Napoved kar slaba za vso Slo, ampak na Dolenjskem najdem luknje (modrina+sončni žarki). Takoj mi pride na misel Vinji vrh (JZ je tudi napovedan…). Ko se slišiva z Erzom, ima tudi on v mislih točno Vinji vrh (telepatija ? – no, v resnici dela kombinacije z Mirkom, ki je na “dopustu” v Čatežu in to je v ono smer…). Samo še uro določiva za 13. – Rutar.
Pretovorim večino robe iz LCja v avtobus. Na poti dol že takoj panika: v Čatežu malo mrci in piha bolj nek JV (pravi Mirko). Pa res je tam doli vse oblačno, tako da na Višnji kar ven zapeljeva (tam je tudi en projekt še v igri…) in preveriva pri lokalcih (Desus). Ti so že v bližnji gostilni, ker so današnjo Višnjo goro že odleteli (bilo je idealno…). Mencava ob cesti, potem pa pokliče Mirko, da le ni tako slabo tam doli in midva gasa naprej, on pa nazaj (od Čateža proti Otočcu).
Ko začne kapljati po šipah in gledava neprodirno sivino pred sabo proti Gorjancem, se pri NM drugič izločiva iz prometa. Erzo si puli lase (vsaj ima kaj), jaz sem stoičen (nimam kaj puliti 🙂 ): kam to rineva, ko pa je bilo pri Višnji še kar (idealno po Desusu) ? Spet pogovor z Mirkom, okoliški dimi tudi vlečejo bolj od Z (no, kakor kje: sta tudi dve sosednji hiši, kjer vleče dim v popolnoma nasprotnih smereh…) in gasa naprej. Kar bo pa bo (jaz). Kamor gre bik, naj gre še štrik (Erzo).
Na Kronovu ven in do Bele cerkve in potem se lovimo z Mirkom (Erzo si puli še preostanke las, saj zamujamo ključne trenutke…). Ko se končno najdemo in prisede v avtobus, se naprej lovimo, tokrat s cestami gor: kar nekaj je napačnih, ali pa se peljemo proti napačni cerkvi. Končno najdemo pravo cerkev in zbezljamo na start v mrcenju.
Z Mirkom že raztegujeva, ko se Erzo še preobuva in povzroča konflikte z lokalnim prebivalstvom. Ko smo raztegnjeni, že kaplja, ampak veter je pa konkreten in trakci plapolajo in potegnem prvi v dež, takoj za mano Mirko in Erzo kot zadnji. Ko pridem iz poseke, me liftne gor, malo razruka in nekajkrat kar popolnoma zabremza. Ker vedno bolj škreblja po padalu, samo odfuram proti pristajnemu gričku.
Zoranov let
Med skupmetanjem robe lepo dežuje. Pristane Mirko pred gričkom.
Dež ponehuje. Pristane Erzo (ki je seveda kljub dežju malo pojadral sem in tja).
Erzov let
Ko dokončno pospravimo, tudi deževati dokončno neha. Do Mirkovega avta in gor po avtobus. Tu je pa dokončno nehalo pihati. Ogled cerkve od zunaj in prisluškovanje telefonskim-mešanopartnerskim-otroško-problemskim odnosom…
Moj novnov 🙂 (Erzo pa je tu že bil, torej le nov)…
Erzov komentar leta: dežja sicer ni, se pa spodaj po Dolenjski ponuja res rahel JV. Pod gričem se sestane vrhniška in začasno čateška veja kluba ob asistenci še enega. Ko končno le najdemo na hrib po vseh cesticah, ki so, piha na štartu na koncu tudi 5m/s, da nas kar izstreli nad štart. Žal pa tudi vse bolj dežuje. Ko scurimo, poneha tudi dež in zdi se, še posebej, ko pridemo nazaj gor, kjer ne piha nič, da je bil vetrovni val gnan s tisto ploho, ki je bila.
