežem in naslednjo do 1700 nad Velikim Kozjem in čez Savo na Kopitnik. Sem kar bolj ali manj skupaj z Erzom, Ukijem in Megom, ki kot najvišji kar malo kruza sem in tja in nabira višino, medtem ko ostali vrtimo in se matramo. Potem pošteno zgubim(o) nad Gorami, kjer Uki in Erzo nabereta nad greben, jaz pa bolj v kotanjo, kjer nad Turjem spet naberem 500m, medtem ko Erzo in Uki že iščeta pristanke.

Domišljavo se odpeljem naprej čez Hrastnik, z mislijo, da bom na pobočju Jelence in Pleše pobral, pa razen nekaj razmetavanja (očitno sem v rotorjih za Mrzlico in Kalom) do Ostenika ne dobim nič. Zapeljem se na J na travnike, kjer pospravlja Erzo, pa me tam preveč goni in se zapeljem nazaj do ribnika na jalovini na vrhu sedelca med Hrastnikom in Trbovljami.

Ko pospravljam, pa se visoko nad mano čez zapelje Mega v Savinjsko dolino.

Ko pospravim(o) pa akcija reševanja Megovega avta (Mega sporoči, da je že dobil štop z Vranskega proti LJU). Dule je pristal nad Rimskimi.

Z enim štopom + (nenameravanim) taxijem do železniške Hrastnik. Ker je prvi vlak čez slabi 2 uri, se vrnem nazaj na cesto, kjer kmalu dobim štop do Radeč, kamor Uki organizira dostavo avta z Lisce.

Na železniški postaji v Radečah samo prestopim v Megov avto in v Rimske, kjer čaka Dule. In po Erza v Hrastnik in proti LJU (medtem ko si Uki tako želi vožnje z ekspresnim vlakom, da potem ne more izstopiti pred LJU (na kakšni lokalni postaji, kjer bi ga z lahkoto sneli) in se mora zato z avtobusi prevažati po LJU na Fužine, kjer odloženi Mega že čaka na moji domači OMV pumpi…

Meni super dan z veliko smeha in dobre volje in super letenje in vesel kot radio (kljub nepopisnim lepotam današnjega letenja na Zavrhu, s katerimi me draži Manca že v Radečah…).

Še vizualizacija naših letov

Danes krasen dan in obupna sondaža. Še največ termike na Primorskem, kjer pa je še izrazita burja. Misli o Smuku ali ponovitvi Žusma takoj zatre tudi napovedana sondaža opoldne. Ker bo Zavrh na robu tega SV vetra, se mi zdi še najbolj smiselna izbira, Manca pa se nagiba za Lijak ali Gozd (da ne bi ostala pred hišnim pragom v zadnjih svobodnih dneh…).

Cincanje na koncu končamo tako, da razpišem Šodr ob 12.30. Pa ostaneva ob uri z Erzom sama, saj Poje skensla udeležbo, Mega zamuja zaradi obveznosti do organov pregona, Dule je potegnil kar do Škorpijona, kamor pa pridejo tudi Štusejev Dušan, pa Milan in Manca.

Pa naju z Erzom s Šodra sname Uki, ki je na poti domov tudi ves našpičen za letenje. Do Škorpijona, kjer vskoči še Manca in domov k Ukiju, da odloži civilko. In gor.

Parkiramo skoraj hkrati (Mega je spodaj dohitel Dušanov odhod) in na štart, od koder je malo prej vzletel Čepar. Takoj začnemo postavljati, čeprav je po Čeparju videti, da je v zraku kar dosti vetra.

Prvi v luft Erzo, ki ga po liftu dol splakuje v graben, da ves nizek spelje okoli vogala Trebelnika. Potem ponovi enako še Mega in … ostali se ustavimo.  Nekaj časa opazujemo situacijo, pa Erzo in Mega splavata za robom kmalu gor do grebena in čez. Ampak mi še kar čakamo. Potem se spravi v sedež še Uki, ki ga ob startu pri obratu kar atraktivno odnese v višave. Ko pa rine čez kotel tudi njega precej potunka.

Ostali čakamo in dočakamo vedno hujše sunke vetra (termike), ki prbijajo gor po startu. Medtem ko se oni štirje drajsajo sem in tja v višavah in občasno visijo kot salame (vsaj tako nam je videti zadevo s trdnih tal), mi modrujemo in smo skoraj že v fazi pospravljanja.

Megu crkne vario in se zapelje daleč ven in na pristanek.

Vsaj ura mine, ko se le zdi, da se veter občasno umirja. In potegnem in me lepo dviguje čez graben (kot da so ono prej bile grde sanje) in sem nad Trebelnikom in gre samo še gor v rahlem dviganju. Vetra je precej, vendar laminaren in le občasno bolj zagunca). Takoj za mano so v luftu še Milan, pa Manca, Dušan in Dule.

Daleč zunaj se samo peljem do Javorča in nazaj (nekaj pred startom spet rata bolj razrukano in tudi precej dvigne). Ko obrnem, vidim, da je Manca že nazaj z Javorča in počasi pristaja. Sam pa še eno rundo do Javorča in nazaj do starta in potem z nekaj pobiranja na Javorču čez Vrhniko in BJ do pod Hribe, kamor me spusti z -2 (sem sprva mislil, da bom kar v Podlipsko odletel).

Erzo se javi s konca Podlipske.

Uki se je tudi že naveličal drajsanja sem in tja in je na tleh pri Škorpijonu.

Ko pospravim, moram kar nekaj časa štopati, da se me na koncu nekdo le usmili. Tudi Dule pristane pri Škorpijonu.

Ko sem pri avtu, vidim Milana kako pristaja na Verdu

in ga grem pobrati in dostavit do Škorpijona. Tu pa že zlaga Dušan.

Pa tudi Martin Kočevar (s fotrom kot šoferjem).

Emil pa je še kar nekje v luftu.

Danes S od LJU nekaj manj tega SV in Erzo si je zaželel na Žusem. V začetku malo cincam (se mi ne zdi ravno optimalno), ampak nič boljšega ne vidim. Dobrovlje se mi zdijo sicer bolj ziher, pa ni zanimanja. In smo zmenjeni.

Ob 11h na parkingu pred Belinko s Piršem čakava nekaj časa, da pride Erzo z Duletom, potem pa še vsi skupaj, da pride Poje. In se naložimo k Erzu in na Štajersko.

Ko pridemo na štart, trije ravno startujejo in eden že v zraku. Še mi začnemo postavljati kar takoj. Prideta še Mojca in Damjan. V zrak Pirš, Erzo, Zoran, Poje in Dule, za nami pa še Mojca in Damjan.

Najprej me zelo požre, levo okoli vogala in že pobiram. Kar nekaj močnih dviganj, da sem v bolj mirnem nad vrhom. Tu se pa vsi kar nekaj časa matramo in ponavljamo vajo, da naberemo kaj več. Erzo in Poje se prva odpeljeta nazaj, ostali smo še kar nad startom. Končno dobim neko dviganje v dveh etapah do 1400 in se v zanosu dviganja odpeljem nazaj.

Še eno pobiranje nad Bukovjem pri Slivnici do 1200, da se potem v curjenju vržem čez Trško gorco in tu sem le še malo nad Erzom in Pojetom. Skupaj vrtimo in se matramo in se mi zdi, da bom že moral pristati, pa se le zapeljem čez dolinico Kozarice in poskušam še na drugi strani za Reševno. Najprej mi ne gre in se že vidim, da bom pristal spodaj v dolini pri Vodružu, kjer pospravljata Mojca in Damjan.

Pa le dobim dviganje in naberem toliko, da se zapeljem čez v Šentjursko dolino in ob progi (z rahlimi dviganji ob slemenih J gričkov) proti Štoram, dokler gre. Pristanem med progo in glavno cesto.

Ko pospravljam, vidim, da sta Dule in Aleš na tleh že kar nekaj časa.

Še predno pridem do glavne ceste, pa že pripeljeta z rešenim Erzovim avtom mimo (zahvala Srečku).

Še po Erza moramo.

In naprej v Celjsko kotlino, do kamor je potegnil Jože.

Glede na razmere smo vsi zadovoljni z leti, čeprav niso ravno najdaljši…

Še vizualizacija naših letov: