Padalska jata

Ko sem včeraj med popoldansko smučarsko pavzo na Col Rodella opazoval nekaj padalcev, kako so se na V startu (ga še nimam 🙂 ) pod kočo pripravljali za odlet, je tudi meni zagomazelo…

No, danes so kolena, kljub naklofenu, zahtevala predčasni zaključek dela in tako je na poti nazaj v bazo ostalo še dovolj časa, da se pustim dostaviti do gondole na Col Rodella in se z lahko opremo (tangice+N4) odpeljem gor. Sonce se je že naslanjalo na Z, veter pa naj bi bil čez dan N-O. Pri počitku na Bellevue kakšno uro prej je res pihal rahel V in to bi naj bilo idealno tule pod kočo.

Ampak ni. Tu piha S in to kar močen (sunki 5 ?), ko se spustim od koče do platojčka, kjer sem sam. Na V oziroma J (kot so včeraj startavali) očitno ne bo nič, na S proti sedežnici bi pa bilo ravno prav (samo plato je kratek, potem pa strmina s celcem…).

Postavim hrbtno v sunkih vetra zidek in počakam na malo daljši sunek. Ko ga lepo hrbtno dvignem nad sebe, je vse idealno, naslednji trenutek pa padalo uplakne in se posede na tla (kot da bi bil veter 1-2m nad tlemi, više gori pa nič ?). Še nekajkrat ponovim z istim rezultatom. V enem od poskusov se mi zdi, da bo – in se obrnem in stopim čez rob v celec, pa me padalo sploh ne drži in samo malo potacam po celcu in sem do pasu v snegu in potem na nosu…

Začenja me skrbeti, da mogoče ne bo šlo in bo treba gor na gondolo za dol 🙂 , časa ni več veliko…

Nazaj na platojček in sedaj postavim na skrajni nasprotni konec, razporedim štrikce in počakam, da spet pihne. In potegnem naprej, da Nuptse kar plane gor in max.zalaufam tiste 3-4 korake naprej in čez rob in me padalo obdrži. Samo malo se dotaknem snega na pobočju in speljem ven od pobočja. Takoj zavijem desno okoli vogala in tu je S še močnejši in me celo malo dviguje (Nuptse !). Skoraj na isti višini se odpeljem nad Canazei, potem pa obrnem po dolini na Z proti Campitellu. Tu me začne spuščati (še vedno sem visoko, visoko nad gondolskimi kabli), obrnem nazaj in se zapeljem še enkrat nazaj nad Canazei in potem usmerim na pristanek. Še 200m nad tlemi je čutiti Z (dolinc), ko pa sem le malo nad tlemi, mi vreča pokaže, da piha po dolini dol – V. Stopim na sneg

Zoranov let

in v zahajajočem sončku pospravim padalo.

Itak je spet SV čez vso SLO, s tem, da je na Primorskem burja, kot se spodobi 🙂 . In je zjutraj enega usklajevanja kam in kdaj. Erzo danes pavzira, vseeno pa ga zanima, kam gremo. Manca je najbolj energična in na koncu se odločimo za Štajersko s sprotnim prilagajanjem ciljev: Manca, Mega, Uki in jaz. Mateja in Luka odstopita v neko svojo varianto (na koncu hoja na Polhograjsko Grmado brez  letenja).

In me Mančin novi berlingo sprejme na izvozu Bizovik, skupaj z vso mojo letalno kramo (vsa 3 padala, da bo dovolj za ves dan 🙂 ). Na poti proti SV države se, v sodelovanju z lokalnimi nasveti, dokončno odločimo za Pohorje (čeprav postaja gori javlja 6/9,4 ).

Pripeljemo se do Bellevueja v ostanke zime in začnemo previdno tipati situacijo. Za vse je to neznan letalni teren in trema pred neznanim dela svoje…. Veter je sicer malo upadel, pa obrnil na SZ (5,4/8,8) in celo uro postopamo do starta ob gondolah in naokoli, dokler ne posije sonce in veter upade še za 1m (5/8). Veter nabija pretežno z leve in to je glavni razlog za cincanje. Uki ves čas pozitivno spodbuja (njemu se ne zdi tako močno…) in prav njemu gre zahvala, da ne odstopimo in končno le vzameva robo in dol na start (Mega je že ob prihodu izjavil, da ne gre v luft, Manca pa se je za to odločila med čakanjem).

Manca in Mega nama pomagata postaviti. Uki elegantno odleti, meni pa pri vsakem dvigu padalo odnese na stran in ga sesuje. Končno Mega in Manca odkrijeta tesen vozel, ki da Manci kar nekaj dela, da ga razplete (jaz itak ne vidim nič od teh enakih belih štrikov na belem snegu 🙁 ). Po tem lepo dvignem hrbtno in speljem po zasneženem pobočju. Najprej me lepo dvigne nad gondolske zajle in celo nekaj naberem, potem pa me začne spuščati levo od zajl, kjer naj bi ob SZ dvigovalo (Referenca: Friderik Vajnhandl – Čupavi). Uki je ves čas vrtel tod naokoli in se potem odpeljal na desno pobočje (veleslalomska poseka), jaz sedaj za njim. Malo me bremza nasprotni veter, ampak z rahlim gasom popravim in sem kmalu pri njem. Čeprav je bil že dokaj nizko, spet najde dviganje in vrti. Jaz se le za kratek čas zadržim na tej višini, Uki pa lepo nabira. Nekaj časa še vztrajam, potem zapeljem nad ciljno veleslalomsko areno in ribnik (kjer pa spet dobim malo dviganja) in pristanem na majhnem travniku pod ribnikom.

Zoranovo Pohorje

Ko pospravim, pristane še Uki po dobri uri letenja 🙂 .

Ukijeva urca na Pohorju

Končno sem dočakal to Pohorje nad svojim rodnim krajem – novnov !