Po obilnem deževju, snegu in mrazu čez teden je pogled na hribe prava zgodnje-spomladanska idila. En dan prej smo sicer šli vseeno pogledat na Semnoz, ko je nehalo deževati, a je bila baza nizka, pihal je sever (po preučevanju OLC-ja sem sicer videl, da se da prav iz vrha štartati tudi na S…), tako da nekako si nihče ni upal po mokrem 20cm snegu, v bazi, na čuden veter štartati na neznanem terenu.

Današnji dan pa kljub vsem čiščenju ozračja izgleda čudno stabilen. V daljavi močna inverzija, ki izgleda kot berlinski zid. Baz ob 13h še nobenih. Vseeno se počasi odpravimo na štart. Sobota je, tako da je tečajnikov, tandemov in padalcev vseh vrst, ogromno. Razmere so slabe, piha dol, tandemi in tečajniki pa kar štartujejo – tečajniki boljše kot tandemi. Nekateri tandemi so bili prav zaskrbljujoči. Vsake toliko se dol vrže tudi kak Enzo / Zeno. S Timom pa kar čakava. Štarti imajo preprogo, sneg gor se počasi topi, vse je mokro. Baz še ni. Ure minevajo, Tim ima počasi dovolj in se počasi napravi. Jaz še malo čakam, in ko vidim da počasi začenjajo vrteti, grem v luft še jaz. Zahvaljujoč sondam tokrat kljub stabilnim pogojem ni bilo težko na začetku in se relativno hitro odrolam do vrha, nato čez jezero tako kot v ponedeljek, tokrat se pa odločim, da pristajam “doma”.

Punce gredo na kolesarjenje, Timu pa nekaj v zraku ne ustreza in gre po eni uri dol. Jaz ponavljam ponedeljsko špuro do Mont Charvina, tam zavijem na sever in odglajdam do Manigod in tu se odločim za povratek. Tukaj se težko poberem na neke normalne višine, ves čas sem pod grebenom in zaradi dolinca je precej živahno. Ko pririnem skozi dolino vidim padalce visooooooko, visoko gor, čez 2500 (jaz na 900m). Ampak na tem robu tudi meni zagrabi. Hitro pridem visoko, se pridružim padalski avtocesti do Le Parmelain – do roba Alp, vmes še pomalicam, nato se končno slišim po postaji še z Ano, ki me že 2 uri čaka na pristanku. Trikotnik je že zaključen, tako da s polnim gasom pičim vzporedno z jezerom do uradnega pristanka v Doussardu. Dol kar s spiralo. A ni škoda višine?

Tudi tokrat razgledi fantastični, sploh zaradi snega je bilo še toliko bolj kontrastno, idilično. Še bi prišel sem! Sploh po tipanju terena ta teden, se mi zdi da FAI-100km trikotnik ni tako daleč!

Zbudimo se v čudovito prvo francosko jutro, vreme nam obeta letenje samo danes ter mogoče še kakšen dan konec tedna. Turistično / padalski izlet je seveda tako definiran. Letimo danes, druge dneve pohajamo okrog.

Gremo na nam najbližji štart, ki je le 30 minut vožnje oddaljen od apartmaja. Ta štart je tudi eden izmed najbolj obljudenih, je najbolj dostopen in lepo urejen. Po navedbah lokalcev tudi najbolj zgodaj začne “delat”. Tisti v Montminu (Col de la Forclaz) je bolj popoldanski.

Zrajcana z optimističnimi načrti se s Timom že zelo zgodaj poženeva v luft. Mučenje v višini štarta, jaz najprej močno zacurim, nato se skoraj iz pristanka poberem nad štart.

Po postaji mi Ana “teži”, naj se že oglasim, ker me želita s Špelo pobrati in še enkrat peljat na štart. Jaz le spustim komande, da odgovorim, da sem pobral, in takrat seveda izgubim steber in zacurim direktno na tla.

K sreči me v bistvu že čakata spodaj, tako da oblečen samo napokam padalo v avto in sem spet napravljen v 15 min. Tim še vedno vztraja, ampak se nikamor ne odpelje. V luftu je vedno več sond, tako da se eni gruči pridružim in končno namotam na vrh, od kjer gre naprej vse kot po maslu.

Nori razgledi, malce strašljivi, vendar v zraku je tudi kar nekaj JZ, tako da ko rinem čez Entrevernes, ne gre nikamor in ko imam tega guncanja dovolj, obrnem z vetrom nazaj čez jezero. Zasnežene gore so vabljive, ampak skrbi me veter v višinah, pa tudi dolinski vetrovi. Rad bi se vrnil in zaključil let v obliki trikotnika, ampak zaradi vetra se pustim odnesti čez Megève, v Passy gre čez 70km/h, ampak že na sredi doline začne nekaj brcati in ponovno naberem do sredine grebena, na nekih 1700m. Ponovno poskusim povratek, rinem na sever, ampak sem vedno nižji, dolinski veter (okoli Annecya so dolinci običajno iz severnih smeri) me ustavlja, obrnem nazaj proti Passy-u in z vetrom do Servoza, saj se mi Mont Blanc v soncu vabljivo blešči. Seveda zaradi vetra nisem nikoli resno pomislil, da bi se tja odpravil, pa tudi na Servozu dobim noro dviganje, da gre brez vrtenja gor +4. Zaradi tega malo cviknem in se nad Chamonix vozim po zasenčeni strani hribov, namesto pod sončnim Mont Blancom. V senci ne dela nič, gre pa spet s 70 km/h proti Švicarski meji, v Chamonix so pa pristanki zelo na redko, tako da imam vso energijo uperjeno k iskanju pristankov v temi.

Na tleh niti ni bilo tako hudo z vetrom. Zemeljska ekipa je tudi hitro pri meni, saj so me spremljali že na Live Trackingu in so mi šli nasproti že več kot eno uro nazaj. Ko pospravim in se ustavimo v kafiču, začne iz baz, ki so se nakuhale iz tistega norega dviganja, kapljati…