Bojda se spodobi držat obljubo in glede na to, da sem kakih pet minut po tem, ko sem pristal, Damjanu rekel “tole gre pa definitivno na blog”, evo ga.
Dan naj bi bil dober, sonček in idealen vetrc, v službi mi je uspelo oddat nekaj, kar sem pacal že rajšnepovem kako dolgo, vreme se bo skvarilo, tko da ni blo dileme. Zorana ni, Mateja gre v Portorož, drugi hodijo v Vipavsko dolino, mene pa mika Gorenjska, še enkrat po tem, ko sem uspel bit prejšnjo soboto v luftu več kot uro in pol. Zmotivirat skušam Damjana in predlagam pohod na Potoško ali Zaplato, vendar me pozneje pokliče, da mu ne bo zneslo in pride mogoče za mano in naj kar grem. Odrinem iz Ljubljane ob pol dveh, ko sem na Torovem pokliče Damjan, da prihaja za mano. Začnem se cijazit, ker se zmeniva da ga počakam v Preddvoru pred hotelom. V dobrih 20min ko ga čakam ugotovim da so pogoji res oh in ah, ker so baze visooooko nad Storžičem in prav tam nekje od spodaj majceni padalci. Rahlo živčen, ker ga še ni, tuhtam, da bova verjetno vse zamudila, vseeno pa se skušam tolažit, da je teden nazaj letelo gor še ob štirih. Končno pride, presedem se k njemu in korejec zapelje do rampe. S pospešenim korakom zastaviva pot navzgor, se ustaviva na napajalniku, malo pred vrhom pa se odcepim naprej “da se v miru preoblečem”. Pridem na štart, gor Skoberne, predvideva da “mal pojadrat se bo pa še dalo”. Damjan kmalu za mano, preoblečem švic majico, čez navlečem tri flise, postavim padalo in ob 15.45 odletim, za razliko od prejšnjikrat z nezavitimi gurtnami. Izi klof kmalu po štartu, za mano gre v zrak še Damjan, sledi požiranje do Jakoba in tam že domač steber, ki potegne na 1600, niti ne vztrajam do vrha. Potem pa kar direkt do Kališča, kjer gre v naslednjem še višje. Pogledam nazaj, Damjan še nekje na Jakobu, in si rečem “no fajn, bo ostal pri avtih, da bo prevoz v primeru nenadejanega pristanka”. Naslednji steber pred Tolstim vrhom me potegne na 2000, za sabo vidim Damjana in se spomnim na sceno, ko sem računal da bo ostal pri avtih, on pa ni čutil potrebe po tem in sva potem lahko eno uro pešačila izpod Povelj nazaj do Mač. Nato do koče na Kriški in nazaj visoko nad grebenom, zagledam Damjana ko povrtava nad Storžičem in si mislim “u, kolk se nekomu zdajle smeji”. Ob Storžiču tud jaz začnem vrtet steber ki bi potegnil tja gor, pa na 2000 nalašč izstopim in odletim mimo, spomini na lansko mletje 100m stran od vrha so namreč v grlu naredili čuden cmok. Potem le peljem, ura je pet in vse leti gor, razgledi na zasnežene gore so neprecenljivi, pridem do Potoške, obrnem, nazaj do Storžiča, na poti spet srečam Damjana, ki se pod mano vrača s Kriške in napoti proti Potoški. Obrnem, spet visoko nad Kališčem in na Srednji vrh nad Zaplato. Vidim, da Damjan pristaja na travniku pri avtu, v zraku pa vse postane čudovito mirno. In potem – to je bila pa Češna na torti – kake tričetrt ure 5-10m nad tlemi v totalno mirnem luftu drgnem pobočje nad Zaplato in ne le da drži, še gor gre, začel sem na 1650 in končal na skoraj 1800. Na dolino pade senca, pobočje je še obsijano. Rečem si, če ne bom zdaj, ne bom pa nikoli in snamem rokavico in naredim par fotk, pri čemer mi roka skoraj zmrzne. V zraku že dolgo ni videt nikogar več. Sploh se mi nikamor ne gre in vztrajam vse do šestih, ko sonce zaide za Julijci, mene pa vendarle že rahlo trese. Vario pravi da je temperatura -1 (pa ga mam na sumu, da ga malo moja noga greje), pa še mehur se začenja oglašat. In grem, pravzaprav je že dovolj. Prepričan sem, da je Damjan že odšel. Čeprav je še vedno držalo, se v fantastično mirnem zraku odpeljem proti Kališču, nato še enkrat nazaj do Jakoba in nato nad pristanek. Ko naredim zadnji ovinek se mi zdi, da je Damjan tam, in res je bil. Pristanem ob 18.22 Izmenjava roki in vtise in greva še na en pir. Čudovit dan in še vedno se mi smeji.

 

 

 

Maretov komentar leta: Matr, kakšni razgledi… štart na Potoški ob 15.45, začetek manjka, relikt od GPS ni mel dost rama. 🙂