Padalska jata

Danes se napoveduje lep dan. Prva pokliče Manca, malo za njo pa še Mateja, ki se skoordinirata in zorganizirata še ostale. Mateja me pobere ob 11h, do Vrhnike, kjer naj bi naložila še Erza, pa se pridruži še Lusja in je seveda Matejin A za 4 premajhen, tako da nas proti Lijaku odpelje kar Lusja. Druga ekipa se najprej delno sestavi na Uncu (Manca in Mega), dokončno pa na Razdrtem (ko se presedeta k Tomu in Andreju) in pod Lijakom smo vsi skupaj.

Množice padalcev čakajo na prevoz. Sandijevi (in še kakšni) tečajniki vadijo za popoldanske izpite. Del naše jate se zagrebe in gre s prvim oziroma drugim kombijem gor (Lusja, Erzo, Andrej in Tom), preostali dobimo prostor šele v četrtem kombiju.

Na štartu se je dosedanja gužva že malo razredčila in lahko postavimo. Mega in Mateja mi pomagata, tako da od naše skupine odletim prvi.

Spodaj je v zraku kar gneča, pa hitro naberem nad rob do 1200 in se odpeljem proti Zmajarski. Vmes me precej požre, pa spet popravim. Od Zmajarske naprej sem preveč v kotlu in komaj lezem naprej (vse doslej je bil kar močan V), zunaj pa vidim ene, ki jih lepo drži, zato se odpeljem bolj ven in zgoljufam okoli roba, da spet dobim dviganje. Vendar nad greben Čavna ne pridem in se z višino okoli 1000 vozim ob pobočju (vendar precej zunaj, stran od pobočja). Občasna dviganja sicer rahlo popravljajo višino, ampak generalno grem dol. Nekje na sredini Čavna se dosedanji V naenkrat obrne v Z in občasno grem naprej s 45. Vendar sem zelo nizko, nabrati več ne morem, tako da se nekako zapeljem čez zadnji trebuh pod Modrasovcem in odpeljem proti Ajdovščini, kjer scurim na travnik med Lokavcem in Ajdovščino.

Zoranov let

Ko pospravim, zvem, da je Lusja nazaj na Lijaku tudi pravkar pristala,

da je Mateja v Čavnu (in menda tudi Manca) in da Mega gre nazaj na Lijak, da bo odpeljal Tomov avto. Jaz hitro ujamem štop do Anje, tu me pobere Lusja (med množico bolj ali manj znanih padalcev – tudi Matejin Luka pride vmes do svoje druščine) in v smeri Vipave, kjer že pospravlja Mateja. Naloživa še njo in do picerije v Vipavi, kjer je Erzo že naročil pico.

Erzov let

Kmalu se pridruži še drugi del jate, ki je tudi priletel bolj ali manj do bližnjih lokacij.

Andrejev let

Zaključno druženje, potem pa razlaz. Lepo letenje v lepem dnevu.

Dopoldne vesoljni potop in vse kaže, da danes ne bo nič. Pa vseeno pogledam Aladina, ki pa napoveduje popoldan razjasnitev in celo sonce. Malo mi gre na smeh, ampak ko pokliče Boris, da bi popoldne šli na Koreno, sem seveda takoj za. Če le ne bo ulivalo. Pokličem Erza in smo “zmenjeni”.

Še dva norca (Planinšek in Gošte) se odpravljata na jug (na Lijaku je že sonce…) in Erzo (ki ne verjame, da bo popoldne res kaj) ju usmeri name. Ko pokličeta,  je zame prezgodaj in ju skenslam. Bom raje počakal na četrto in Koreno. Pa me okoli 14h pokliče Erzo, da je že na Razdrtem (s Planinškom in Goštetom ), ker ga je na obrate baje pognal Gorazd !

Ko se slišiva z Borisom je vse od Primorske do Karavank že v soncu, vleče lep J in cilj je spremenjen – Kovk. Na poti v Logatec se še koordiniram z Andrejem, ki pa se odloči za Nanos s Tomom.

Andrejev skok z Nanosa

V Logatcu prestopim v kangooja k Špeli in Borisu in gasa od zadaj na Kovk. Na startu idealno, mogoče malo šibko, ampak takoj postaviva. Boris v tangicah potegne svojo kraljico prvi, potem pa Špela raztegne še meni in lepo hrbtno odletim v prvem poskusu.

Desno do Podrte in tu se matram in drajsam in nabiram (Boris je že kmalu nad grebenom), dokler se končno ne spravim nad greben. Spodaj je bilo bolj ozko in sunkovito, ko pa sem enkrat nad grebenom, so dviganja bolj enakomerna in široka. Naberem do 1050, ko se od Čavna vzdolž grebena pripelje Erzo in me podreza, da gre naprej na Nanos. Usmerim se za njim, v bistvu gre dol zelo počasi, ampak ko se nasloniva na pobočje nad Vipavo (jaz sem pred Plazom, Erzo nad -za njim), gre samo še dol. Ko se približujem Turi, sem že tako nizko, da se odpeljem samo še na travnik preko avtoceste, kjer pospravim in počakam na Špelo.

Zoranov let

Erzo se obrne in odpelje nazaj do Vipave.

Erzov let

Ko me Špela pobere, gremo še po Borisa, ki pristane malo za Vipavo.

Borisov let

Potem pa še na čajček in kavico v picerijo v Vipavo in domov. Ne moreš verjeti, kakšen zaključek dneva, glede na jutranje namakanje :-).

Spet nikakvo vreme na meji megle in dežja. Dopoldan se slišiva z Erzom, da mi pove, da njemu danes ni treba… Ampak ko se slišiva v drugo, je samo še vprašanje kam. Nekam blizu. Ulovka.

Ob 15.15 v Podlipski, kamor se Erzo pripelje z Mirkom. Gasa gor z LCjem do konca kolovoza in med rahlim kapljanjem na start. Veter idealen. Takoj začnemo postavljati. Erzo seveda prvi (2.klasa), Jaz seveda drugi (cota klasse) – hvala Mirko – in takoj za mano še Mirko.

V zraku popolnoma mirno, vario niti ne piskne. Erzo pristane pri BJju (ne vem kako…).

Erzov let

Jaz naredim lep pristajni krog nad križiščem in pristanem na travniku ob njem (kupola pa se odpelje na koruzo …).

Zoranov let

Mirko je na travniku takoj za mano (brez stika s koruzo…).

Mirkov let

Pospraviva in gor po LCja, potem pa razlaz. Mimogrede še odpeljem Erzovo 1.klaso do hišnih vrat lastniku. Spet smo leteli :-).

Dopoldne vreme še kar je, veter pa enak: V in SV, ki z višino jača. Ob morju uliva, na Kovku 24 m/s burje. Ogledujem sicer Krvavec ali Gozd (Luka preko Mateje javi, da se danes hribi vidijo :-)…), vendar je veter nekam čuden in tudi vse malo više je zabasano.

Zato seveda ostane samo Zavrh in ob 15.15 sva z Erzom sama na šodru. Erzo zrihta šoferja in z enoprostorcem gor. Vsi trije gremo na start in med potjo zaskrbljeno opazujemo občasno nabijanje vetra.

Na starta piha ravno prav, čeprav je nad nami vse neprijazno zabasano in sluzasto. Z Erzom začneva postavljati, najin šofer pa nama pomaga. Erzo lepo odleti, jaz pa imam štrikce zavite in se moram odpeti in popraviti vse skupaj.

Prvi hrbtni dvig je neuspešen, drugi pa Ok in v rahlem dviganju odletim ven. Nad startom obdržim višino, nabrati pa ne morem (Erzo je nekaj  nad mano), zato se odpeljem za rob in rahlo naberem ob Trebelniku. Ker bolj gor ne gre in ker začutim nekaj kapljic, se usmerim proti Vrhniki. Najprej kar drži, potem pa gre vedno hitreje dol in z zadnjo višino pririnem do Verda.

Zoranov let

Ko pospravim, začne resno deževati. Erzo seveda pripelje do doma.

Erzov let

Med dežjem ga počakam pod skednjem, potem pa razlaz. Letela sva 🙂

Zjutraj megleno do podna in sluzasto, na Primorskem dež. Z Manco se slišiva, da se slišiva kasneje, enako z Matejo. Nekje sredi dopoldneva tudi Erza zanima kje smo. Sam se ozira po blišnji okolici (Ulovka), jaz gledam na Gorenjsko, kjer je manj vlažno in oblaki višje. Ko že začnem Manco prepričevati (potem ko se slišiva kasneje) za Ambroža, se tudi Krvavec zakrije z meglo. Reši Erzov klic, da gre na Ulovko pogledat.

Pa v avto in gasa na Vrhniko. Manci ne diši, Lusja je že obveščena, še Mirka pobereva med potjo gor in pod sam vrh Ulovke… ki je v megli. Ampak s starta se še kar vidi dol do Podlipske doline, problem je le malo sumljiv in po skupni oceni premočen veter. Zato se spokamo v LCja in do Jereba.

Tu je idealno. Rahlo mokro (po tleh), veter pa ravno pravi. Lusja in Mirko star sprva skeptična, ampak Erzo postavi brez razmišljanja, jaz pa se tudi začnem pripravljati lokaciji in mokroti primerno (spet malo s cmokom v grlu – cota klasse padalo in tangice…). Erzo potegne in lepo odleti in pol kar leti, pa leti, pa leti, pa še leti in pol še malo leti predno pristane…

Erzov prvi

Potegnem UTurna naprej in lepo odletim, dovolj visoko nad kmetijo in tudi precej dlje od prvega leta lani.

Zoranov let

Mirko pristane kmalu za mano malo za mano.

Mirkov let

Potem pa še Lusja, ki me lepo nadleti in prehiti za kakšnih 20m.

Lusjin prvi

Ko pospravljava, je Erzo že s svojim avtom tu in ker je treba gor po  LCja, lahko vsaj 2 odletita še enkrat. Erzo navija, da bi rad še podaljšal rekordno dolžino iz pravkaršnjega leta, Lusja bi tudi še enkrat, Mirku ni treba, jaz sem čisto zadovoljen z enim letom… Ko pripeljem v dolino, še pozdravim najprej Lusjo, ki pospravlja,

Lusjin drugi

malo niže po dolini pa še Erza.

Erzov drugi