by ·Komentarji so izklopljeni za 120420 Racna gora P719 15:44:29

Slabo vreme. Piha in vsake pol ure dežuje ali sije sonce (no, večinoma sonca ni 🙂 ). Manca se že zgodaj dopoldne javi v jato. Samo ne vemo še, kam bi šli in ali bi sploh kam šli. Kamere ne sugerirajo rešitve, ker se prehitro spreminja suha cesta-mokra cesta-suha cesta…  Glede na veter se mi zdi, da bi bilo še najbolje na Notranjsko ali Primorsko, Gorenjska je vsa zabasana.

Po 13h me ponovno pokliče Manca, kaj smo naumili. Zunaj (v LJ) je ravno začelo ulivati kot iz škafa. Pokličem Erza, ki bi šel nekam pogledat.

Malo čez 14h sem na postaji na Vrhniki, kjer uliva tako, da mi tudi iz avta ni za stopiti. Naložimo robo in ljudi (Manca, Erzo, Mirko) in na Unec po Mega (bo šofer – spet ga je križ stisnil, pravi). Med potjo panično iščemo po tablici, kje je kaj suhega v J Sloveniji (veter na Slivnici je 8/13 JZ). Ko pridemo do Megove hiše (na Uncu še vedno dežuje), ugotovimo, da je v Loški dolini suho (sonček na kameri v Iga vasi) in cilj je jasen: Racna gora. Ko vozimo proti Ložu, so ceste že(še ?) suhe in predno se zapeljemo gor proti startu, ujamemo še malo sončka.

Ko pridemo na start, se vedno bolj oblači, ampak na travnatem pobočju je (skoraj preveč) mirno. Rahlo piha gor, Erzo postavi, hkrati postavljamo ostali, Erzo potegne in lepo odleti, vendar ga kar malo ruka zunaj in precej bremza. Javi, da je močan veter z leve (JV namesto predvidenega Z, ki je bil tudi v Loški dolini). Jaz imam tudi že postavljeno in odletim.

V prvem hipu je lepo, ko pa pridem nad drevje me skoraj zaustavi močan JV. Ko se obrnem bolj proti vetru me celo začne rikvercati in počasi lezem dol. Obrnem malo bolj poševno na veter proti dolini in se vsaj pomikam naprej, čeprav me odnaša v desno. Kar nekaj časa ni jasno, ali bom gnezdil ali zvozil ven in končno me malo dvigne, tako da pridem nad travnik. Erzo je pririnil do cerkve in svetuje, da ostalim odsvetuje startati. No, jaz sem že v luftu in poskušam čimprej pristati na travniku pod startom, pa kar drži in dviguje, tako da šele z ušesi malo zbijem višino in potem res počasi tonem do pristanka (precej daleč proti levemu koncu travnika).

Zoranov let

Pospravim in pri brunarici kar nekaj časa čakam, da pridejo po mene. Še do Erza in nato dilema, kam naprej…

by ·Komentarji so izklopljeni za 120403 Samotorica P707 19:13:41

Pa očitno še ni konec. Ko prideva na Vrhniko je ura že skoraj 18.30 in vetra nič. Pa tudi dežuje ne, kot je vso pot od Kikirikija do sem. Malo za šalo omeniva, da bi se še dalo kam iti in Erzo takoj zagrabi – Samotorica bi pa mogoče bila.

Pa se odpeljeva “pogledat”. Z obema avtoma do Vrzdenca, tu Erzo prestopi v mojega in na vrh na travnik nad cerkvico Sv.Mihaela, kjer sva tik pod meglicami in rahlo rosi. Ampak veter piha tako idealno, da Erzo postavi, še predno se uspem jaz spet preobleči. Odleti in ga drži skoraj na isti višini in preleti plato res elegantno visoko.

Jaz hitro raztegnem mojo coto in v ugašajočem dnevu (itak je vse tmurno in temno, ampak tako se reče) startam. Padalo kar noče gor (cota mokra, nagravžna), tako da moram kar malo laufati dol po travniku, da se končno odlepim in potem čez plato, kjer me nevarno požira. Na robu tik pred drevesi so še električne žice s kandelabri (sicer samo dvofazna, se mi zdi 🙂 ) in že pomislim, da bi odvil na travnik pristat, pa se mi zdi, da bom le prišel čez (saj žice so malo nižje, ampak drevesa so pa nevarno blizu), potem pa se takoj za robom gozd strmo spusti. In sem res čez in na odprtem in me celo rahlo dvigne. Zdaj lahko zadiham in malo pogledam okoli sebe.  Zavijem levo ob pobočju, kjer lepo drži. Odpeljem se v smeri Horjula in sem kmalu mimo travnika, kjer je Erzov avto. Peljem dalje in na koncu Vrzdenca zvem, da je Erzo pristal v Horjulu. Jaz sem tudi že nizko, kapljice od dežja so vedno močnejše in gledam, kje je lep travnik z dovolj redko električno napeljavo. Pri Gabrjah ga najdem, lepo zavijem nazaj in hitro zbijem višino, ker vidim, da je poleg električnega voda vzporedno s travnikom (kar me ne moti) še en  odcep pravokotno čez travnik (trofazna 🙂 ).

Zoranov let

Ko pospravljam, je padalno na sprednjem robu totalno mokro in tudi rosi vedno močneje. Ko pridem do ceste, je Erzo že v svojem avtu (takoj dobil štop) in se odpeljeva še gor po mojega. Tu je že vse v megli in dežuje.

Erzovo videnje:

Na Kikirikiju se Zoran preobleče nazaj v civilko in računa s tem, da je letenje za danes končano. Peljeva se skozi vse močnejše deževje, ko je megleno tudi do tal, proti Vrhniki. Bolj ko dežuje, bolj se nama fajn zdi da sva letela. Toda na Vrhniki je cesta suha in baza je na 700, spodaj brez popoldanskega zahodnika. Ali morava še kam? Lahko bi šla. Na štartu idealna 2-3 m, na gor. Zoran ponovno zamenja civilko za športni dres. Odletim in zunaj vletim v rahlo rosenje. —–let—– Spodaj prvič uspešno uporabim moj nov štoparski karton z narisanim likom padalca, saj mi prvi avto ustavi na način, da se vrne nazaj pome, ko dojame kaj je bilo narisano, maloprej pa ni dojel zakaj imam tak ruzak. S Horjula me zapelje po avto v Vrzdenec.

 

by ·5 komentarjev

Za danes napovedan močan JZ, Z. Edino na JZ Slovenije naj bi bilo malo manj orkansko. Pa se zjutraj slišiva z Erzom in sva takoj skupaj: Vremščica čim prej (ali pa naprej proti J). Povem, da bi bil rad ob 16 nazaj v LJ in smo zmenjeni. Obvestimo še Mega, Manco, Ukija. Manca je v službi in se priključi kasneje. Poberem Matejo, Erza na Vrhniki, še Mega vskoči na Uncu pa smo že proti vrhu Vremščice.

Ko pridemo na spodnji start odpremo vrata, ki jih veter skoraj odtrga. Erzo naredi nekaj vaj taj-chija in gremo dalje. Cilj 2: Osp. Po že zlajnani poti na start, kjer piha idealno (no mogoče malce z desne, ampak idealno).

Z Megovo nesebično pomočjo (spet se javi za šoferja) hitro postavimo. Nad nami se delajo bazice in Erzo se že trese. Odleti Erzo in začne kar nekaj motati in rahlo nabirati, potem pa mu usahne – usahnejo pa tudi bazice. Mateja, ki je hitro za njim se malo povozka sem in tja in že je daleč spodaj. Jaz prvič potegnem, pa me rahlo rikvercne in se usedem nazaj na tla, v drugo (spet Mega pomaga postaviti 🙂 ) pa odletim, čeprav me kar noče dvigniti s tal.

Ko sem čez rob, me samo požira. Malo zavjugam proti luknji in občudujem steno in plezalce prvič v življenju iz take perspektive. Hitro tonem proti tlom in pristanem zraven kampa ob Mateji in Erzu.

Zoranov filmček

Zoranov let

Še ko pospravljamo, je Mega že pri nas. Erzo komunicira z lokalnim gazdo in skupaj postavita kol s trakci za lažje bodoče pristajanje (razkošno obešanje trakcev gre seveda iz mojega fonda 🙂 ). Malo prepričujemo Mega, naj gre še on odleteti, pa predlaga, da gremo raje na Socerb, ker bo tam idealno.

by ·1 Comment

Ko se peljemo nazaj gor po avtocesti, se oglasi Manca, ki je že na poti. Naročimo jo na Socerb, kjer bomo potem videli kako in kaj. Mi se zapeljemo do gradu in nato po kolovozu od zadaj zaprašimo množice sprehajalcev (ki iz neznanega razloga raje hodijo po prašnih cestah, kot pa po svežini borovih gozdov), dokler ne pridemo na start.

Sprva smo sami na startu, kjer piha v pravi smeri, pa kar konkretno. Ko začnemo postavljati, pridejo lokalci (Lahi) in takoj je tu poleg šumenja vetra še veliko dodatnega hrupa 🙂 . Odleti Erzo in nabira okoli starta, midva z Matejo pa čakava na trenutek, ko bo malo pojenjalo. Medtem ko čakava, Erzo toplanda in viteško odstopi mesto v zraku Megu, ki hitro steče v avto po opremo (da si Erzo slučajno ne premisli).

Ker ni spremembe z jakostjo vetra, potegnem naprej, pa mi ga sesuje (preveč zabremzam), v drugo pa s hrbtnim dvigom lepo odletim. Jadramo ob grebenu levo poti Socerbu  in desno do Glinščice in vrtimo in uživamo v razgledu na Tržaški zaliv naslednje pol ure. Ker tako lepo jadramo (pa še množica Lahov, ki se postopoma priključuje), Erzu postane žal, da je prekinil let  in bi ponovno odletel. Ko že postavi, začnemo počasi curiti (kaže, da je vse skupaj malo ugasnilo) in prvi se že odpeljejo na pristanek (Mateja 🙂 ) Ko pristane, komaj utegne nabrati padalo, ko že pristajamo eden za drugim na malem travniku ob cisternah.

Zoranov let

Erzo je z avtom kmalu pri nas in na poti nazaj gor na Socerb poberemo še Manco in odprašimo še enkrat na start, kjer pa je medtem veter precej ugasnil in za trenutke celo pihne od zadaj. Eden od Lahov starta in ga malo sklofa in odplakne proti pristanku pri Dolini. Erzo hitro postavi in počaka, da pihne gor in odleti… in ga odplakne proti pristanku. Ko je že zelo nizko le nekaj ujame in še malo jadra, preden pristane (citiram: “sem velik drek, pa je imela školjka težavo, da me hitro odplakne” 🙂 ). Ko ostali vidimo, kako je s stvarjo, pospravimo (tudi Lahi…) in se odpeljemo dol po Erza in hitro (60km/h po kolovozu) še enkrat na Osp, da bi Manca le ne prišla zastonj.

Tu pa močno piha (sedaj malo z leve), tako da tudi Mega ne vidi možnosti za (svoj) start… Zato se še hitreje (80 km /h – ženski in moška tulijo … ženski od navdušenja, moška od panike…) odpeljem nazaj na avtocesto in proti domu, saj smo že dobro presegli planirani čas (do 16h). V Postojni se še ustavimo na kremšnite in ostale sladkarije in razlaz po res lepem dnevu (meterološko, padalsko in medčloveško !!! ) 🙂

by ·3 komentarji

Sobota je predvidena za celodnevne projekte na Idrijsko-Tolminskem. Mateja, Erzo, Mega, Boris in jaz. Plan 5 startov. Veter je V in naj ne bi bil premočan. Pa je. Ko se prvič ustavimo ob Idrijci (prvi potencialni start tam nekje zgoraj) trga perilo s štrikov. Naprej okoli Tolmina (po bližnjici čez Kozaršče) in skozi Orehovlje gor v pobočja Kolovrata. Drugi start, Vrše (za zgodovino: Erzo odletel 22.5.2010), je na ovinku ceste. Piha rahlo s strani in močno. Malo tacamo naokoli in naberemo mačice. Naprej čez sedlo Solarji na vršno pobočje, kjer se ustavimo za ogled muzeja na prostem (Na gradu 1115m). Krožna tura po ostankih 1.svetovne vojne. Piha.

 

 

Naprej po zračni cesti na Trinški vrh, kjer sta lani startala Erzo in Mega. Najprej na ogled na travniček tik nad škarpo ceste, kjer je tretji potencialni start – in kjer ne piha več tako strašno. Malo modrujemo in tacamo naokoli. Erzo se že odpove letenju, ker mu vse skupaj ni preveč všeč. Pa se odloči Mega. Greva po kramo v avto, potem še Mateja in Boris.

Postavi Mega in dvakrat podre, predno elegantno odleti malce postrani. Lepo ga dvigne in pobere nad greben. Potegnem še jaz in lepo začutim padalo nad sabo. Ko stopim naprej do roba, pa začutim, kako mi ga sesuje, vendar sem že na robu. Poženem se naprej in vidim, da padam proti šavju čez cesto. Slišim še, kako zakričijo za mano, začutim, da se mi padalo postavi, vendar vidim kravatico na desni, ki jo hitro rešim s potegom komande (kasneje mi povedo, da me je padalo malo prehitelo, na robu, kjer je ravno, sem ga razbremenil in dobil frontalca, s katerim sem se pognal čez rob…). Ko je padalo dokončno v normalni poziciji, sem že precej pod grebenom in poskušam kaj nabrati. Grem z vetrom proti levi in samo počasi tonem. Mega se po postaji sicer čudi, kako da sem tako nizko, ampak dvigne me ne tudi za centimeter. Vdam se v situacijo in odpeljem bolj ven nad dolino, kjer je pa veter v hrbet še močnejši. Mestoma mi pokaže celo 60km/h. Ko sem že nizko nad tlemi (pri Idrskem), si izberem travnik za pristanek (malo bolj stran od daljnovoda 🙂 ) in obrnem v veter. Čutim močan nasprotni veter, občasno mi zapiska in me celo rahlo dvigne. Ko vidim, da me počasi rikverca in me spušča proti drevesni pregradi za mano, zavijem, da me odnese čez na naslednji travnik. Tu me spušča po liftu dol, potem pa dobim kakšnih 20m nad tlemi klofer z leve in desne (najbrž zaradi rotorjev za drevesno pregrado, čeprav sem kakšnih 200m za njo), kar me kar zruka in pristanem malo trdo na travniku. Močan veter mi potegne padalo na stran in me podrajsa po travnati zemlji (še dobro, da ni preveč blatno).

Sličica

Zoranov filmček

 

Zoranov let

Zaradi vetra s težavo naberem in grem v zavetje dreves zlagat.

Ostali po lepem letu ne pristanejo lepo pri pumpi v Kobaridu na standardnem pristanku, temveč (citirana Mateja): “…še malo bolj vzadaj za Kobaridom, na drugem travniku. Ta je z višine deloval še lepši in večji kot tisti ob pumpi, ampak z nižje višine je bil vidno prepreden z razmimi žičnatimi pastirji. Mega se je enemu komaj izognil, seveda ne, ker ne bi znal, ampak ker ni dobil nog iz vreče. Delux pa je itak tekmoval in je lovil razdaljo, zato je pristal še kakih 300m nižje na travniku :) . Je pa res, da smo pristali varno in kontrolirano. Juhej :) !”

Ko pridejo po mene v Idrsko, ima Erzo že naslednji cilj – Vrsno.