Danes naj bi bilo bolje kot včeraj. Pa zjutraj dežuje, čez dan pa naj bi se na Primorskem zjasnilo.
Ob 12h se na Železniški zberemo Manca, Uki, Erzo (po nekaj prepričevanja – odloči pa dejstvo, da bi se lahko kaj dogajalo brez njegove prisotnosti 🙂 ) in jaz. Sam sem navijal za Kovk ali Vremščico, pa je Manca odločila, da se gre na Vremščico 🙂 .
Še Mega poberemo in pod črnimi in sivimi oblaki in občasnimi kapljami mimo Razdrtega (v Vipavski se že kaže nekaj sončka). Pred Vremščico še črnina, za njo se že delno jasni. Za trenutek se ustavimo na spodnjem startu (piha premalo ?!) in na zgornjega.
Ko pridemo iz zavetja na čistino, nabija J popolnoma z leve. Prvi začnem postavljati (da bom pripravljen v pravem trenutku…). Postavim lep zidek skoraj pravokotno na pobočje in ga obvladujem v močnem stranskem vetru. Manca tudi postavi in hendla padalo, potem še Uroš. Erzo in Mega pa kar posedata in modrujeta (in čakata na boljše pogoje…)
Erzo je zdražil tudi Gorazda, ki se nam kmalu pridruži na startu z Markom (Valenčičem). Takoj začne postavljati (čeprav je tudi njemu močno – ampak on je kralj Vremščice…), Marko pa sede k Megu. Takoj postavi tudi Erzo (če je Gorazdu v redu, bo pa tudi njemu…).
Goraz starta, se odpelje ven in ga splakne. V levo ne gre, odnaša ga desno ven. Ko že mislimo, da bo dokončno scuril, dobi rahlo dviganje desno od letališča. Erzo je na obratih in hoče takoj za njim, pa mu nekajkrat sesuje padalo, predno odleti. Tudi njega splakne in odnese v desno ven, gre za Gorazdom (ki še vedno vrti nizko nad tlemi) in ujame dviganje in je kmalu nad njim. Potem pa tam vrtita in Erzo pošteno nabere.
Ostali opazujemo dogajanje. Jaz že kakšno uro držim zidek 🙂 , v zrak pa me še ne vleče, ker se mi po videnem zdi, da bom samo splaknjen, tistega dviganja tam pa itak ne bi znal izkoristiti, tudi če bi prišel do tja…
Erzo je že lepo visoko in ga dviguje, ko potegne najprej mala, kmalu pa še velika ušesa in se začne spuščati. Še malo vijugata sem in tja z Gorazdom in potem s kar nekaj napora pririneta do Z dela letališča, kjer pristaneta.
Erzov let
Iz smeri Divače se približuje dež, kar spodbudi Ukija, da končno potegne in odleti. Tudi njega odplakne v desno dol in rine proti letališču, pa ga Erzo po postaji zdraži, naj poskusi kaj nabrati. Res nekaj nabere, ampak dež se približuje, zato kmalu pristane.
Marko in Mega zapreta rukzake, midva z Manco pa pospraviva, ravno, ko začne kapljati. Malo vedrimo v avtu, modrujemo, ali iti ali počakati… Mega in Marko sta optimistična in se odločimo za čakanje.
Počasi se začne boljšati. Oni trije spodaj se odločijo priti gor. Manca na sprehod. Mi trije pa spet na oglede na start. V dolini malo sončka, tu pa še vedno piha z leve in to vedno močneje.
Gremo na spodnji start oddati Marka, ker Gorazd in Marko hočeta oditi. Erzo in Uki zadovoljna (saj sta letela 🙂 ). Še enkrat na zgornji start po Manco in zadnjo kontrolo starta. Piha že diagonalno gor, v dolini že sonček, vendar piha konstantno 8-9/11,5. Odpeljemo se še na spodnji start (8/9) in adijo za danes.
Bilo pa je lepo druženje v naravi. Nekateri so celo leteli 🙂
Erzove pripombe:
1. Gorazdu ni bilo premočno, samo bilo je preveč s strani
2. “sesulo” mi ga je 1x in ne nekajkrat – pa še to mi ga ni sesulo, samo v stranskem vetru kakor je bil, bi bilo bolje če bi se obrnil v levo, jaz pa se obračam desno. Ko odletim se vseeno obrnem v levo kar nisem storil že 15 let, sicer bi ga verjetno spet podrl (ta izraz mi je boljši kot sesulo – sesuje ti ga če ti ga v zraku sklofa in ti potem mogoče prav hitro pade dol, meni je padel dol prav narahlo
3. tudi to da splakne gorazda se ne strinjam (po videnem) : ne gre mu pač gor, saj ob pobočju ni sonca – meni se zdi beseda splakne prehuda, jaz jo razumem kadar piha po hribu dol – recimo tebe in Pavliča je zadnjič ob slivnici malo splaknilo- leti pač desno, tja kjer si na robu letališča ob takem vetru lahko obeta dviganje, brez veze vztrajat z letenjem v veter, saj je le treba gledat pristanek
se opravičujem ker se vtikam v tvoje avtorsko delo, toda to me je res zmotilo – vse dobronamerno
