Padalska jata

Če me je kdo ta dan klical, sem mu rekel, da bi danes Zabočevo moralo biti v redu, saj sem dan pred tem ob 16,40 jadral 20 minut. No, pozneje je kazalo na slab dan, a je Primož zvrtel ravno toliko, da je “preživel senco” in seveda se nam je mudilo nazaj na štart. Tokrat sem bil kot “razštelan klavir”. Še nekaj napačnih odločitev ( poskus bolj zunaj ) in spet sem bil na tleh. No, v tretje smo se izenačili in nazadnje vrteli večerno termiko (sredi doline). Skratka super. Aja, v gosteh smo imeli Mareta iz Ljubljane in Janeza z Logatca, ki se je super navozil.

Napovedano slabo vreme je vse nas odvrnilo od misli na letenje. Po 14 uri pa se je le nekoliko razjasnilo in štart na Zavrhu je oživel. Na štartu skoraj ni bilo vetra, toda Boštjan in Grega sta kljub temu zajadrala in po dobri uri odletela na Staro Vrhniko k Erzotu. Res pa je, da si moral zadeti pravi trenutek, saj drugače nisi priletel nad Dol dovolj visoko, tam pa je kar vse držalo.

Sicer nismo vsi ujeli tekmo, ker se je končala ob 1h, ampak so tako ali tako ostali naši člani dosegli prvo mesto ekipno. Posamično pa je bil Boštjan Debevec drugi in le malo zgrešil prvo nagrado ( odojek ), prvi pa je bil Simeon Klokočovnik. Letos prašič ni bil živ, kakor lani in pri Bajdu smo ugotovili, da ga ne bi mogel greti, kakor če bi bil živ. Pa še to smo dognali, da mu tudi veterinar ne bi mogel več pomagati, skratka bil je zares “morto”.
 Letenje je bilo pestro in nekaj jih je bilo kar prestrašenih. Mogoče bodo res prišli časi, ko bodo v večini padala, ki so varna ( 1-2 DHV ne pomeni, da manj veljaš ), tekmovalna pa bodo le v rokah tekmovalcev v ligi. Do Potoške gore in nazaj smo leteli za šalo, dviganja okoli 8 m/s, višina 2000 m ni bila ravno videna, a tudi ni bilo potrebno.  Ponekje je bil SZ veter res kar nadležen, spodaj pa klasika za ta konec Slovenije  –  vzhodni veter.

Sprva je kazalo, da so vsi (Grega, Jurij, Erzo, Primož, Boštjan in Stane ) zastonj prišli v Borovniško kotlino, potem pa je le pričelo “delati”. Najprej na 1600m, nato čez 2000 in ko so se naveličali krožiti nad Rakitno, so se odpeljali nad Ljubljano in pristali pri Juriju , le Boštjan je pristal doma v Rakitni, ker je na štart prišel peš, Stane pa v Zabočevem.

Aja, Ilirska Bistrica je bila super, saj sta dva priletela do Pokojišča nad Borovnico (cca 40 km ). Na Javornikih je vse držalo, naj višina pa je bila 2600 m nad Prestrankom, pilot pa je bil “Mega”. Za tiste, ki ga ne poznajo, to je Bajt Stane, NUT Postojna.

Začel se je lov na prelet proti morju. Močna termika ( do 11 m/s je imel Erzo nad Krimčkom) je preusmerila hrbtni veter na štartu v pravo smer tako, da je kar šumelo. Brez večjih težav je šlo na 2000 m do baze in to je dovolj za prelet proti Cerknici. A ta je še daleč, saj je treba že takoj nad Kožljekom “popraviti višinomer”, pa tudi mraz me je podil na tla vso pot. Ko sem komaj za silo dobil 1800m, sem nadaljeval proti Rakeku in še preden sem ga preletel so se dviganja razmnožila. Noben problem ni več bil in 2100 m se je kar prileglo. A to je treba izkoristiti, saj je do Postojne daleč in malo pristankov. Nad Rakovem Škocjanom na 900 metrih pa me je prilepilo na sedež ( 8.1 m/s kar celo minuto ) in po rukanju nad Zabočevim sem spet komaj lovil kupolo nad sabo. Prstov že skoraj nisem čutil in sem jih potegnil v pest, da sem se kar malo bal, kaj če mi zapre kupolo, saj bi mi mogoče zavore ušle z rok. No, spet se je vse umirilo in prav nad Postojno sem v miru vrtel na 1900 metrih, a me je mraz prisilil v raven let  proti Razdrtem. Z eno roko sem držal zavore, drugo pa vtaknil med noge. Po zamenjavi sem si malo opomogel, a sem kmalu ugotovil, da sem pod 1500 m in potem ni bilo niti malo piskanja vse do Hruševja. Tam sem imel le še toliko višine, da sem obrnil in pristal tik za hišo, ob kateri je avtobusna postaja. Proti Vremščici so bile kar kumulostrade, a se mi je maščevalo zapuščanje stebrov nad Postojno.

Hja, izgovor je dober, a je res, da sem peljal od Postojne dalje kar skozi nekaj dviganj brez kroženja in raje imam cele prste. Potreboval sem 1 uro 50 min, naj višina pa je bila 2160m.

Mogoče bo to pisanje komu pomagalo pri kaki skriti želji leteti domov, ali pa na morje. No, to je šele začetek, priložnosti pa bo še celo leto dovolj.
 
CIK-CAK vožnja od oblaka do oblaka, kot kak cucek, ki obeleži vse po vrsti