Padalska jata

Danes da AMojca pobudo za Dobrovlje (no, v bistvu že včeraj 🙂 ), da se po dolgi letalni abstinenci spet malo poteši. Tudi meni se zdi, da bo tam še najmanj možnosti za plohe ali nevihte, ki so sicer potencialne povsod po SLO. Razen Škobernetovega Tomaža ni drugih interesentov.

Pri mojem Hoferju se z AMojco zloživa k Tomažu neka čez 11h in gasa do pristanka Dobrovlje (oblačna LJU pokritost se precej razredči, ko zapeljemo na drugo stran Trojan…). Tu naložimo še mlad švicarski par, ki kruza po deželah Balkana in obira starte (pa še vsa imena znata povedati na pamet !?).

Na startu sprva malo vetra (in 3-je padalci v štartni fazi). Mi trije se počasi pripravljamo, nekaj novih pride, veter rahlo jača (predvsem občasni močnejši sunki) s stopnjo osončenosti doline. AMojca pokaže, da res že povsem obvlada hrbtno vpenjanje in hrbtni dvig (Tomaž ji le malo pomaga pri razgrinjanju) in lepo odleti.

Za njo se spravim v luft jaz (ob Tomaževem sekundiranju) in na koncu še on. Z zicem sva si že kar domača in desno dobim neka dviganja, vendar se nad greben nikakor ne morem spraviti (medtem ko predhodniki kruzajo v višavah). AMojca po nekaj borbe pristane na uradnem.

Tomaž z nekaj več borbe in nekaj pobiranji na koncu poskuša še nad kamnolomom pod Goro Oljko, preden se dokončno preda.

Sam pa kar drajsam greben sem in tja in vrtim, a lepi stebri me rešijo visoko nad greben vsakokrat šele v okolici starta. Zadaj je vse pokrito in močno temno, proti Vranskemu se mi zdi da celo nekaj pada, tako da se na koncu odpeljem ven proti Polzeli. Vmes dobim lepo dviganje (proti temni bazi) in raje potegnem naprej z dovolj višine, da lahko pridem do gradu Šenek (čeprav proti vetru, kar drži in občasno zapiska…). Potem pa se spomnim, da imamo Tomažev avto zgoraj in je vprašanje, kdaj pridejo po mene… in raje obrnem in pospešeno (tudi +65) pripeljem na uradni pristanek.

Zoranov let

Zbrana padalska druščina na pristanku modruje ob partizanskih zgodbah, novodošli odhajajo gor, nekateri pristajajo, nebo pa se vedno bolj zapira. Tudi AMojca čaka spodaj na popravca v upanju na izbolšanje (skupaj s Frenkom), Tomaž pa enkrat vmes uide gor.

Tudi gori na startu potem še čakajo na izboljšanje in nekateri se tudi odločijo za start. Sam vmes dobim prevoz za rešiti Tomažev avto in ko pripeljem dol, AMojci Frenk ravno dostavi pice iz Afrike, Tomaž pa v dugo pristane.

Še malo modrovanja dokler se nam ob vedno večji temi in tudi grmenju ne da več čakati na izboljšanje in se odpeljemo via LJU.

Sem mislil, da bo danes kam za iti na zaresno letenje, pa so spet, bolj ali manj povsod, napovedane popoldanske plohe in nevihte, ob tem, da je generalno kar nekaj burje oziroma SV.

Zgodaj objavi Lin poziv za Zavrh (“hitro, preden pride dež…”) in Mojca pritrdi. Sam sicer na napovedih ne vidim v tem koncu nevarnosti dežja in celo boljše pogoje kasneje, ampak ko udeležbo potrdi še Milanče, se tudi sam prijavim (logistika pa tudi nekaj šteje 🙂 .

Ko pripeljem do Škorpijona, prva runda (Mojca, Cile in Lin) ravno spelje, sam pa počakam Milančeta ob čakajočem Duletu, ki naju potem prijazno zapelje gor. Na start z novim kompletom (Maestro2 + Gin X-Lite) gre kar malo lažje.

In tu naju pričaka Mojca (da mi bo po potrebi pomagala !! 🙂 ), medtem ko sta oba mladca že v luftu in … pristajata še pred Škorpijonom…

Piha idealno gor po startu, za startom pa velik kup novega materiala, predvidenega za izravnavo 🙂 . Mojca mi raztegne Maestra, medtem ko se previdno (da kaj ne zamočim) zbašem v novi zic. V prvem dvigu lepo odletim.

Proti Trebelniku me bolj znotraj kotla kar drži in gunca, saj je čutiti sever in rotorje za gričem, vendar pridem naokoli skoraj malo nad grebenom. Naprej še vedno kar drži v kontra vetru, da se priguncam v grapo nad Škorpijonom, kjer začnem vrteti. Vidim Milančeta vsega nizkega proti Borovnici.

Milanov let

Andrej Erznožnik : Bi pa ja na ulovko prišel, na pristanku dobiš solato za domov [26.5.2024 13:57] Milan Velkavrh : Solata je za zajce [26.5.2024 14:38]

Naberem na 800 in se v počasnem tempu zapeljem do Javorča in pospešeno okoli vrha. Ko obrnem, pa izgubljam in komaj lezem nazaj, da pred vrhom le spet pohitrim in potem v ohranjanju višine/nižine le pririnem pod Trebelnik (nizek, okoli 600). Obrat proti Škorpijonu me zaustavi z 10-13, zato se z vetrom odpeljem v dolino, dokler gre.

Zoranov let

Še preden začnem dobro pospravljati, me že pobereta Mojca in Dule.

Mojčin let

Napovedan še en dan spremenljivega vremena s popoldanskimi plohami in nevihtami (sicer zjutraj skoraj šajba, po Aladinu napovedan šibek veter spremenljivih smeri – po PP pa strogo idealen JZ do ploh…). Samo novi zic bi rad sprobal in bi šel najraje na Strmco (kjer smo včeraj zaman čakali na upad vetra, medtem, ko je Emil fligal v višavah nad nama z Megom…).

Pa me Mega opozori, da je na Strmci ves čas SV, ko Slivnica že obrne na J. No, pa gremo na Slivnico…

Ob 10h se spravim iz LJU, zastoj v Kozarjah, da končno poberem Mega na Uncu, saj bo Emil z drugim avtom počakal na Pumpi. Že ko se voziva proti Cerknici pa vedno bolj visoka in vse bolj temna baza, ki prihaja od Snežnika in Javornikov.

Nekaj časa modrujemo na Pumpi, ali gremo gor, ali ne (Kastnerjev Domen je že pred kakšno uro ali več odletel, sedaj s Pumpe tudi vidimo nekoga v zraku – na temnem ozadju…). V takem nobenemu ni več za gor in določimo naslednji cilj – Vremščica.

Emil gre s svojim avtom (zaradi logistike in neodvisnosti) in z Megom ga naloživa v LCja pri letališču, kjer pa že čaka tudi Mljačev Edvin svoje kompanjone (Matija Skill, Luca Crevatin in Rešetov Peter). Kar mi ga naložimo in gor na vrh Vremščice. Na šolskem terenu množica tečajnikov, mi pa na zgornji start, kjer takoj začnemo postavljati (jaz še končne priprave z novim zicem 🙂 ). Vetra skoraj nič… za letališčem raste baza, proti Slavniku vse temno (in mogoče tudi dež … po radarski že…).

Pridejo še ostali in tudi takoj začnejo postavljati. Vedno bolj se zapira, veter pa raste. Eni optimistično trdijo, da se bo kmalu spucalo, pa je ravno nasprotno. Ko začne rahlo kapljati, rinfuzo naložim Maestra z novim zicem v LCja in še kakšno uro nadaljujemo z modrovanjem.

Potem Matija 2x predlaga Socerb in se počasi vsi pridružimo tej ideji. Emil in Edvin prestavita svoja avta v Divačo in naprej z LCjem direkt od zgoraj na Socerb in dol po razrukanem kolovozu na štart 3 (ostali pa medtem čez Italijo že peljejo en avto dol za logistiko).

Nekaj redkih lokalcev je v luftu (sicer mrčasto, vendar neprimerljivo bolje, kot je bilo danes doslej kjerkoli…). Takoj postaviva z Emilom (Mega čaka name) in Emil v luft. Nekaj za njim potegnem še sam.

Čeprav se hitro zbašem v kokon, se le moram malo privaditi na občutke v novem zicu… in že sem pod grebenom … in potem v borbi scurim na pristanek !!!

Zoranov let

Kar zjokal bi se (redki ostali še/že letkajo v višavah), pa se javi Mega, da prihaja pome (Ooooo 🙂 🙂 in sem takoj boljše volje 🙂 ).

Rinfuzo roba v LCja in hitro sva spet na startu. Edvin, Luca in Peter še čakajo, saj je veter popolnoma crknil. Ponovno se naštimam in še jaz čakam. Emil javi, da je po urici letenja pristal v Ospu.

Emilov let

Občasno spet rahlo dahne gor. Odleti Luca. Še čakamo. Potem pihne malo močneje in potegnem.

Sedaj takoj v desno in ob pobočju pod grebenom me lepo drži. Na starem startu se celo rešim in zvrtim nad greben in poberem do malo pod 600 🙂 !!! Tudi Edvin, Peter in Mega so v zraku. Zapeljem se do gradu lepo nad grebenom, nazaj grede pa se mi že vdira in mimo starta sem že na višini grebena. Tudi ostalim se vdira.

Prvi se zapelje proti pristanku Edvin.

Edvinov let

Tam že pospravlja Luka.

Lucov let

Potem še Peter. Pa Mega.

Megov let

In zadnji pristanem še sam (čeprav sem se po začetnih uspehih že videl spet s toplim dingom 🙂 🙂 ).

Zoranov popravc

Luca nas zapelje gor. Mega odlaufa po LCja na start in potem po Emila, ki čaka v bifeju na Črnem kalu…

Za danes bo nekaj manj JZ, pa še vedno možnost kakšnih ploh tu in tam po SLO. AMojca je navijala za ponovitev treninga hrbtnega starta na Kaštelirju in sam sem bil takoj za uživaški dan v Istri, kjer bo vseeno nekaj manj vetra kot v osrednji SLO. Še Mega in Škobernetov Tomaž sta zraven in smo zmenjeni.

Ko se zjutraj odpeljemo izpred mojega Hoferja okoli 11h, se že začne modro jutranje nebo hitro pokrivati. V LCja naložimo na Uncu še Mega in do KP in čez Šmarje na Istarski Y (po naše = Istrski Y) in gasa na Kaštelir.

Na S proti Buzetu so tudi že nakuhane baze (ne samo lepe bele), veter pa je tudi že kar močan (čeprav postaja izza vogala pravi 6/8 JZ, je na startu več). Pozdravimo se z Rabičevim Jožetom in njegovimi kompanjoni. Jože je prišel na prvi poskusni let po 1 letu (?!) odkar je prišel iz bolnice.

Od naših prvi postavi Mega in se spravi v zrak. Mojca in Tomaž groundhandlata, jaz na pol postavim. Mega občasno pride v našo bližino in poroča, da je v zraku kar živahno (še 1, 2 tujca v zraku to tudi potrjujeta s svojimi manevri…). Kar nekaj časa se matra, da pristane (toplanda).

Megov let

Potem Tomaž in AMojca še grounhandlata, sam se pa tudi počasi pripravim. In se kar nekaj časa kuham na startu, saj so sunki kar močni in nič ne pojenjajo. Končno imam čakanja dovolj in v nekem trenutku (baje se malce umiri…) speljem.

V zraku je občutiti res kar nekaj razmetavanja in v začetku se kar borim, saj zunaj curim, bliže pobočju pa razmetava v ozkih dviganjih in butanjih. Ob Megovi radijski asistenci se le spajsam nad štart in potem celo precej naberem nad njiim (čez 300). Še nekaj časa drajsam in vrtim in nabiram,… da potem lepo toplandam (=topli dingo je spet pod streho 🙂 ).

Zoranov let

Malo počakam vpet na startu, da AMojca spet pride groundhandlati iz sence, medtem pa tudi Tomaž odleti in zajadra naokoli. Nekaj časa lepo jadra, občasno tudi bolj zunaj, potem daleč zunaj zgubi višino in se na povratku še poskuša rešiti, da na koncu pristane spodaj na “uradnem” ob cestici.

Potem odleti tudi AMojca in nekaj za njo še jaz in za nekaj časa zajadrava skupaj. Ker sem jo oviral in je morala paziti, da se me izogiba sem “gotovo kriv”, da je morala (pre)kmalu pristati.

Mojčin let

Sedaj je že manj vetra kot prej in kar bolj se moram pomatrati, da ne scurim (pa tudi takih višin ne dobim več). Vmes tudi Mega odleti še drugič in nekaj časa jadrava celo skupaj.

Megov 2.let

Skoraj uro jadram, nekajkrat skoraj scurim, da se na koncu le uspem spajsati nad start, da lahko toplandam.

Tomaž in AMojca sta že drugo rundo v zraku in med mojim pospravljanjem gre Mega v ponovno avto reševanje (AMojce, saj je Tomaž že sam pripešačil na start in postavlja še za tretjo rundo).

Mojčin 2.let

AMojco pa Mega kar v oblečenm sedežu pripelje gor, da hitro zopet postavi in odleti. Tomaž po nekaj jadranja toplanda.

AMojco pa poberemo, ko se vsi zgoraj pospravimo in zapeljemo dol.

Potem pa po blatnih kolovozih čez dolino (vmes srečamo domačina, ki se je z avtom zataknil v blatu – že prihajajo njegovi reševalci…) na drugo stran Mirne in gor do prve vasice (to niso Srbani skozi katere se peljemo brez uspešne identifikacije prehrambenega objekta), kjer najdemo odprto restavracijo in se v veselem vzdušju lahko še zaključno podružimo ob pijači in jedači 🙂 .