AU 2016 – 7. dec

V sredo, 7. decembra si je francoska ekipa želela enega drugega štarta v Hayu in smo se jim pridružili tudi mi. Siti vožnje smo se zarana odpeljalii v 100 km oddaljeni Hay z našim avtom in Toyoto z vitlom. Rahlo neekonomično za tri potege, ampak naj bo. Za spremembo je bilo malo bolj zabavno terat staro gajbo v daljavo. V Hayu pa nam nato ni uspelo najti travnika, ker smo, kot po navadi, zamujali. Sprva smo se zapeljali na napačnega in ker se z bencinskim avtom ne smeš vozit po suhi travi, sva nadaljevala sama s Petrom in seveda našla nič. Velika milost je bila, da sem stoječ na avtu ujel toliko signala, da sem poklical za pomoč. Po preusmeritvi na pravo pot smo se morali spet pregovarjati z enim kmetom, ki je bil mnenja da ne pašemo na pašnik, ampak ker ni bil ravno lastnik, je hitro odnehal. Na štartu je bilo ob našem prihodu že vse živahno. Veter spet ni bil najbolj idealen in pist ni bilo pokošenih in smo imeli svobodo voziti na pamet.

Slika 1: Vzorci v poljih.

Najbolj neučakan je bil ponovno prvi, saj se zanj vse obrača prepočasi in vsi vse preveč mečkajo, med tem ko dragoceni baloni letijo sami v nebo. Hitro je raztegnil padalalo, jaz sem odvil vrl in že je bil v zraku, jaz pa sem drvel čez travnik. Nakar opazim da se vitel (winch) ne odvija več in to lahko pomeni, da vozim prepočasi. Še malo bolj sem pohodil plin in še vedno nič. Nekoliko sem popustil zavoro na vitlu in še vedno nič, nato pa še malo pritisnil na plin. Še vedno nič. Očitno je manjkal samo še prvi steber in šibek člen je počil. Erzotu seveda ni bilo nič jasno. Bil je v stebru in to je bilo glavno (konkurenca je bila ponovno elegantno onemogočena). Jaz pa sem ugotovil, da je nekako vrv padla z vitla in se zataknila na zavori. Še huje pa, da je ena polovica šibkega člena odletela z Erzotom. Vedel sem, da bi se dalo z improvizacijo in staromodnim šibkim členom stvar vsposobiti, vendar časa ni bilo za igranje, zato je Petra in Francija potegnil nekdo drug. Do takrat, ko so bili vsi v zraku mi je potem le uspelo narest kočni člen na vlečni vrvi, če bi kdo scuril, vendar so vsi imeli srečo in sem lahko pustil Toyoto na travniku in se odpeljal z našim avtom nazaj v mesto, si ga na hitro ogledal, nato pa šel za padalci. Ta dan je pihal, dokaj močan zahodnik, zato so vsi leteli preko 200km in k sreči v dokaj isti smeri. Kljub temu pa je zvečer pot nazaj trajala celo večnost. Ker je bil naslednji dan napovedano poslabšanje, smo se odločili nazaj grede pobrati še winch v Hayu, da bomo v četrtek povsem prosti. Tako smo še večji del noči zapravili na cesti in se vrnili v Deniliquin vrnili šele ob 4:30.

Slika 2: Ogromno fikosovo drevo v mestnem parku.

V četrtek smo potem zabušavali vendar se je utrujenost opazno kopičila iz dneva v dan. Med padalci se je razširilo tudi, da bo petek, naslednji dan, dan za rekorde. Pozno popldne smo se tudi zbrcali na noge in se odpravili v center, si ogledali mesto in spotoma ugotovili, da je zadnja guma ponovno prazna. Bilo pa je prepozno za ukrepanje in servis je moral počakat na naslednje jutro.

Slika 3: Sovica.

V petek zjutraj sem presenetil samega sebe, da sem se zbudil, skočil iz postelje in bil takoj za akcijo, med tem ko so se drugi valjali po postelji – in to na rekorden dan. Mogoče zato, ker je bil vsaj Peter gotovo v dvomih, da bo sploh letel, ker je veter zares močno divjal čez krošnje palm – rekordni dnevi so navsezadnje na meji in samo za rekorderje, za tiste, ki imajo jajca in jajčnike – najbolj željna rekorda v Deniliquinu je bila Seiko Fukuoka. Ni mi bilo sicer povsem jasno, kako lahko eni komaj čakajo letet, medtem ko se drugi valjajo po postelji. Kakorkoli, odpeljal sem se do vulkanizerja, kjer so nas spoznali že od nekaj dni nazaj. Imeli smo namreč že en defekt in takrat so nam namontirali rezervo, ker je bila prejšnja guma konkretno zdrsana, in nas opozorili, da je nujno potrebna tudi optika. Ker kolesa niso bila poravnana, smo uničili pnevmatiko prvič in nato še drugič. Tokrat je bila punca na servisu bolj vztrajna in je uspela prepričat podjetje, kjer smo dobili avto, da je servis nujno potreben in tudi, da avto potrebuje par novih gum. Seveda, povsem novih na koncu ni dobil, pač pa par zelo lepo ohranjenih.

Slika 4: Štirje v kabini za dva.

Avto je moral ostati na servisu in polovica dopoldneva se je obrnila. Na štart smo se potem moral odpeljati s Toyoto, ki ima v kabini prostora le za dva, vendar smo se notri stlačili vsi štirje, padala pa naložili zadaj na kason zraven vitla. Ko smo pršli na travnik, je bilo tam le še nekaj padalcev, ki so povedali, da se je šele sedaj veter nekoliko umiril in da je prej v močnem padalce kar vzvratno odnašalo med vleko. Naši so morali le še počakati na miren interval in vzlet ni bil problem, tudi za Petra, ki je najbolj previden. Le Franci se je na koncu odločil ostati na tleh, ker ga je roka močno bolela že več dni – menda neka revma zaradi prepiha v avtu. Vmes se je na štartu pojavil še Eddie, ves bled in prestrašen. Nekje na 15 km je scuril in povedal, da je bil štart ob 11h divji, pristanek pa še bolj, saj ga je na pospeševalniku odnašalo nazaj. Ko pa je videl, da se je umirilo, je vseeno še enkrat razgrnil padalo in potegnil sem ga v zrak. Morda se mu na začetku to ni zdela dobra ideja, vendar je bil na koncu dneva drugačnega mnenja.

Slika 5: Lepa pokrajina.

Slika 6: Lepa pokrajina.

Slika 7: Začasno shranjevanje žita. Vsak kup je pokrit z modrim polivinilom in je zares velik. Na sredini spodaj okrogle zgradbe so silosi, veliko premajhni za vse žito.

Dan, poseben že od jutra, je bil dan smeha in dan joka. Eddie je odletel 250 km, svojo najdaljšo razdaljo (PB – personal best, kot je rekel ves nasmejan). Kdo je bil pa najbolj razočaran, je pa težko rečt. Je bila to Seiko, ki je scurila na 397km in zgrešila svoj rekord za par kilometrov, ko je imela pred seboj še eno uro dneva. Ali pa je bil to Erzo, ki se je usedel na okoli 70. kilometru, sredi pustinje, sredi ničesar na parceli farme, velike 20 x 40 km, do katere je vodil le 10 km dolg kolovoz in z opozorili, da je dostop prepovedan nepooblaščenim, in ki se je več ur vozil v avtu, kot pa letel. Če bi moral rečt, je moralo bit razočaranje Seiko večje. Erzo je vsaj lahko spoznal nove ljudi na farmi, srečal lepo aboridžinko, zvedel, da na farmi, ki se zdi skoraj kot raj na zemlji, živi 6 družin in da lastnika sploh ne poznajo. Da na farmi dela le upravnik, lastnika pa še ni bilo na spregled in pa, v svojo zbirko je lahko dodal nekaj novih nalepk, ki jih je potrgal s sadja v supermarketu v Grifithu in jih domov pripeljal nalepljene na dlake svoje roke.

Slika 8: Lepa pokrajina.

Slika 9: Lepa pokrajina.

Slika 10: Lepa pokrajina.

Dolg razdalje za padalce pomenijo še daljše razdalje zame. Tako smo spet vozili dolgo dolgo in domov spet prišli ob 4h. Kako sem si želel imeti to soboto prosto, vsaj eno, da si spočijem, malo razmislim v miru, se posvetim malo še Bogu, ampak ne. Sobota je bila spet lep dan in do 12h smo bili spet na travniku. Za povrh vsega so padalci curili kot za stavo, vmes se je spet strgal šibek člen in naredil sem 10 potegov, da sem imel na koncu vsega vrh glave. In še ni bilo odmora, ker je prvi scuril Eddie in se dobro po pustinji nahodil, preden sem ga pobral in zapeljal do Conarga, nato pa še Erzo in še njega sem zapeljal do Deniliquina ker v Conargu ni dobil štopa. Morda se niti ni zavedal, kako dobro jo je odnesel, ko se je lahko celo popoldne namakal v bazenu, namesto da bi se vozil za Francijem, ki je imel svoj dan in je odletel 250 km.

Dva padalca manj pa sta se poznala zvečer, ker smose hitreje zbrali in bili tudi hitreje doma. Smo pa prvič ošlatali z avtom kenguruja. K sreči ne močnoo, ker je odskakljal naprej, na avtu pa se tudi ni poznalo. Ponoči smo se za silo naspali in že je bila pred nami nedelja – ko je bilo spet treba leteti – saj ne da se je komu dalo, ampak se mora se mora. Predvsem Erzo je bil letoželenj, ker se mu je mudilo nabrati še manjkajočo razliko do 400 ur letenja v letu 2016. Pa je tudi danes on prvi pristal blizu Four corners (Štirje vogali) in bil potem še dvakrat bolj nesrečen, ko je spustil iz rok dvemožnosti prevoza v Deniliquin. Ampak naredil mi je veliko uslugo, ko je on peljal avto do Grifitha. Tam je pri trgovini počakal Francija in Petra, ajz pa sem šel še 130 km severno pobrati Eddija in z vsakim kilometrom mi je bilo težje in bolj sitno in brez smisla. K sreči je Eddie dobil premoz in mi prišel naproti, sam pa sem se ustavil in v miru občudoval sončni zahod. In ta večerni mir mi je dal moči, da sem zdržal še pot nazaj do Grifitha. Drugi so potem peljali do doma in prišla je vmes polnoč in bil je ponedeljek, nov letalni dan.

Slika 11: Trenutek, ki spočije in povrne dobro voljo.

V ponedeljek mi je bilo vse odveč. Zjutraj sem se vrgel v bazen, da me je hladna voda zbudila. Na štartu je bil nenavaden veter in izvedli smo tri divje štarte s hrbtnim vetrom. Na trenutke sem teral Toyoto 50kmh čez travnik in še to je bilo skoraj premalo. Nato sem se zadržal pri Brianovi ekipi in prisluškoval njihovemu modrovanju, saj so imeli tečaj, nato pa sem se v Conargu na pummpi zagovoril s Hansovo ženo Frigo, ki si je pred dnevi izvila gleženj ob pristanku. Povedala mi je, da je tudi ona včasih pobirala zmajarje in da je bilo še huje, ker lahko dlje letijo, da je morala včasih tudi splezat na kakšen silos, da je dobila radijsko zvezo in jih lahko sredi noči našla. S Hansom sta si tudi kupila svoj avot v Avstraliji in ga imata pri neki družini parkiranega čez leto in da je strošek približno isti, kot če bi avto najela. Imela sta tudi izkušnjo s kravo, ki sta jo nekoč zbila, da je poletela preko avta. Imela sta le to srečo, da je bil na avtu dodatni odbijač in je le pokrov od motorja malo potlačilo.

Ta dan ni bilo močnega vetra in ni kazalo, da bodo kam daleč leteli. In res niso, le raztepli so se na vse konce in je bilo ravno tako veliko vožnje. Vseeno se je poznalo, da sobili bližje domu in okoli 23h smo bili že v domačem mestu. Skuhali smo si še en lonec špagetov in odigrali partijo enke, potem pa šli mirno spat – saj za naslednji dan ni bilo letenja.

Slika 12: Nori na božič. V vsakem mestu se najde nekdo, ki gre čez vse mere. Celoten vrt pred hišo nasteljejo z raznimi figuricami, napihljivimi okraski, … Ironično pa je, da bi Božička verjetno najprej tožili, če bi jih obiskal – pri takih hišah je občajno tudi tabla z opozorilom: Traspassers will be proscuted.

Slika 13: Tako nekako zgleda podnevi.

Leave a Reply