Moj prvi izlet v himalajsko predgorje, kjer vladajo odlične razmere in ogromni a družabni ptiči.
17.10.2008
Po dveh dneh neviht in močnega vzhodnika smo dočakali prvo tekmo. Na prvi pogled so videti pogoji idealni saj se okoli 10 ure nad Dhauladharsko verigo na kakšnih 5000m začnejo delati prvi kumuluski. Temu primerno je optimistično razpoložena tudi tekmovalna komisija, ki postavi glede na skromno dolžino oktobrskega termičnega dne zahtevno 103 kilometrsko disciplino do Dharamsale. Že takoj po štartu se izkaže, da je vnema pretirana. Na 2800m je močna inverzija, pa tudi zahodnika je veliko. S težavami se po treh urah in pol prebijemo do Dalaj Laminega pribežališča v McLeod Ganju ("Mala Lhasa") in vsem je jasno, da bo pot nazaj trnova. Na koncu le Pepeju in Torstnu uspe skočiti čez zadnji greben pred ciljem, vendar sta tudi onadva prenizka za zadnjo (safety seveda) obratno točko.
18.10.2008
Še vedno nekaj zahodnika in nizke inverzije, tako da po nekaj iteracijah dobimo 57 km dolgo lokalno disciplino. Na začetku je napredek počasen, le majhna skupina uspe splezati na zadnji greben. Z Dimitrijem letiva nižje in z več vetra v hrbet in na predzadnji točki smo spet vsi skupaj. Pot nazaj poteka visoko po grebenu in rahlo proti vetru. Na tem delu letim preveč previdno in prva skupina mi uide. Še vedno pa sem s svojim prvih himalajskih ciljem zadovoljen. Ajay z zmago pokaže, da je poleg Debuja in Adieja je v Indiji še precej dobrih pilotov.
19.10.2008
Vreme se končno porihta in doživeli smo enega tistih dnevov, po katerih Bir slovi. Nič vetra in pogosta in močna dviganja naredijo letenje po teh razgibanih grebenih in dolincah zanimivo in uživaško. Štartni marker pričakamo na kraljevskih 3500m in prvih 40 minut brez vrtenja preletimo tretjino discipline. Na poti nam pernati domačini nekajkrat pokažejo svojo tehniko centriranja. Ga pa ni lepšega doživetja, kot da se kakšen od teh orjaških velemojstrov letenja pripelje v tvoj steber. Priznanje večje kot kakršen koli tekmovalni uspeh. V cilj se pripeljem za Pepejem in Torstnom z nasmehom do ušes. Zasledovalci malo zaostanejo in v skupni razvrstitvi skočim na četrto mesto za Pepejem, Torstnom in Dimitrijem.
20.10.2008
Zaradi popoldanske podelitve nagrad za zadnji dan dobimo bolj lokalno 50-kilometrsko disciplino. Še eno čakanje na štartni marker na lepi višini in z lepim razgledom in še en enostaven prvi del. Po prvi obratni se vodilna skupina spet razdeli na visoko in nizko špuro. Ponovno se vrtenje močnih stebrov in hiter let do naslednjega dviganje obrestuje, saj se izkaže za hitrejšo izbiro kot let ob sicer zelo termičnem zadnjem grebenu. Za zadnjo točko imamo anteno nekaj kilometrov južno od pristanka, ki se izkaže za zelo selektivno. Debu me na štartu opozori, da je področje znano po močnem požiranju in s hriba se odpeljem s fineso za v cilj 1:7. Od antene do pristanka se teren dvigne za 100m in Rus z oranžnim mercuryjem, ki vodi večino tekme, je prenizek za prelet ciljne linije. Z grozo ga gledam, ko trešči z vetrom v hrbet v riževe terase in dvigne oblak prahu. K sreči hitro vstane, jaz pa z udobno višino končam tekmovanje. Sledi napeto čakanje in, ko tudi Dimitrij podceni dolet, mi je jasno, da sem na stopničkah.
Rezultati so na himalayanpwc.pgcomps.net
Utrinki z ogrevanja in tekme:
