Padalska jata

Zjutraj po kotlinah megla, ampak na Primorskem in Gorenjskem že vse v soncu. Generalno močan Z, ki z višino jača. Na Krvavcu SZ do 13, na Krimu 7/13 Z, na Kovku 4,5/8 in tudi več. Že zgodaj se začnemo koordinirati (Erzo, Mega in jaz) in odločimo se za Primorsko.

Ko z Erzom na Uncu presedeva v Megov avto, je tudi jasno, da gremo na Kovk.

Ko se približujemo Colu, smo vse bolj razočarani. Modrina in sonce se umikata meglicam in za Kovkom parkiramo že v megli. Vmes pokliče Damjan z vabilom na hodalno letenje z Grmade (Šmarna gora…Tudi na Kovk pešačimo  po megli, ki pa se rahlo razsvetli proti robu.

Na startu postavljamo tik pod bazo (mogoče 20m nad nami) v vetru 5,5/8,8 J. Erzo uspešno starta v živahnih pogojih. Jaz malo cincam, ker se baza občasno zniža, potem pa hrbtno potegnem (seveda ob Megovem postavljanju mojega padala – hvala Mega 🙂 ). Prvič mi ga v luftu zrola, drugič me katapultira v luft in na tla, v tretje pa potegnem kot je treba in stopim v zrak.

Začuda se tudi v sedež zbašem v trenutku in kontrolirano odpeljem stran od grebena, ki je zabasan z meglicami. Mega mi vpije naj potegnem ušesa, da me ne potegne v bazo in to tudi naredim. Dviganje se umiri in počasi se spustim pod bazo. Potem pa uživancija (resda v dokaj hladnem okolju): ko se spustim pod oblak, jadram sem in tja, ko malo zgubim, zavijem spet bliže h grebenu in tako sem in tja na cca 800m. Ko vidim, da Erzo odpelje proti Hublju, se usmerim za njim. Vozim precej zunaj in krasno drži. Vidim, da Mega ni za nama in očitno ne misli v zrak (vedno bolj pogosto se start zavije v meglo). Do Hublja kar vzdržujem višino brez problemov. Vidim, da se Erzo usmeri kar naravnost ven proti Čavnu. V začetku mu super kaže, potem pa začne drastično zgubljati in se hitro obrne. Jaz z lepo višino zapeljem malo naprej v kot, pa začnem naenkrat močno zgubljati. Ne pomaga niti blizu pri pobočju, niti bolj daleč stran. Takoj, ko se vrnem do Hublja, spet malo naberem in opazujem Erza, ki je dosti nižji, pa vztrajno drgne in nabira meter za metrom. Grem za njim okoli roba, pa le malo naberem. Kjer njemu gre počasi gor, jaz vrtim nulo ali celo zgubim. Erzo nabere skoraj do roba pod bazo in se odpelje nazaj proti Kovku, jaz pa drjasam in se matram, ampak saldo je negativen. Končno se vdam in poskušam ob pobočju nazaj proti Podrti. Najprej višino okoli 500m kar vzdržujem (v resnici nižino, saj sem že zelo nizko nad položnim gozdnatim delom pod strmim skalnim pobočjem…), ko pa že skoraj hodim po drevesih, odpeljem bolj ven. Ta del med Ajdovščino in Vipavo je zelo gozdnat in ni ravno nekih pristankov, tako da sem kar na trnih. Pa izkoristim hribčke pod cesto (Ajdovščina-Col), ki mi kar zmanjšujejo curažo (-0,3 do -0,7), tako da se celo z nekaj rezerve privlečem do Anje.

Zoranov let

Ko pristanem se pripelje Mega od Anje in mi pomaga pospraviti. Erzo pa se visoko gori pod bazo odpelje čez Vipavo, priključi Nanos in naprej…

Erzov let

Z Megom se odpeljeva do picerije v Vipavi in počakava, da naju Erzo naroči za pobiranje na križišče za Manče. Potem pa nazaj na Unc in Vrhniko. Sem zelo zadovoljen :-). Na poti v LJU pa še Damjan pove, da je lepo odletel na Grmadi 🙂 !

Danes je napovedan krasen dan, brez prevelikega vetra. Kljub temu je zjutraj še kar konkretna burja na Kovku. Pa Erzo vseeno zorganizira jato za ob 10.30  ciljem Kovk. Mare familiarno na Lijak in ponuja eno prazno mesto v avtu.

Z Matejo šibava do Logatca, kjer vztrajava v njenem avtu (da bova neodvisna in bova lahko šla prej domov, če se bo zavleklo… 🙂 ), dokler ne pridejo z  Vrhnike Lusja, Erzo in Mirko in  z Unca Mega z Andrejem.  Mega k nama in gasa od zadaj na Kovk.

Tu v snežni idili še malo čakamo – da pride Franci Reven (kot ekspert za Kovk). Še vedno piha rahla burja, ampak baje bo obrnila.

Odgazimo na start in začnemo pametovati. Po debeli uri začne burjo počasi premagovati termika. Mateja se rahlo distancira in spremlja po telefonu drugo furo Tine Maze, mi pa še kar pametujemo. Kljub toplemu sončku se počasi naveličam in začnem razgrinjati.

Ostali se tudi počasi premaknejo proti startni liniji, vendar pa čakajo na sondo. Raztegneta še Lusja in Mire. Čeprav Lusja poskuša odleteti, ji padalo nekajkrat sesuje, tako da prvi odletim jaz.

Na desno, nekaj živahnih rukerjev, ki me zadržijo malo pod grebenom, vendar do Podrte zgubim še nekaj metrov in potem se začnem boriti in vrteti na vsakem balončku in tik ob pobočju in malo stran in sem in tja in malo bolj zunaj in ko pride blizu Mirko, sva že oba zelo spodaj. Gledam, kje njemu kaj prime, pa grem tja, pa… ampak na koncu sem(sva) vedno nižje, medtem ko zgoraj ob grebenu prihajajo ostali. Namesto, da bi curili, kar vozijo nad grebenom in kot kaže, še brez pretiranega truda. Pa nimam časa preveč gledati, ker sem že zelo nizko in nebi rad gnezdil. Mire se preda in odpelje proti pristanku, jaz pa še kar drgnem in upam na ne vem kaj… Končno se moram predati in se odpeljem na pristanek tudi jaz, resnično slabe volje.

Zoranova borbena curaža

Res da sem bil v zraku več kot pol ure, ampak nad greben se pa nisem mogel spajsati, medtem ko vsi ostali, razen naju veselo vozijo sem in tja…

Pospraviva in greva do Anje in potem čakava in čakava…, da počasi prikapljajo ostali (Mateja, pa Andrej),

Andrejev let

potem pa čez dolgo časa še Lusja

Lusjin let

in kmali še Mega, ki je toplandal in pripeljal avto dol. Erzo je nekje pri Vipavi po svoje,

Erzov let

mi pa gor z Andrejem, da dostavi Lusji avto in naprej proti Logatcu in v Lj. Vsi ostali so zelo zadovoljni  z današnjim letalnim dnevom (no, Mire tudi ni preveč …).