Vreme slabo, megle nizko, sever močan, skratka nobenega pravega razloga za letenje. Pa pokliče Erzo sredi dopoldneva v upanju, da ne bo treba danes iti leteti… In je kar malo razočaran, ker jaz bi pa šel (seveda je tudi on v resnici takoj za stvar 🙂 ). Ker nimava pametnega cilja, si dava še malo časa…
Vmes pokliče Manca, če se kam gre (v resnici pa se bo odločila za soudeležbo, če bo zanjo letalno dovolj obetaven 🙂 ). Mega je danes ves deloven in ne more. Ko se z Erzom slišiva drugič, že oba veva, da je J od Postojne ves dan sonček, le burja nabija še vedno na polno (Kovk 11/18 SV). Ampak Erzo že ima cilj (tam nekje okoli Pivke so se mu prebudili mladostni spomini…).
Na Vrhniki se v temini in gnilobi dneva samo preoblečeva iz civilk in gasa z modusom do Pivke. Tu se dim/para vleče vodoravno, zastave kar močno vihrajo v isti smeri, bori bučijo… V Knežaku je že bistveno bolje in ko sva na vrhu travnika nad Bačkim jezerom, je idealno… Za učenje hrbtnega starta in sploh… Bori šumijo nekje v daljavi (na vrhu Brega, kamor ne greva zaradi drotastih elektrificiranih ograj in neurejenega pobočja), midva pa greva pred akcijo še informativno malo potacat kravjeke v ogrado na robu, kjer bi bilo idealno za odštartat (Erzo), če le ne bi bilo drotov (preverjeno elektrificiranih) in seveda že omenjenih obilnih kravjekov, da o šavju na robu sploh ne govorimo. Tako se vrneva do avta na kolovozu, potegneva robo ven (Erzo seveda I.klaso – Mantro IV, jaz seveda IV.klaso – coto UTurna), pa da vidimo Svoleta…
Erzo za ogrevanje samo malo poskakuje po zraku in po tleh (ali pa obratno 🙂 ), jaz zaresno hrbtno dvignem (mislim, da kar elegantno 🙂 ) in se po nekaj potiskih padala odlepim od tal in v bolj ali manj vijugasti liniji odpeljem (od 1-5m nad tlemi) proti dnu dolinice, ki je sicer deklarirana kot Bačko jezero. Ko pristanem, je Erzo spet v zraku in zavije desno in ob rob in tu satan celo malo nabere in začne jadrati in kar noče dol. Ne morš verjet ! Jaz odpešačim gor in ponovim vajo. Rezultat enak. Tudi Erzo ponovi vajo, ko delno prisurfa, delno prinese padalo spet gor. Ampak zdaj jadra kar 10 min !… In to ponoviva še dvakrat (hvalabogu, pri četri ponovitvi tudi on ne jadra več veliko, ampak se vijugasto zapelje na pristanek…).
Zoranovi leti
Erzovi leti
Sonce je zašlo in kljub sopihanju v hrib nama je hladno in imava dovolj (pa veter je bolj šibek, da ne drži več, pa te fore…). In pospraviva. Pa da vidimo Svoleta…
Tu se je res videla razlika med frišno I.klaso in cotasto IV. klaso padala… (da se ne spuščam v klase šoferjev, pa dolgoletnih izkušenj, pa naravnih talentov, pa to…). No, Erzov komentar je malo drugačen: “…to je tako, kot da bi šel seksat z lesenim kurcem, tapravega bi pa šparal v hlačah, da se ne obrabi in poškoduje…” :-). Lepo od njega, da me tako spodbuja…
Ampak Manci je pa lahko žal, da ji cilj ni bil dovolj atraktiven, ker bi bejba jadrala, pa jadrala. Po mojem še dalje, kot Erzo (najbrž bi bila v zraku ves čas, ko sva midva tacala gor po bregu Bregu… ker je lahka 🙂 ).
Novnov in nepričakovana uživancija :-).
