Kar skoz še nestabilno vreme. Napoved: zjutraj lepo, okoli poldneva pa se razrastejo nevihte po Slo kot gobe po dežju :-). Manca se prijavi za ob 13h že včeraj. Prvi danes se prijavi Delux, ki ne bi šel prezgodaj, ampak kasneje na kakšen miren večerni let. Mega ne more zgodaj, Erzu ni za it gledati dež. Pa se slišiva s Ščuko, ki je najprej zjutraj nameraval na kakšen projekt, dokler bo še lepo, potem pa nima prave ideje.
Ko se bliža 13h je vedno bolj napeto. Jedra nastajajo in se širijo (kot gobe po dežju). Na Gozdu se mi zdi še najbolj sprejemljivo in jati objavim, da nameravava z Manco kar tja. Boris to pozdravi, ga pa ne zanima Gorenjska, ampak bi se pridružil kasneje, na bolj miren večerni let (Lijak ali Kovk, saj bomo gotovo šli kasneje tja). Ker je proti Gorenjski že vse črno, se z Manco po telefonu odločiva kar za bolj sigurni Lijak.
Ko že odhajava proti Vrhniki, pokliče Ščuka, da se Lijak že zapira in da predlaga Socerb. Obvestim Erza o novi lokaciji, in je takoj na maximalnih obratih. Na Vrhniki se zrineva v avto k Manci in gasa čez polovico Slo do Socerba, kjer na startu že čaka Ščuka (s tremi statisti – poslovnimi praktikanti). Postavi prvi, potem pa ob močnem vetru (kot je tu očitno vedno…) modrujemo ali je OK, ali še malo počakamo.
Prvi poskus ga nekontrolirano izstreli in posadi nazaj na start, v drugem je uspešen in ga takoj lifta gor. Erzo je malo za njim in oba hitro nabereta in se odpeljeta proti razvalini. Raztegneva še midva z Manco, ko po cca 10 min pristane Ščuka in nas obvesti, da je zadaj že vse črno, da na Lijaku švigajo strele in treska in da bo kmalu lahko tudi tukaj tako. Naj to povemo še Erzu po postaji (ki jo ima Erzo seveda izklopljeno) in začne pospravljati. Seveda sva z Manco napsihirana do max in se spogledujeva in gledava oblake in meriva, za koliko se približujejo (če sploh se…). Prideta tudi dva Italjina in eden brezskrbno odleti in se preserava pred nami. Ko Ščuka pospravi, se javi Erzo, da je pristal zadaj, blizu letališča Črnotiče.
Petru ob odhodu (se mu očitno mudi…) predlagam, da Erza pobere in naj se uskladijo, midva z Manco pa naprej modrujeva.
Drugi Italijan (Chico ?) zna slovensko in je baje zelo izkušen in pove, da bo še vsaj uro krasno za leteti in ni treba nič skrbeti. Ko ga vprašam, zakaj potem on še ni v luftu, pravi, da je itak vsak dan in da mu na tak dan ni treba, ker ga je vseeno tudi malo strah (?!).
Imam dovolj (zdi se mi, da grdobija zadaj dokaj miruje) in lepo hrbtno potegnem, se obrnem in sem v zraku. Na levo malo potonem, potem pa na dežurcu naberem nad greben in se odpeljem do razvalin, tam sem na njihovi višini in razmišljam, da bi se kar zapeljal čez. Malo sem nizek in če so slučajno za slemenom kakšni rotorji (kot na primer predvčerajšnjim na Slavniku…), bom težko speljal do Ospa. Zato raje obrnem in se odpeljem proti startu, spet naberem nad greben in toplandam (preveč naprej, kjer je veter še močan, tako da se kar matram in guncam, preden sem na tleh).
Manci ni za v zrak in bi še počakala, ko pa se začne bliskati vedno bliže in vedno bolj glasno rohneti, začneva hitro pakirati. Spet pogledujeva proti Kp, kjer je še vse v soncu in spet je Glem lahko rešilna bilka (da bo Manca vsaj letela danes 🙂 ).