Ko se pripeljemo v Vrsno, malo slalomiramo po ozkih uličicah vasice, dokler le ne najdemo prehoda do povsem nove solarne elektrarne, ki je uničila lokacijo za nov Erzov (pred časom lociran) start. Pa še piha močno, tako da se po ogledu elektrarne hitro spokamo nazaj v avto. Erzo je ves žalosten, ker še nič ni letel in deluje že skoraj obupano. Predlagam Matajur (poznam pot do starta) in skozi Idrsko in Livek odšibamo gor.

Na sedelcu med Mrzlim vrhom (1353m) in Srednjim vrhom (1323m) parkiramo in odnesemo opremo na start desno na Srednji vrh (razen Mega, ki pravi, da  je danes že dovolj letel in je prostovoljni šofer). Za razliko od vetra spodaj je tu skoraj mirno – razen rahlega vetriča, ki se zliva po pobočju dol (s strani in rahlo v hrbet). Ko že skoraj obupamo (Boris gre gledat situacijo nižje po pobočju), vetrič v hrbet občasno zgine.

Hitro postavi Erzo, izkoristi trenutek miru in starta. Jaz takoj za njim, potem pa še Mateja in Boris. V ravni črti se usmerimo čez dolino levo od Kobarida v sprednji del grebena Kobariškega Stola, ki pada proti Kobaridu. Erzo že nabira, jaz pa tudi takoj priklopim in začnem vrteti. Naslednjo uro vrtimo in peglamo in jadramo na prednjem robu, dokler sonce počasi ne zaide in se začne hladiti. Boris je zavil po dolini naprej proti Robiču in tu ga hitro prizemlji, saj se proti močnemu vetru nazaj komaj pomika. Svetuje, naj raje pristanemo na uradnem pristanku, saj je veter v dolini res močan. Ko se odločimo, da gremo dol, si kljub temu izberemo velike travnike pri Starem selu za Kobaridom, saj je veter res močan in obeta živahno pristajanje. In tako tudi je. Najprej pristane Mateja, ki jo malo povalja, potem jaz ob cesti nasproti Vile Franko (in me ne povalja), zadnji pa še Erzo.

Zoranov let

Mega in Boris nam pomagata pospraviti in nazaj proti Lj. V Idriji imamo še zaključno večerjo in druženje v gostilni nad Antonovim rovom.

Recept za žlikrofe

Zjutraj krasno sončno, po SV Sloveniji močan S, JZ Slovenija Z-SZ, na Krvavcu nabija SZ. Jasno, da je treba iti proti Primorski. Mika me Nanos, če ne bi bilo premočno (sicer Strmca, ali če kdo da kakšno drugo idejo).

Danes začnem jaz gnjaviti že zgodaj: najprej Mega, kako je bilo včeraj na Strmci (ni bil…, ne more pred 14h), potem pa Erza (ki ni preveč za plane, ker ravno odhaja na teren in ne ve, kdaj bo nazaj). Potem ob primerni uri še Borisa (ko predvidevam, da se je že zbudil). On je za odhod kadarkoli, se mu pa tudi zdi, da se je vseeno bolje it vreč dol na Nanos kot na Strmco (po mojem ga tudi bolj mika nov start). Pa je cilj okvirno postavljen. Pokliče še Manca, ki je lahko na prevzemni lokaciji okoli 13.30 ure (Vrhnika Taras), pa je tudi čas z Borisom usklajen: ob 13.30+ na Vrhniki. Razpošljem SMS Manci in Erzu, da smo zmenjeni ob 14.30 (?!).

In se vesel pripeljem ob 13.30 na Vrhniko !!! Kličem Manco kje je, pa jo presenetim v razkošju preostalega časa še v Ljubljani (in ugotovim svoj kiks ene cele ure). Manca takoj da gasa in smer Vrhnika ! Pokličem še Erza, ki se še mirno baše z malico. Seznanim ga z dejstvi (namreč, da se dobimo čimprej – ob 14h) in preklopi protezo v tretjo. Manca je še pred drugo tu, Erzo tudi in pičimo proti izvozu Logatec, kjer naložimo še Borisa. Na Uncu se dotlači še Mega (ki sicer iz varnosti vzame padalo, čeprav se je javil za šoferja, ker obstaja možnost, da si kdo na startu zlomi roko ali nogo in ne bo startal, dol pa bo avto še vedno lahko peljal… Pa zgrešimo izvoz Razdrto in pred Vipavo nazaj v Podnanos in po cikacaka proti vrhu Nanosa. Odvijemo po kolovozu proti Hieronimu in na še ožji kolovoz proti Grmadi. Ko nas ustavi zamet, se skipamo in odšantamo kakšnih 50m na travce starta.

Piha lepo gor, mogoče rahlo močno in občasno malo s strani, ampak vsi smo naspidirani. Optimistični cilj je vsaj Kovk (če se bomo prigrebli do tja). Mega pomaga postavljati. Boris postavi in start, Erzo postavi in start, Zoranu postavlja Mega in start (hvala Mega), Manca postavi in…ne vem kdaj je start, ker sem že v luftu.

Borisa je lepo dvignilo ob pobočju in odšiba (zaradi močnega Z s skromnih 15km) vzdolž grebena v smeri Vipave. Erzo je malo pred mano in ga dviguje gor in spušča dol (skratka, je živahno). Jaz pridem pod njega tam nekje pri lovski bajti in on vrti, jaz pa gasa za Borisom in ga ujamem šele blizu Gradiške ture, ko vrti in nabira med strmimi skalami. Sem sicer pod grebenom, pa začnem vrteti in se končno dvignem bogato nad greben. Boris nabere še bolj (čez 1100)  in se pospešeno odpelje proti Kovku. Meni svetuje, naj se držim malo bolj zunaj in naj poskusim čim več nabrati. Lepo vrtim in nabiram in nabiram. Ko sem na 1100, tudi jaz naciljam Kovk in čez. Čeprav generalno tonem z 1,1, me občasno tudi malo gor dvigne. Boris objavi, da je čez, da pa mu je zmanjkalo 50m, da bi priklopil, zato se odpelje počasi proti Anji.

Ko se bližam pobočju Kovka sem že na 650m in se že hočem odpeljati proti Anji, pa me Boris spodbuja, naj poskušam priklopiti, če imam vsaj 600m. Res se pripeljem ob pobočje točno s 600m in sem že na meliščih pod steno, ko začutim rahlo dviganje. In ga zagrabim in motam osmice in mi gre najprej počasi, potem pa vedno hitreje gor. Boris me spodbuja (bo res dober inštruktor…) in ko sem malo pod grebenom, se usmerim proti Podrti gori in gre kar samo gor. Dviganje je kar močno in živahno in ko po nekaj obratih pridem nad Podrto, je naprej še bolj enostavno (živahno in še kar močno, hitrosti od 15 do večinoma 25km/h, ampak nescurljivo). Ura je že 16.30 (ob 18h moram biti v LJ) in odločim se, da obrnem na Hublju in nazaj do Anje. Na Hublju obrat, nazaj gre občasno čez 40km/h in lepo nad grebenom do Podrte. Tu navijem na 1000m in odpeljem ven proti pristanku, kjer je Mega z Manco in LCjem že pri Borisu. Boris spodbuja, naj se odpeljem proti Vipavi in naj poskušam priklopiti še Nanos (ura je že 15.50 in mi je jasno, da moram dol). Vendar se res odpeljem čez Vipavo z več kot 35 km/h, se malo naslonim na pobočje in vlečem do travnikov pred streliščem ob stari cesti, kjer pristanem.

filmček Zoranovega spodnjega dela

Opomba k filmčku: filmček je katastrofa, ker mi je pred startom štrikec obrnil kamero čisto dol. Tako lahko občudujete predvsem moj spodnji del z vrečo in kokpitom. Bi pa bil zanimiv za proizvajalca sedeža, da bi videl, kako se gibajo vpetja in kako niha sedež med malo bolj aktivnim letenjem. Če si odmislite moj vamp, se vam lahko približno zdi, kje se je letelo. Objavljen pa je filmček predvsem zaradi zgodovinsko dokumentarne vrednosti tega leta 🙂  . Pa nič skrbet, telefon mi ni padel iz žepa, čeprav sem med gledanjem tudi jaz vsak trenutek čakal, kdaj bo odletel v globino (sem pa bil vseeno bolj miren, kot vi, ker ga imam tu, poleg sebe) 🙂

Zoranov let

Trenutek za tem, ko sem na tleh, je ekipa že pri meni, malo naprej pa pristane še Erzo. Pomagajo mi pospraviti, potegnemo se do Erza in spet zbutamo vso kramo in sebe v LCja in pičimo punim gasom proti LJ. Super ! Prvič prklopu Kovk, letel kot profesor (pustmo zdaj asistenco po brezžičnih medijih), razen nas ni bilo žive duše v luftu (?), pa še novnov štart Nanos Grmada ! Jupiiii, vesel ko radio !!

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/798628

Danes je lep dan z zahodnikom napovedan in že zjutraj sem nervozen –  kam ? Erzo že kmalu pokliče in enotna sva si, da je treba dan čim bolje izkoristiti: varianti sta: obetano lepo letenje na Kovku ali projekti na Krasu, v vsakem primeru pa na jug, na toplo in to čim prej – postaviva odhod ob 11h. Mega je tudi za (bo spet šofer ?) in določi svoj nujen odhod na teren na 11h. Malo kasneje pokliče Boris, ki pa je odločen za Kovk (ker se bo super letelo) in ga potikanje samo po novih štartih danes ne zanima. Potem pa pokliče Lucija, ki je zvedela, da je in bo na Socerbu čudovito lepo (vir 1: Damjan, vir 2: Lajovec, vir 3:  napoved vetra Arso,…). Povem, da skoraj gotovo ne bomo šli tja, čeprav gremo v tisto smer, ampak ona bi šla na Socerb, ker je tam res fajn. In se  slišiva še 3x (pri drugem pogovoru ji začnem opisovati dostop, pa je ne zanima, ker ne bi šla sama, ampak z nami – na Socerb, ker jo potikanje po novih in neznanih startih ne zanima – na Socerb gre sicer prvič, ampak tam je garantirano super…). No, po tretjem pogovoru pove, da bosta najbrž šla z Damjanom kasneje, ker Damjan prej ne more. Mateja je out zaradi problema z izginulo-pajkovno-odpeljanim avtom, za katerega ima dokumente na Ptuju in bo danes popotovala od Ljubljane do Ptuja (in nazaj)…

Ob 11h poberem Erza pri Tarasu in do Unca me nafutra (dobesedno) z gresom, ki ga je z ljubeznijo pripravila njegova hčerka (potem, ko je dobila odobreno maksimalno konfiguracijo Mac-a…).  Na Uncu vskoči Mega in cilj no.1 – Črnotiče in tamkašnji start. Ne moremo se zediniti, ali je to novnov za Erza ali ne (zame vem, da je) in ko se skozi Črnotiče pripeljemo na Kraški rob, malce JV od črnokalskega plezališča, je jasno: to je start Marčev hrib in tu je že odletel (no ja, bo pa zanj vsaj nov letos).

Medtem, ko se jaz preoblačim iz civilke, je Erzo že postavljen, meni asistira Mega in Erzo dvigne, mu ga sesuje, pa takoj še enkrat in odleti. Ko jaz zaključujem priprave, je Erzo že nekaj navil in kaže, da bo super nabral. Startam lepo in ne izgubljam preveč, nabrati pa ne morem (start je zelo podoben Zavoju na Buzetu, tik nad progo, mogoče malo manj odsekan), zavijem levo proti Podpeči in tu mi uspe malo nabrati (18m) in obdržati višino nad pogoriščem. Erzo je medtem že precej izgubil, tako da s preletom do Učke najbrž ne bo zdajle nič. Počasi tonem, se okoli slemena na daleč izognem daljnovodu, ki teče iz hrastoveljske doline na Kraški rob (sem ga opazil še pred Erzovim radio obvestilom, brez skrbi !). Izberem si travnik pod Bezovico in pristanem v smeri proti viaduktu. Malce za mano pristane še Erzo. Oba sva zadovoljna, saj sva prvi start že spravila pod streho.

Zoranov filmček

Erzov filmček

Zoranov let

Ko pospraviva, je na bližnjem kolovozu že Mega.

Cilj no.2: Kuk na Movražem. Malo modrujemo, kako najhitreje do tja, ampak jaz vztrajam na svojem, ker sem tod okoli vse prekolesaril. Gremo nazaj gor skozi Bezovico in skozi Zazid do Rakitovca ter po planoti čez Tri učke skozi občasne zamete do konca, kjer je start, obrnjen tudi na JV. Mimovozečehodečemu kolesarju še prenesemo znanje, kako po skrivnostnih kolovozih (ki smo jih podrobneje preučevali zadnjič z Matejo in Megom) pride v Hrastovlje.

Spet hitro postaviva z Megovo pomočjo na precej položnem startu. Erzo potegne in odleti, jaz pa kmalu za njim. On zavije desno za rob, pa samo potone in kmalu pristane.  Jaz grem zato raje na levo, kjer manj zgubljam in celo malo naberem, največ časa pa pridobim pri skalah nad Movražem, kjer je sicer precej živahno, zato pa kar drži. Pristanem po 10min pri Erzu na travniku pod Movražem.

Sličica

Zoranov filmček

Erzov filmček

Zoranov let

Ko pospravljava, ugotavljava, da morava ta egoizem malo prekiniti in omogočiti tudi Megu, da leti (nad pobočjem proti Zavoju nad Buzetom vidiva padalo, ki kar vrti sem in tja, kar kaže na lepo letenje). Ko se zbaševa v avto, predlagava, da je cilj no.3 Zavoj, kar Mega z veseljem sprejme.

Hitro nazaj gor in čez maloobmejni na našo stran. Ko se začnemo spuščati proti Movražu, odvijemo na kolovoz levo in po nekaj sto metrih pustimo avto pod vršnim travnikom. Malo gor po travniku med ostrim kamenjem, ki je skrito v gosti travi do oblega vrha, kjer je kandelaber s trakci. Spet Mega pomaga pri postavljanju.

Malo pred 17h smo pripravljeni. Erzo steče po položnem travniku in po odlepljenju zavije daleč v levo do samega konca Movraške vale, potem pa nazaj in v pristanek na travnikih na dnu. Jaz tudi kar močno odlaufam po položnem travniku dol (čeprav še vedno piha rahlo gor) predno se odlepim, najprej za Erzom v levo, kjer je že vse v senci, vendar kmalu zavijem nazaj na desno, kjer so pobočja še v zahajajočem soncu in upam, da bo vsaj malo držalo. Po nekaj minutah pristanem zraven Erza v senčni dolini.

Zoranov filmček

Erzov filmček

Zoranov let

Zmečeva robo skupaj, saj je Mega že pri naju. Čeprav je ura že malo čez peto popoldne, Erzo navija še za peti start: Gaber nad Ospom. Kmalu smo na Črnem kalu in preko viadukta na izvozu za Kastelec. Ker sonce že zahaja se odločimo, da je bolje če gremo na Osp in na startu smo še pred mrakom. Ko stopimo iz avta, z žalostjo ugotovimo, da piha že rahlo dol. Erzo se odloči za ne, mene pa tudi ne mika preveč, da se s hrbtnim vetrom vržem v mračno globino Osapske stene. Zbašemo se v avto in konec za danes.

Misija Kras - Zoranovi leti

Vmes sta poklicala še Lucija in Damjan, če ju pridemo tehnično suportirat na Socerb in ker je čisto blizu, se odpeljemo do gradu. Vendar se tudi onadva (kljub Lucijini zagnanosti) odločita za prekinitev akcij in prideta do gradu, kjer nas “prijazni” nosilec gostinske dejavnosti odžene iz restavracije (vse, kar bi popili ali pojedli, bi nam dovolil le za šankom, ker so mize namenjene za prave goste, ki bodo naročili razkošne ribje jedi -katerih priprava pa kar dolgo traja…). Tako se vsi prestavimo v Kozino, kjer se v bolj prijaznem gostinskem okolju še malo podkrepimo in prijetno podružimo (največ na račun Lucije…).