by ·Komentarji so izklopljeni za AU 2016 – 13. dec

Očitno je postalo, da nam vremenske motnje narekujejo življenje. K sreči nikoli ni trajalo dlje kot teden dni do novega, letenja prostega dneva, ko smo se vsi lahko naspali in začeli ramišljat tudi o okolici. Sreda, 13. decembra je bila taka, močna z vetrom in kot nalašč za potovanje. Odpravili smo se proti avstralskim alpam v mesto Corryong, ki je bila naša vmesna postojanka in ki tudi pozna letenje, saj ima vzletišče na gori Elliot.

Slika 1: Razgled po avstralskih alpskih dolinah.

Veter je spet prinašal vroč celinski veter in med potovanjem se je segrevalo proti štiridesetim stopinjam. K sreči nas je cesta peljala mimo akumulacijskega jezera Hume v katerega smo se tudi vrgli, ki pa je zagotovil le kratkotrajno ohladitev, saj nas je močan veter v petih minutah posušil, v naslednjih petih pa nam je bilo ponovno vroče. Najbolje bi bilo ostati tam ampak pot je čakala. V Corryongu smo najprej poiskali prenočišče, potem pa šli vohljati za griči, primernimi za projekt. Najprej smo seveda poizkusili z mt. Elliotom, vendar je nanj peljala izjemno strma cesta, naravnost navzgor po grebenu in po zadnji izkušnji s klancem, ko avto ni hotel povleči, smo zmanjšali apetite. Sledilo je beganje sem in tja, iskanje dostopov do vrhov gričev in ugotavljanje, da so vsi v privatni lasti. Poskušali smo vprašat pri domačinih, vendar po večini nikogar ni bilo doma. En mlad gospodar nam je namignil, da je z druge strani gore še ena pot na Elliota in smo šli še drugič na drugo stran hriba in seveda našli nepokošen kolovoz, ki se ga ni smelo uporabljat brez dovoljenja. Na koncu smo se, naveličani vsega odpeljali v kamp in si skuhali špagete.

Slika 2: Razgledna točka (lookout) nad jezerom Hume.

Zaradi včerašnjega neuspeha je bil Erzo 14. decembra prvi pokonci, celo pred Francijem, in se sam odpeljal na projekt. Tako zgodaj gospodarji še spijo, prav tako pa tudi bikci, ki se jih še težje pregovori v to, da jim z letenjem ne delaš nobene škode. In uspel je rešit dan, tako da smo se po deseti vsi veseli odpeljali novi avanturi na proti – osvajanju najvišjega vrha Avstralije. Cesta je peljala po ozki dolini in vijugala po pobočjih in čez prelaze do počitniškega mesteca Thredbo, ki leži neposredno pod Mt. Kosciuszko in kjer imajo tudi smučišče po katerem so poleti speljane poti za spuščanjem s kolesom. Tako mestece živi tudi poleti saj je raj za spustaše. Kupili smo si vozovnice za sedežnico (29$ enosmerna – 4 km navzdol po bregu bomo pa že zmogli) in se odpeljali na vrh – ja, v bistvu na vrh, saj je hrib zelo planotast. Bregovi že sami po sebi niso strmi, na vrhu pa je sama ravnina. Da paje bil pohod docela turističen, je poskrbela tlakovana, 6.5 km dolga pot do vrha. Sprva tlakovana s tlakovci, po večini pa narejna kot mostič iz železne mreže, pot ni predstavljala težav. Da ne bom preveč kritičen. Železni mostič je bil čudovita rešitev za to pot. Teren je namreč položen in podlaga iz granita in v tem letnem času so travniki vsi v vodi. Polno je malih potočkov, lužic in bazenčkov. Tako smo zaradi mostiča ohranili suhe čevlje in držali hiter tempo, da nas ni prezeblo na močnem vetru – seveda, dan ni bil letalen, malo je padalcev, ki ob lepem hodijo v hrib – in ves čas nas je bičal močan veter in drobne kapljice pri hoji skozi oblak. Hitreje pa smo stopili tudi zato, ker smo vseeno upali it z žičnico v dolino, časa za 13 km poti pa okoli tri ure in pol. Zadosti malo, da nas je fant na blagajni odpisal in nam prodal enosmerne vozovnice in dovolj veliko, da nam je na koncu v času uspelo priti nazaj na sedežnico. O hribu pa kaj dosti nimam povedat, veliko megle, vetra, vode in granita. Na vrhu smo se slikali in jo ucvrli nazaj. Vse skupaj eno samo hitenje, še takrat ko sem upal, da si bomo lahko vzeli malce bolj na lahko. Od vsega hitenja pa sem za povrh uspel ujeziti upravljalko žičnice, ki skrbi, da se vsi varno vsedejo. Ko smo namreč prišli do žičnice, smo morali tam počakati na nekoga, ki bi nam umaknil vrv, ki je preprečevala dostop (in že tu smo premagali našo balkansko naravo, ki nam je govorila iti mimo vrvi, saj ograje okoli tako ali tako ni bilo) in ker sprva ni bilo videti nikogar in ker smo lovili zadnje minute in ker je žičnica ropotala sem zažvižgal, da bi nas oseba v kabini le opazila. In nas tudi je in postregla tudi, vsa besna in zahtevala zvedeti, kdo ji je žvižgal. Ostali trije so se naredili neumne, kao mi je ne razumemo, jaz pa sem ji raje priznal in bil deležen “Please, don’t do that !#.*@%$%”… Vsaj ukrcali smo se hitro brez nadaljnega pregovarjanja in se odpeljali v dolino.

Slika 3: Pogled v dolino. Od daleč zgleda, kot bi bila drevesa v ivju. Prejšnji dan smo gledali vrhove hribov in se čudili, kako je lahko pri taki vročini sploh možno ivje. Dejansko pa so posušena debla evkaliptusovih dreves svetlo siva. Zakaj so drevesa umrla nam ni znano, vendar pa povsod tam, kjer so sušice, rastejo mlada drevesa.

Slika 4: Erzo na žičnici.

Slika 5: Na začetku poti.

Slika 6: Potočki in skalce.

Slika 7: Pot…

Slika 8: Planota brez poti… (izven mostiča je prepovedano hoditi)

Slika 9: Pot…

Slika 10: Še enkrat pot… (Na koncu po nekem razpotju in tablah pot spiralno zavije okoli vrha in je zato nekoliko daljša)

Slika 11: Sneg na poti.

Slika 12: Na vrhu.

Slika 13: In še skupinska.

Na dnu so čakali samo še nas in takoj za tem ugasnili sedežnico, mi pa smo že hitelii naprej. Do večera smo morali priti v Bright, kjer smo si zadnji moment rezervirali kabino v kampu, ki ga je priporočila Barb, žena Briana, padalca, ki je pred dvama letoma učil Erzota in Petra vzletanja z vleko. Ko sem po telefonu naznanil atu v kampu, da prihajamo, je kar zastokal (pa ravno je prišel s tenisa in hotel imeti prost večer in spet je moral delat). Eno kabino je le pospravil na hitro, očitno pa je razumel, da sva samo dva in spet ni bil prevel zadovoljen, ko nas je videl štiri. Ampak, dobili smo potem dve dvoposteljni kabini in hitro zaspali, ne preveč obremenjujoč se s tem, da bi kamp po 30 letih le lahko bil deležen prenove. Erzo se je taktično zagrebel, da bo Franci spal v njegovi kabini, saj rad zgodaj vstaja in bi bil kot nalašč za šoferja za jutranji projekt. In tako sta že zarana opravila en skok in za pr mej rešila dan, čeprav se je kasnejev ako ali tako zopet mudilo, tokrat na štart nad Brightom. Z Barb v avtu pred nami smo bili kot bi rekel keks, na vzletišču, ki je bilo izredno lepo urejeno. Še malo in že so leteli, vendar jim letenje ni preveč dišalo, baje preveč razrukano in preveč vetra. Erzo je vlekel najdlje in že smo bili v strahu, da želi nadoknaditi manjkajoče ure (do 400 letalnih ur letos), vendar je pametno pristal na nekem travniku in naredil še en nov štart (že tretjega ta dan).

Slika 14: Erzo na jutranjem …

Slika 15: … projektu.

Slika 16: Priprave na vzletišču nad Brightom.

Tako nam je ostalo še pol dneva in po Petrovi ideji in po Barbini potrditvi, da je ideja dobra, smo se odpeljali še na vrh Mt. Buffalo – ene gore nad Brightom, ki ima lepe razglede nad granitnimi pečinami in tudi umetno jezero, narejeno prav za to, da se v njem kopa – izgleda pa prav tako kot pristno visokogorsko jezero, z visokim močvirjem na okoli, zraven pa še avtokamp, kjer se lahko zastonj kampira – vse to pa v narodnem parku – le kje bi kaj takega doživel v TNPju. Precej smo bili skurjeni od potovanja in razgledi nam niso preveč dišali, zato pa je toliko bolj zažgalo kopanje v jezeru. Padalci niso bili preveč navdušeni nad idejo in ko sem jim naznanil, da se bom vrgel notri, seveda niso verjeli, ker sem se tudi ob bolj toplem dnevu celo večnost spravljal v bazen. Tokrat pa sem v vodo skočil in jih prepričal, da je voda v bistvu topla, čeprav smo bili 1300 metrov visoko. Na koncu je le Franci zatajil, ostali pa smo si naredili zares veliko veselje in se odpeljali z gore proti Deniliquinu kot prerojeni.

Slika 17: Razgled z mt. Buffala. Na sliki je velika razpoka v gori, po kateri odteka voda.

Slika 18: Panorama jezera Catani na gori Buffalo.

Slika 19: In še ena slika istega jezera. V ozadju potencialen nov nov štart.

Slika 20: Nova žival, nekakšna mešanica med debelim mačkom in polhom, ki pride ven ponoči, se drgne z gobčkom kot maček in pleza po drevesih. Povsem neboječa.

Slika 21: Arzo.

by ·Komentarji so izklopljeni za AU 2016 – 7. dec

V sredo, 7. decembra si je francoska ekipa želela enega drugega štarta v Hayu in smo se jim pridružili tudi mi. Siti vožnje smo se zarana odpeljalii v 100 km oddaljeni Hay z našim avtom in Toyoto z vitlom. Rahlo neekonomično za tri potege, ampak naj bo. Za spremembo je bilo malo bolj zabavno terat staro gajbo v daljavo. V Hayu pa nam nato ni uspelo najti travnika, ker smo, kot po navadi, zamujali. Sprva smo se zapeljali na napačnega in ker se z bencinskim avtom ne smeš vozit po suhi travi, sva nadaljevala sama s Petrom in seveda našla nič. Velika milost je bila, da sem stoječ na avtu ujel toliko signala, da sem poklical za pomoč. Po preusmeritvi na pravo pot smo se morali spet pregovarjati z enim kmetom, ki je bil mnenja da ne pašemo na pašnik, ampak ker ni bil ravno lastnik, je hitro odnehal. Na štartu je bilo ob našem prihodu že vse živahno. Veter spet ni bil najbolj idealen in pist ni bilo pokošenih in smo imeli svobodo voziti na pamet.

Slika 1: Vzorci v poljih.

Najbolj neučakan je bil ponovno prvi, saj se zanj vse obrača prepočasi in vsi vse preveč mečkajo, med tem ko dragoceni baloni letijo sami v nebo. Hitro je raztegnil padalalo, jaz sem odvil vrl in že je bil v zraku, jaz pa sem drvel čez travnik. Nakar opazim da se vitel (winch) ne odvija več in to lahko pomeni, da vozim prepočasi. Še malo bolj sem pohodil plin in še vedno nič. Nekoliko sem popustil zavoro na vitlu in še vedno nič, nato pa še malo pritisnil na plin. Še vedno nič. Očitno je manjkal samo še prvi steber in šibek člen je počil. Erzotu seveda ni bilo nič jasno. Bil je v stebru in to je bilo glavno (konkurenca je bila ponovno elegantno onemogočena). Jaz pa sem ugotovil, da je nekako vrv padla z vitla in se zataknila na zavori. Še huje pa, da je ena polovica šibkega člena odletela z Erzotom. Vedel sem, da bi se dalo z improvizacijo in staromodnim šibkim členom stvar vsposobiti, vendar časa ni bilo za igranje, zato je Petra in Francija potegnil nekdo drug. Do takrat, ko so bili vsi v zraku mi je potem le uspelo narest kočni člen na vlečni vrvi, če bi kdo scuril, vendar so vsi imeli srečo in sem lahko pustil Toyoto na travniku in se odpeljal z našim avtom nazaj v mesto, si ga na hitro ogledal, nato pa šel za padalci. Ta dan je pihal, dokaj močan zahodnik, zato so vsi leteli preko 200km in k sreči v dokaj isti smeri. Kljub temu pa je zvečer pot nazaj trajala celo večnost. Ker je bil naslednji dan napovedano poslabšanje, smo se odločili nazaj grede pobrati še winch v Hayu, da bomo v četrtek povsem prosti. Tako smo še večji del noči zapravili na cesti in se vrnili v Deniliquin vrnili šele ob 4:30.

Slika 2: Ogromno fikosovo drevo v mestnem parku.

V četrtek smo potem zabušavali vendar se je utrujenost opazno kopičila iz dneva v dan. Med padalci se je razširilo tudi, da bo petek, naslednji dan, dan za rekorde. Pozno popldne smo se tudi zbrcali na noge in se odpravili v center, si ogledali mesto in spotoma ugotovili, da je zadnja guma ponovno prazna. Bilo pa je prepozno za ukrepanje in servis je moral počakat na naslednje jutro.

Slika 3: Sovica.

V petek zjutraj sem presenetil samega sebe, da sem se zbudil, skočil iz postelje in bil takoj za akcijo, med tem ko so se drugi valjali po postelji – in to na rekorden dan. Mogoče zato, ker je bil vsaj Peter gotovo v dvomih, da bo sploh letel, ker je veter zares močno divjal čez krošnje palm – rekordni dnevi so navsezadnje na meji in samo za rekorderje, za tiste, ki imajo jajca in jajčnike – najbolj željna rekorda v Deniliquinu je bila Seiko Fukuoka. Ni mi bilo sicer povsem jasno, kako lahko eni komaj čakajo letet, medtem ko se drugi valjajo po postelji. Kakorkoli, odpeljal sem se do vulkanizerja, kjer so nas spoznali že od nekaj dni nazaj. Imeli smo namreč že en defekt in takrat so nam namontirali rezervo, ker je bila prejšnja guma konkretno zdrsana, in nas opozorili, da je nujno potrebna tudi optika. Ker kolesa niso bila poravnana, smo uničili pnevmatiko prvič in nato še drugič. Tokrat je bila punca na servisu bolj vztrajna in je uspela prepričat podjetje, kjer smo dobili avto, da je servis nujno potreben in tudi, da avto potrebuje par novih gum. Seveda, povsem novih na koncu ni dobil, pač pa par zelo lepo ohranjenih.

Slika 4: Štirje v kabini za dva.

Avto je moral ostati na servisu in polovica dopoldneva se je obrnila. Na štart smo se potem moral odpeljati s Toyoto, ki ima v kabini prostora le za dva, vendar smo se notri stlačili vsi štirje, padala pa naložili zadaj na kason zraven vitla. Ko smo pršli na travnik, je bilo tam le še nekaj padalcev, ki so povedali, da se je šele sedaj veter nekoliko umiril in da je prej v močnem padalce kar vzvratno odnašalo med vleko. Naši so morali le še počakati na miren interval in vzlet ni bil problem, tudi za Petra, ki je najbolj previden. Le Franci se je na koncu odločil ostati na tleh, ker ga je roka močno bolela že več dni – menda neka revma zaradi prepiha v avtu. Vmes se je na štartu pojavil še Eddie, ves bled in prestrašen. Nekje na 15 km je scuril in povedal, da je bil štart ob 11h divji, pristanek pa še bolj, saj ga je na pospeševalniku odnašalo nazaj. Ko pa je videl, da se je umirilo, je vseeno še enkrat razgrnil padalo in potegnil sem ga v zrak. Morda se mu na začetku to ni zdela dobra ideja, vendar je bil na koncu dneva drugačnega mnenja.

Slika 5: Lepa pokrajina.

Slika 6: Lepa pokrajina.

Slika 7: Začasno shranjevanje žita. Vsak kup je pokrit z modrim polivinilom in je zares velik. Na sredini spodaj okrogle zgradbe so silosi, veliko premajhni za vse žito.

Dan, poseben že od jutra, je bil dan smeha in dan joka. Eddie je odletel 250 km, svojo najdaljšo razdaljo (PB – personal best, kot je rekel ves nasmejan). Kdo je bil pa najbolj razočaran, je pa težko rečt. Je bila to Seiko, ki je scurila na 397km in zgrešila svoj rekord za par kilometrov, ko je imela pred seboj še eno uro dneva. Ali pa je bil to Erzo, ki se je usedel na okoli 70. kilometru, sredi pustinje, sredi ničesar na parceli farme, velike 20 x 40 km, do katere je vodil le 10 km dolg kolovoz in z opozorili, da je dostop prepovedan nepooblaščenim, in ki se je več ur vozil v avtu, kot pa letel. Če bi moral rečt, je moralo bit razočaranje Seiko večje. Erzo je vsaj lahko spoznal nove ljudi na farmi, srečal lepo aboridžinko, zvedel, da na farmi, ki se zdi skoraj kot raj na zemlji, živi 6 družin in da lastnika sploh ne poznajo. Da na farmi dela le upravnik, lastnika pa še ni bilo na spregled in pa, v svojo zbirko je lahko dodal nekaj novih nalepk, ki jih je potrgal s sadja v supermarketu v Grifithu in jih domov pripeljal nalepljene na dlake svoje roke.

Slika 8: Lepa pokrajina.

Slika 9: Lepa pokrajina.

Slika 10: Lepa pokrajina.

Dolg razdalje za padalce pomenijo še daljše razdalje zame. Tako smo spet vozili dolgo dolgo in domov spet prišli ob 4h. Kako sem si želel imeti to soboto prosto, vsaj eno, da si spočijem, malo razmislim v miru, se posvetim malo še Bogu, ampak ne. Sobota je bila spet lep dan in do 12h smo bili spet na travniku. Za povrh vsega so padalci curili kot za stavo, vmes se je spet strgal šibek člen in naredil sem 10 potegov, da sem imel na koncu vsega vrh glave. In še ni bilo odmora, ker je prvi scuril Eddie in se dobro po pustinji nahodil, preden sem ga pobral in zapeljal do Conarga, nato pa še Erzo in še njega sem zapeljal do Deniliquina ker v Conargu ni dobil štopa. Morda se niti ni zavedal, kako dobro jo je odnesel, ko se je lahko celo popoldne namakal v bazenu, namesto da bi se vozil za Francijem, ki je imel svoj dan in je odletel 250 km.

Dva padalca manj pa sta se poznala zvečer, ker smose hitreje zbrali in bili tudi hitreje doma. Smo pa prvič ošlatali z avtom kenguruja. K sreči ne močnoo, ker je odskakljal naprej, na avtu pa se tudi ni poznalo. Ponoči smo se za silo naspali in že je bila pred nami nedelja – ko je bilo spet treba leteti – saj ne da se je komu dalo, ampak se mora se mora. Predvsem Erzo je bil letoželenj, ker se mu je mudilo nabrati še manjkajočo razliko do 400 ur letenja v letu 2016. Pa je tudi danes on prvi pristal blizu Four corners (Štirje vogali) in bil potem še dvakrat bolj nesrečen, ko je spustil iz rok dvemožnosti prevoza v Deniliquin. Ampak naredil mi je veliko uslugo, ko je on peljal avto do Grifitha. Tam je pri trgovini počakal Francija in Petra, ajz pa sem šel še 130 km severno pobrati Eddija in z vsakim kilometrom mi je bilo težje in bolj sitno in brez smisla. K sreči je Eddie dobil premoz in mi prišel naproti, sam pa sem se ustavil in v miru občudoval sončni zahod. In ta večerni mir mi je dal moči, da sem zdržal še pot nazaj do Grifitha. Drugi so potem peljali do doma in prišla je vmes polnoč in bil je ponedeljek, nov letalni dan.

Slika 11: Trenutek, ki spočije in povrne dobro voljo.

V ponedeljek mi je bilo vse odveč. Zjutraj sem se vrgel v bazen, da me je hladna voda zbudila. Na štartu je bil nenavaden veter in izvedli smo tri divje štarte s hrbtnim vetrom. Na trenutke sem teral Toyoto 50kmh čez travnik in še to je bilo skoraj premalo. Nato sem se zadržal pri Brianovi ekipi in prisluškoval njihovemu modrovanju, saj so imeli tečaj, nato pa sem se v Conargu na pummpi zagovoril s Hansovo ženo Frigo, ki si je pred dnevi izvila gleženj ob pristanku. Povedala mi je, da je tudi ona včasih pobirala zmajarje in da je bilo še huje, ker lahko dlje letijo, da je morala včasih tudi splezat na kakšen silos, da je dobila radijsko zvezo in jih lahko sredi noči našla. S Hansom sta si tudi kupila svoj avot v Avstraliji in ga imata pri neki družini parkiranega čez leto in da je strošek približno isti, kot če bi avto najela. Imela sta tudi izkušnjo s kravo, ki sta jo nekoč zbila, da je poletela preko avta. Imela sta le to srečo, da je bil na avtu dodatni odbijač in je le pokrov od motorja malo potlačilo.

Ta dan ni bilo močnega vetra in ni kazalo, da bodo kam daleč leteli. In res niso, le raztepli so se na vse konce in je bilo ravno tako veliko vožnje. Vseeno se je poznalo, da sobili bližje domu in okoli 23h smo bili že v domačem mestu. Skuhali smo si še en lonec špagetov in odigrali partijo enke, potem pa šli mirno spat – saj za naslednji dan ni bilo letenja.

Slika 12: Nori na božič. V vsakem mestu se najde nekdo, ki gre čez vse mere. Celoten vrt pred hišo nasteljejo z raznimi figuricami, napihljivimi okraski, … Ironično pa je, da bi Božička verjetno najprej tožili, če bi jih obiskal – pri takih hišah je občajno tudi tabla z opozorilom: Traspassers will be proscuted.

Slika 13: Tako nekako zgleda podnevi.

by ·Komentarji so izklopljeni za AU 2016 – 4. dec

Pred nami je bilo novo poslabšanje in spet smo se podali na pot – tokrat v smeri Sidneya, na obalo, kjer jadrajo na klifih nad obalo oziroma na nizkih rtičih, ki štrlijo v morje, odvisno od vetra. Pred nami je bilo naslednjih 500 km in precej utrujeni smo se ob 10h vrgli iz kabine v avto in na pot.

Slika 1: Tipičen poštni nabiralnik.

Slika 2: Tipična vodna črpalka na veter.

Cesta se je vlekla in Erzo je sanjal o svojih projektih ter cedil sline nad lepimi travnatimi griči, ki so bili tako blizu in tako zelo nedostopni. Ni bilo najti hriba, na katerega bi peljala pot, ki bi bil pokošen, pa še vročinski val je prihajal s severozahodnimi vetrovi iz notranjosti. Potem pa se pred nami pokaže en grič z oddajnikom na katerega je (po zemljevidu) peljala cesta do vrha. Z malce obotavljanja smo se odločili poskusiti srečo in prečkali nasprotna pasova hitre ceste (tu imajo dvopasovnice vsake toliko prehode za dostop na lokalne ceste in če zavijaš na desno, moraš prečkati dva nasprotna pasova, kjer je omejitev 110 kmh.

Po slabem kilometru je cesta zavila proti hribu in pripeljala mimo hiše do gajtrca na pašnik. Bilo nam je malce sumljivo, vendar ni bilo znaka, ki bi prepovedoval dostop, zato smo odprli vrata in veselo zapeljali naprej. Prišli smo nato do prve serpentine, kjer so ležale ovce in počasi peljali mimo njih. Nato pa smo zagledali žensko na štirikolesniku, ki je divje peljala po pašniku navzgor proti nam in na daleč ni izgledala vesela. In ko se je ustavila zraven avta, se je usulo iz nje, da kaj si dovolimo vozit po privat zemlji brez dovoljenja, da smo razburili njene ovce in njo zraven in jo pognali v tej vročini ven. Pa smo se naredili nevedne in da smo čisto po naključju zagledali s ceste lep grič in da je zemljevid pokazal cesto… In ona, da bi nam lahko prej šla preverit, če je cesta sploh prevozna, ker že dolgo ni bilo nikogar gor in da moramo v avstralji najprej govoriti z lastnikom… in z vsako minuto je postajala bolj mirna in bila na koncu zelo prijazna in nam povedala, da so iz hriba že leteli in da nikar ne pristajajmo na drugi strani, ker kmet s puško preganja padalce. In ugotovili smo, da je bila celo na hrvaškem na lokostrelskem tekmovanju. Na koncu pa nam je dovolila nadaljevati.

Takrat pa s je ustavilo nam. Avto kar ni hotel potegniti v klanec in nismo vedeli kaj storiti z avtomatskim menjalnikom, da bi lahko speljali. Peter se je tudi spomnil, da nam res ni treba iti gor in padlo je nekaj težjih in ko smo obrnili se je situacija rešila tako, da sva z Erzotom pobrala padalo in šla peš na vrh, Franci in Peter pa sta se ohladila pri sedaj prijazni ženici, ki jima je razkazala svojo hišo.

Slika 3: Erzo na projektu.

Sprehod na vrh ni bil dolg in naporen, saj je imel hrib manj kot 200 metrov višinske razlike. Na vrhu je bilo manjše sedlo, ki je bilo ravno prav golo za vzlet in tudi veter sej je okrepil samo za Erzotov vzlet. In vzletel je Erzo, parkrat obletel hrib in nato šel pristajat na drugo stran hitre ceste, stran od divjih kmetov, jaz pa sem se vrnil v dolino in spotoma pobral še kramp, ki ga je med vožnjo izgubila ženska. Pri hiši smo se nato poslovili, spotoma pobrali Erzota in odbrzeli proti obali, kjer smo se dobili z Eddiejem Kuzmusom (po rodu turek, mizar in notranji opremljevalec hiš in navdušen padalec, ki živi na enem od malih rtičev in ima praktično svoj jadralski peskovnik tako rekoč pred hišo). Seveda ni šlo brez neporebnega izgubljanja, ko sem sam izgubil potrpljenje in predal volan navigatorju.

Eddie se je konkretno načakal, preden smo prišli do njega in ostalo nam je okoli pol ure za jadranje na obali. Vendar je veter precej močno pihal – za nežne duščce premočno – zato sta le Eddie in Erzo razgrnila padali in se prepustila užitkom dinamičnega jadranja na laminarnem vetru čisto nad morjem. Zares prava uživancija, ki bi se je tudi sam z veseljem udeležil. Morda drugič… namesto tega pa raje oblekel kopalke in se šel kopat v ocean, kar je bilo tudi zelo zabavno, saj so bili valovi visoki in voda topla. Dan pa se je nato zaključil z večerjo pri Eddieju, ki nas je tudi povabil naj pri njem prespimo in si vzamemo kakšen dan počitka od letenja.

Slika 4: Eddie Kumsuz v svojem peskovniku.

Slika 5: Erzo v Eddijevem peskovniku.

Slika 6: Korak do Pacifika.

In tako smo se tudi odločili. Eddijeva žena nam je zvečer skuhala špagete, Eddie pa nam je pokazal sobo nad garažo, kjer smo potem prespali. Naslednjega dne ni bilo pravega vetra za letenje in tudi nevihte so se pojavljale, zato smo dopoldne Eddieju pomagali preselit Samsungov super hladilnik za 5k $ in dva kavča iz hiše, ki jo je prenovil in prodal. Popoldne pa zabušavali na veliko. Jaz sem se kasneje spravil raziskat mesto, Erzo pa je šel po novi štart na Hill 60 – nek sosednji rtič.

Slika 7: Razgled dokaj bogatega človeka. Hiše na tej lokaciji se prodajajo za več kot milijon dolarjev. Sicer niso nič posebnega, draga je pač lokacija.

Na sprehodu po naselju sem našel knjižnico in potem videl, da imajo tudi adventistično cerkev, izvohal pa tudi planinsko pot na klif. Kam iti, 7 km po ravnem do cerkve, v knjižnico se usesti ali skočit na klif. Pa je prevladal klif že zaradi tega, ker sem tri tedne samo sedel. In seveda se je izplačalo. Malo več je bilo švicanja, ker je ob morju bolj vlažno, drugače pa je bila pot krasna, skozi bujno rastje – evkaliptusova drevesa, palme, ogromne praproti, ki rastejo kot palme – nenavadni ptiči, kjer je postalo strmo pa so bile narejene stopnice – tri četrt poti v bistvu. Zaradi evkaliptusovih dreves diši celotna gmajna. Sto metrov pod vrhom je skalni rob, ki so ga premostili s strmimi lestvami, takoj nad njim pa so pot speljali vodoravno nad prepadom do razgledišča. Razgled je bil lep, kaj več pa nima smila govorit. Malo mi je bilo žal, da je bilo oblačno naslednjega jutra, saj bi skočil gor še enkrat na sončni vzhod.

Slika 8: Pot skozi džunglo na vrh klifa.

Slika 9: Lojtre čisto pod vrhom.

Slika 10: Razgled z vrha klifa. V ozadju mesto Wollongong.

Zvečer smo se potem dobili v mestu in šli na pico. Normalne picerije, kot jih poznamo mi, do sedaj še nismo našli. Tukaj pice po večini razvažajo, zato ti jo spakirajo v vsakem primeru v škatlo, tudi če jo boš pojedel v lokalu. Kljub temu pa so bile pice božjastno drage. Najdražje so bile 24$. Za štiri pice in en sladoled smo plačali 87$ in sklenili, da tega ne ponovimo več.

Slika 11: Izjemen račun za povprečne pice, ki so bile krive za porazno spanje.

Drugo jutro zarana smo skočili še na Stanwell park, kjer je znano vzletišče za padalce in zmajarje, kjer so izkusili še letenje na velikem klifu v okrnjeni obliki, saj je bil veter komaj pravi in šibak, za povrhu pa je še rosilo. Pristali so na plaži pod klifom nato pa smo šli na zajtrk, ter se malo kasneje poslovili in odpeljali nazaj v Deniliquin.

Slika 12: Priprave na vzlet na Stanwell parku. Jutro je bilo rahlo deževno ampak za novi štart ni ovir.

Slika 13: Franci na Stanwell parku.

by ·Komentarji so izklopljeni za AU 2016 – 3. dec

Zadnjih nekaj dni so se vremenske malenkost posabšale, malo težje je bilo ostati v zraku in prišlo je nekaj novih ljudi – dva avstralca dvojčka, Hans in Frigga ter Eddie (avstralec turškega rodu), nekaj dni kasneje pa še dva francoza in japonka Seiko Fukuoka. Na travniku je postalo bolj živahno in kar na enkrat je bilo polno ljudi za vlečt. Z dvema vitloma smo lahko potegnili dva padalca hkrati, kar jima je omogočalo lažje iskanje stebrov in stvar je postala še bolj zabavna. Takosem lahko vlekel zelo različne ljudi. Naši so se vlekli do prvega stebra in meni nič odpeli kadar se jim je zazdelo, en avstralec pa se je pustil vlečt do konca in vse lepo povedal kaj hoče ter na koncu zahteval da se povsem ustavim, da je bilo vse po pravilih.

Slika 1: Bog ne dej it pet korakov peš.

Slika 2: Na vzletišču.

Erzotu v teh novih razmerah ni šlo najbolje in je par dni zapored zelo zgodaj scuril, med tem ko se je Peter čudežno pobiral s tal, tudi na termiki, ki so jo sprožili kenguruji, ki jih je prestrašil med pristajalnim manevrom. Erzo je tako pristal en dan sredi polja, kjer več kilometrov okoli ni bilo ničesar. Zato se je obrnil naključno proti vzhodu. Jaz pa sem si narobe prepisal koordinate pristanka in me je po dolgem ovinku – okoli 90km peljalo okoli, ene rečice in na koncu po privat parceli v divjino. Po postaji ga ni in ni bilo mogoče priklicati, nazadnje, ko sva bila že zelo blizu drug drugega, a vsak na svoji strani reke, pa se je le oglasil. In uspelo mu je najti še en star razmajan most, da je prišel do mene. Jaz pa sem se moral vrnit še 3 km nazaj po avto, ker se nisem prej hotel peljati po pašniku.

Slika 3: Na vetroven dan.

Slika 4: Halo.

Franci in Peter pa sta te dni letela okoli 150 km z vetrom proti vzhodu in dodobra spoznala to špuro. Da pa se ne bi spet vozili ponoči nazaj v Deniliquin, smo vsako noč prenočevali na drugi lokaciji – v prvem prostem caravan parku, eno noč pa smo preizkusili hotel. Ne vem zakaj, ampak moteli so zelo dragi, dražji od hotelov… V notranjosti smo za prenočitev tako plačevali med 20 in 40 dolarji na osebo. Ponekod se je dalo še kaj zbarantati, ponekod so vztrajali pri 40 dolarjih, pa niso ponujali ničesar več kot spanja.

Slika 5: Hotelska družabna soba.

Slika 6: Hotelski hodnik.

Slika 7: In zofa na hodniku.

V glavnem, izbira hotela se je zelo obrestovala, saj je bila to pristna izkušnja bivanja v avstraliji, kot so ga poznali pred 100 leti. Kot smo videli, ima tukaj vsak kraj hotel, zgrajen v začetku 20. stoletja. Nekateri so že zaprti in propadajo, nekateri so samo še pubi in ne ponujajo prenočitev, tisti ki pa še imajo sobe, so verjetno ohranjeni taki kot so bili na začetku. Hiša ima pritličje in prvo nadstropje, strope, visoke 4 metre, v sobah so kamini, isti pod, staro pohištvo, skupna stranišča in kopalnico z banjo, na zadnji strani pa skupno verando. Izgled teh starejših stavb pa spominja na stavbe, ki se jih vidi v filmih o divjem zahodu notranjost pa deluje zelo prijetno. V splošnem so vsa ta podeželska mesta podobna. Glavna ulica je tako kot iz filmov, le asfalt je položen in pločniki so zabetonirani.

Slika 8: Tipična ulica s hotelom.

Drugič spet smo se ustavili v caravan parku, ki je imel bazen in kjer so se kenguruji prišli past vsak večer na svežo travo in smo lahko opazovali celo družino na razdalji 50 metrov. In videti so zares simpatični. Jedo travo in kadar stojijo pokonci, in gledajo, se čohajo po prsih z malimi prednjimi tacami in odrasli, ko se vzravnajo, so visoki okoli 2 metra. En večer, ko smo vozili za enim, smo videli, da jim ograja, visoka meter in pol, ne predstavlja težav. Če ne drugače, se pa postrani vržejo čez.

Slika 9: Avstralski orel.

Poleg kengurujev smo srečali tudi neke velike kuščarje, dolge okoli 2 metra (skupaj z repom), ki znajo tud hitro steči, zato nam jih ni uspelo slikat. Se nam je pa en pokazal, ko se je med begom stisnil k deblu drevesa in si mislil, da ga ne opazimo; kuščarček trapasti. Pojavil se je tudi majhen zavaljen kuščar, več emujev, kakaduji, ki se pasejo kot golobi in ki pridejo na balkon in jih ljudje podijo stran ker so preveč predrzni in čisto preglasni, peščena mralvjišča, na katerega zapelješ z avtom in se ne udre, in nesramežljivi kačji pastirji.

Slika 10: Kenguru.

Slika 11: Kača.

Slika 12: Kačji pastir.

Slika 13: Zavaljeni kuščar.

Slika 14: Kakaduji.

Slika 15: Emu.

Slika 16: Mravljišče.

Padalci so tudi dobili prvega naravnega sovražnika – avstralskega orla. Orli jim ne dajo miru. Ko se padalec zapelje v steber, v katerem že jadra orel, se ta začne dreti na padalca, če je nižji se zelo potrudi, da ga nadleti, ga zasleduje, kaže kremlje, se zaletava v padalo in v skrajnem primeru začne padalo cefrati. Padalec lahko zapusti steber, lahko se dere nazaj, začne šumeti s kupolo (ušesa, pumpanje)… včasih pomaga včasih ne. Ko pa padalec pristane in počiva ob padalu, začnejo hitro krožit na njim in ga opazovat, če je že crknil.

Slika 17: Billabong – na ravnicah so reke meandraste in obraščene z drevjem.

Slika 18: Ob reki.

Slika 19: Še kaj hujšega od kengurujev je v avstralski divjini.

by ·Komentarji so izklopljeni za AU 2016 – 29. nov

V sredo, 23.11.je bilo napovedano poslabšanje za ta konec New South Wallesa, zato smo dan izkoristili za selitev v boljše kraje. Veter se je silno okrepil in preko dežele je šla hladna fronta. Naša pot pa nas je peljala proti jugu v okoli 1000 km oddaljeni Deniliquin. Ker ni bilo boljšega (beri cenejšega) smo se za dva dni nastanili v že poznanem Riverside Caravan Park-u, za naprej pa so bili vsi kampi že rezervirani. Vendar pa se je vse obrnilo še na boljše.

Slika 1: Počasnela

24.11. smo se dobili z Ronom McKenziem, znanim avstralskim padalcem, ki ima v bližini Conarga svojo kmetijo (ogromno riževih in pšeničnih polj in 120 krav oz. tam nekje) in pa dolg dolg dolg travnik, namenjen samo vzletanju z vitlom. Živ in nasmejan človek nas je sprejel odprtih rok ter nas začel uvajati v vzletanje z vleko. Erzo in Peter sta to tehniko poznala že prej, Franci pa je dobil polo s teorijo in vprašanji in je moral opraviti čisto pravi tečaj. Z njim sem se spoznal s tehniko tudi jaz, vendar ne kot pilot, temveč kot voznik vlečnega vozila. Okoli 11h smo pripeljali na travnik eno staro Toyoto, ki je imela na prtljažniku vitel in razgrnili padala, nato pa začeli z učenjem.

Slika 2: Riževa polja.

Slika 3: Še več riževih polj.

Na vitlu mora biti navite okoli kilometer vrvi, na koncu katere je malo dvocelično padalce, ki med navijanjem vrvi drži vrv v zraku, da se ne vleče po tleh. Za padalcem je še eno manjše padalce, ki skrbi za smer, za njim pa je karabin in šibki člen, ki se pretrga, če gre kaj narobe (pri preveliki napetosti vrvi se pretrga). Vitelj ima tudi zavoro, s katero nastavljaš upiranje vitla pri vleki, brez katere bi se vrv samo odvijala in nič vlekla. Moč zavore pa nastavljaš preko hidravlike z enim gumbom kabini avtomobila. Pred štartom se zavoro povsem sprosti, pripelje vrv do padalca in jo zapne na posebo gurtno z mehanizmom za odpenjanje. Nadalje pa sledi prav določen protokol. Voznik v avtu pove po postaji pilotu “zero tension, driving to start” in se odpelje 50 do 100 metrov naprej. Pri tem se toliko vrvi tudi odvije. Nato nastavi napetost na zavori in pove pilotu “tension set, ready when ever you are” in čaka v pripravljenosti na pilota. Ko se odloči vzletet, javi vozniku “deploying canopy”, nato dvigne padalo v zrak in če je vse v redu, javi še “all out, all out, all out”. Voznik nato spelje in opazuje piota, če lepo vzleta, med vožnjo pa pazi na hitrost odvijanja vrvi, ki mora biti dokaj počasna in jo prilagaja z zavoro in pa na položaj padalca. Če ostane nizko za vozilom, je bila vožnja prehitra in mora upočasniti. Tako se vleče čez travnik, vmes običajno tudi poveča moč zavore, in ko je padalec zadovoljen z višino, javi vozniku “reaching top of the tow” in “stop” ter nato “releasing”, po uspešnem odklopu pa se lahko še zahvali vozniku. Po odklopu voznik sprosti zavoro in čim hitreje začne navijatit vrv.

Za pilota je pri vlečenju najvažnejše to, da drži padalo usmerjeno v smer vleke – to je v smeri vlečne vrvi. Če se začne obračati izven smeri vlečne vrvi, obstaja velika možnost “lock out”-a, ko padalo začne vleči postrani in lahko pride pod padalca. Taka situacija je praktično nerešljiva in je lahko usodna. Poleg pilotove prisebnosti lahko na potek tega vpljiva tudi voznik in če vidi kaj sumljivega, le upočasni vozilo in po potrebi sprosti zavoro, če pa gre hudo narbe, je tu še šibki člen, ki se strga, saj pri “lock out”-u sila vrvi močno naraste.

Slika 4: Na(ravno)st.

To je bila teorija, praksa pa je bila čisto druga. Pilotu je zelo štorasto govoriti med vzletom po postaji, zato mora voznik dobro opazovati in takoj ko je krilo v zraku stopi na plin. Če je kakšen opazovalec s postajo zraven, lahko on sporoča vozniku, sicer je sam za vse. Ko se vožnja začne in vozilo pridobi na hitrosti, začne noro poskakovati po travniku, ki je poln lukenj in grbin ter se trese. Voznik nima nikakršnega odziva s pilotom in ta se odpne ravno takrat ko si zmisli – včasih v prvem termičnem stebru, drugič se pusti vleči do konca. Kadar ni vetra (“Nil wind launch”) je zelo zanimiv tudi sprednji štart, kjer pilot ne vidi padala. Voznik mora počasi napeti vrv, pilot pa se mora vleki upirati, dokler se lahko, na koncu pa steči. Vrv pa mora biti napeta zato, da se padalec ne spotakne obnjo in da mu pomaga teči. Štarta v premočnem vetru še nisem videl (in si ga ne želim), ampak baje takrat vozniku sploh nitreba peljati naprej, ker je že veter dovolj močan.

Slika 5: Tu nekje leži en mobitel.

Slika 6: Reka v Deniliquinu.

Tako smo se prvih nekaj dni učili vzletat. Franciju sem pomagal pri teoriji, sam pa sem po parih dneh že samostojno vlekel padalce. Franci je tudi opravil 10 vzletov, pokazal tudi sprednji štart in videl, kako je, če se strga šibek člen. Odleteli so tudi nekaj odličnih dolgih poletov, tako da sem lahko spoznal še neskočne travnate ravnice in se pošteno navozil. Nazaj smo se vozili dolgo v noč, tudi po 300 km daleč in napenjali oči in pazili, da ne zbijemo kakšnega kenguruja. Na tem koncu jih je dejansko bilo ogromno. Najhuje pa je, da prihajajo po sončnem zahodu v graben ob cesti jest zeleno travo in nikoli ne veš kdaj bo kateri skočil pred avto. Domačini in tovornjakarji imajo dodatne blatnike, da ne poškodujejo pleha, ker je nočna vožnja zares loterija in še zelo utrujajoča. 26.11. je veter pihal iz juga, zato so leteli proti severu. Erzo je prvič zelo hitro scuril in si zato prislužil drugi poizkus in odletel na sredo stepe in k sreči pristal ob cesti. Peter pa je ta dan odletel daleč na sver in pristal blizu zakotnega kraja Naradhan. Do tja smo prišli šele v temi, koordinate pa so nas vodile iz tega kraja po zmahanih kolovozih, da se je navigaciji mešalo in nas je vodila v krogih in po enih cestah, ki naj bi peljale preko polja. Nazadnje smo prišli do samotne kmetije, kjer se nihče ni oglasil in Erzo je že videl najhujši scenarij, da so ga ugrabili ali ustrelili, ker jim skače po privatni zemlji. Na koncu nismo več vedeli, kaj bi, pa dobimo še eno sporočilo iz sledilne naprave, ki nam sporoči novo lokacijo ob glavni cesti v Naradhanu. Seveda je Petra pobrala prijazna žena s kmetije in ga zapeljala v vas.

Slika 7: Neskončne ravnice.

Na koncu takega iskanja je sledila še nočna vožnja do kampa (prva dva dni), za vikend pa do Rona, ki nas je z veseljem sprejel – nismo pa prepričani, da je njegova žena delila isto veselje, ker je šla kot po naključju za vikend k staršem in nam pobrala vzglavnike. Kasneje pa smo postali pametnejši ter spet privzeli nomadski način in si vsak dan sproti poiskali prenočišče, kar je še dodatno popestrilo potovanje.