Včeraj so bili napovedani močni nalivi za danes, zato potegnem nočno, delam do 2.00 zjutraj. Ponoči treska, ščije, se bliska. Pozabim na letenje v nedeljo. Nemogoče. Zjutraj pa ne morem spati… Nekaj me moti… Svetloba… Manem si oči, odprem levega, nekam svetlo je… Ura je 8.30. Dvignem rolete, WTF? Sonce?! Na pol v spanju se odkotalim do Ane ki kafetka v dnevni sobi. Ukažem naj se zrihta čim prej, da greva ven predno bo dež. Kam? V Pivko moram k nonotu popravit TV… Torej Šilentabor. Kam piha? Ni važno. Tam sta obe smeri. Na hitro še ošinem postaje. Generalno V/SV, šibko. OK, Gradišče-Knežak.
Stopiva ven iz bajte in v oči mi pri vsej modrini neba pade gromozanski CB na jugu. Ravno tja greva. Že sitnarim, pa kako se lahko ravno tam naredi. Pa dobro, saj če je SV, ga bo odneslo na Hrvaško…
V Zagorju je še sonce, rob CBja je nekje bolj južno. Odrineva pešaka od cerkvice proti Gradišču. Odpre se fantastičen razgled na travnat greben, zadaj v Narinu pa megla, ki jo veter lepo odnaša in navidezno podaljša greben.

Veter se spreminja, vedno močneje ga čutim iz juga. Kar naenkrat iznenada meglo iz Narina razlije po celem grebenu dol v Zagorje. Obrnilo je na Z. ?!?!?!?!?!?!

Glasno preklinjam, se vdam, in obrneva. Še naprej tečnarim kako me lahko pogoji tako nategnejo, vsake toliko se ozrem nazaj v meglo in študiram kako je to možno, če je povsod V/SV. Trideset sekund za tem, ko sem še zadnjič poje*** mat*** komurkoli že se spet obrnem in megle ni nikjer več. WTF? (#2)

V visoki travi se nastavim za ograjo in malo hendlam – Dune du Šilentabor. Pihne ne dovolj, da bi poletel čez ograjo, kar pa pihne je bolj iz desne (JV).

Ko vidim, da mi ne bo uspelo, se postavim pred ograjo in potegnem. Veter me kar ustavlja za naprej (15km/h). Čez daljnovod ob cesti ne pridem. Zavijem na travnik, kjer se paseta dva osla. Malo sta me prišla povohat, jaz sem se pa še nekaj časa pasel z njima za visoko naelektreno ograjo z bodečo žico, dokler nisem splezal čez vrata.