Kar skoz še nestabilno vreme. Napoved: zjutraj lepo, okoli poldneva pa se razrastejo nevihte po Slo kot gobe po dežju :-). Manca se prijavi za ob 13h že včeraj. Prvi danes se prijavi Delux, ki ne bi šel prezgodaj, ampak kasneje na kakšen miren večerni let. Mega ne more zgodaj, Erzu ni za it gledati dež. Pa se slišiva s Ščuko, ki je najprej zjutraj nameraval na kakšen projekt, dokler bo še lepo, potem pa nima prave ideje.

Ko se bliža 13h je vedno bolj napeto. Jedra nastajajo in se širijo (kot gobe po dežju). Na Gozdu se mi zdi še najbolj sprejemljivo in jati objavim, da nameravava z Manco kar tja. Boris to pozdravi, ga pa ne zanima Gorenjska, ampak bi se pridružil kasneje, na bolj miren večerni let (Lijak ali Kovk, saj bomo gotovo šli kasneje tja). Ker je proti Gorenjski že vse črno, se z Manco po telefonu odločiva kar za bolj sigurni Lijak.

Ko že odhajava proti Vrhniki, pokliče Ščuka, da se Lijak že zapira in da predlaga Socerb. Obvestim Erza o novi lokaciji, in je takoj na maximalnih obratih. Na Vrhniki se zrineva v avto k Manci in gasa čez polovico Slo do Socerba, kjer na startu že čaka Ščuka (s tremi statisti – poslovnimi praktikanti). Postavi prvi, potem pa ob močnem vetru (kot je tu očitno vedno…) modrujemo ali je OK, ali še malo počakamo.

Prvi poskus ga nekontrolirano izstreli in posadi nazaj na start, v drugem je uspešen in ga takoj lifta gor. Erzo je malo za njim in oba hitro nabereta in se odpeljeta proti razvalini. Raztegneva še midva z Manco, ko po cca 10 min pristane Ščuka in nas obvesti, da je zadaj že vse črno, da na Lijaku švigajo strele in treska in da bo kmalu lahko tudi tukaj tako. Naj to povemo še Erzu po postaji (ki jo ima Erzo seveda izklopljeno) in začne pospravljati. Seveda sva z Manco napsihirana do max in se spogledujeva in gledava oblake in meriva, za koliko se približujejo (če sploh se…). Prideta tudi dva Italjina in eden brezskrbno odleti in se preserava pred nami. Ko Ščuka pospravi, se javi Erzo, da je pristal zadaj, blizu letališča Črnotiče.

Erzov let

Erzov let

Petru ob odhodu (se mu očitno mudi…) predlagam, da Erza pobere in naj se uskladijo, midva z Manco pa naprej modrujeva.

Drugi Italijan (Chico ?) zna slovensko in je baje zelo izkušen in pove, da bo še vsaj uro krasno za leteti in ni treba nič skrbeti. Ko ga vprašam, zakaj potem on še ni v luftu, pravi, da je itak vsak dan in da mu na tak dan ni treba, ker ga je vseeno tudi malo strah (?!).

Imam dovolj (zdi se mi, da grdobija zadaj dokaj miruje) in lepo hrbtno potegnem, se obrnem in sem v zraku. Na levo malo potonem, potem pa na dežurcu naberem nad greben in se odpeljem do razvalin, tam sem na njihovi višini in razmišljam, da bi se kar zapeljal čez. Malo sem nizek in če so slučajno za slemenom kakšni rotorji (kot na primer predvčerajšnjim na Slavniku…), bom težko speljal do Ospa. Zato raje obrnem in se odpeljem proti startu, spet naberem nad greben in toplandam (preveč naprej, kjer je veter še močan, tako da se kar matram in guncam, preden sem na tleh).

Zoranov let

Zoranov let

Manci ni za v zrak in bi še počakala, ko pa se začne bliskati vedno bliže in vedno bolj glasno rohneti, začneva hitro pakirati. Spet pogledujeva proti Kp, kjer je še vse v soncu in spet je Glem lahko rešilna bilka (da bo Manca vsaj letela danes 🙂 ).

Zjutraj Manca nepričakovano sporoči, da je v Izoli (očitno je Adonisev glas iz daljave prevladal in jo obrnil za 180 stopinj sredi noči…) in da je doli sonček. Ker sem jaz določen za današnjega padalskega stratega, seveda to lokacijo hitro vključim v kalkulacije… Mega je za, Erzo se ne javlja na vztrajno zvonjenje, Manca čaka, da pridemo dol. Plan A je KP->Poljane, potem pa Gaber ali Socerb ali sprotna improvizacija, saj je v višavah napovedan S, v sredini pa SZ, ki bi potem naj obrnil bolj na Z, pri tleh pa JZ že kmalu, vprašanje kaj bo zares….

Mega udeležbo prekliče iz osebnih razlogov, tako da mu na Uncu samo predam včeraj pozabljene stvari in naprej proti Kp. Vmes se slišim še s Slejkom, ki gre z Andrejem in ekipo plezat v Vipavo in planirajo popoldanski let s Čavna (Kucelj). Mogoče pa se kako skombiniramo…

Pri Kp se dobiva z Manco, zapeljeva njen avto na pristanek in z LCjem gor na Poljane. Start zanemarjen, nepokošen, brez trakcev in še moker povrhu (od ulivanja zadnjih dni in pretekle noči…). Piha pa lepo gor (rahlo z leve – SZ), kot tu še ni nikoli ob naših obiskih. Ne glede na goščo se takoj odločim za start, Manco pa mine, ko si od blizu ogleda start.

Pomaga mi postaviti coto in potegnem in odletim. Za jadranje je premalo vetra, zato se samo odpeljem na pristanek v metrsko travo.

Zoranov let

Zoranov let

Ko pospravim, je Manca že pri meni.

Prej sva se namreč spraševala, kako je kaj na Šilentaboru in predlagam, da greva kar tja zložit coto (če ne bo za odletet 🙂 ). Jaz ostanem kar naštiman v tangicah.

Na startu visoka trava in v momentu vse mokro do kolen. Na robu močan direktni veter gor, 1 m za robom niti sapice. K instrumentom priklopim tudi moj HTC telefon z Aljoševo aplikacijo FlyMe za prvo testiranje… Najprej mi Mega razvleče coto bolj na strmem pobočju pod bodečo žico, vendar je skeptičen, ker je res strmo in spodaj še skale in bi bilo malo šans za drugi poskus. Vseeno poskusim na kratko potegniti, pa seveda ni efekta.

Potem se prestaviva bolj na plato in tu nekajkrat neuspešno poskusim bolj ali manj blizu roba. Prostora je samo za 2-3 korake. Uspe mi toliko potegniti, da ga dvignem nad tla, potem ga veter močno zagrabi, vendar ga stabiliziram šele v tretjem poskusu in me liftne gor…

Potem pa uživancija, kot je sploh ne pričakujem. Pol ure jadranja na laminarcu ob pobočju sem in tja, nad grebenom, nad anteno. Mega medtem odpelje LCja okoli po kolovozu dol proti Narinu in potrpežljivo čaka na travniku nad progo. Počasi me začne mraziti, tudi nekaj kapljic pade in odpeljem se direkt ven (čeprav bi tole lahko še kar trajalo in trajalo…) in pristanem malo pred Šmehelom. Super, super !

Zoranovo jadranje na Šilentaboru

Zoranovo jadranje na Šilentaboru

FlyMe zaključi let in že se track uploada na OLC :-). Mega je hitro pri meni, pospraviva in gasa proti domu. Počasi začenjam čutiti udarec ob skalo na nogi z Vardijanščice, ki očitno le ni bil čisto neomembe vreden. V Lju še vedno uliva… Pa nov letos !

Dan je še mlad in malo gledam po tablici. Gozd se mi zdi še kar obetaven (4/6 J, Kriška 4,5/8 J…). Do Žirov in naprej proti Poljanski dolini.

Pa se v Hotavljah spomnim, da je tu nekje doma Poje in ga pokličem. Ravno je končal v Trebiji (kjer sem peljal 5 min nazaj) in čez 5 min je pri meni. Bi tudi on šel kam letet in kot trenutni lokalec predlaga Hum (Hom), ki je taprav za Z (nad Kopačnico).

Greva pogledat. Na pristanku polaga drevje in kosi travo. Jožef pove, da sicer tule običajno ni vetra in prizna, da je tole zanj premočno in da ne bi šel (kako si oddahnem :-)…). Tako se posloviva in jaz naprej proti Gozdu. Vmes zvem, da bo imel Sandi na Gozdu šolo, Damjana pa sprovociram in se prijavi. Naberem še malo čemaža med potjo in počakam Damjana na Seničnem. Z njegovim avtom gasa na Gozd.

Z mojo lahko opremo in Damjanovo standardno zarineva v breg. Danes se tale pot na Kriško vleče, kot že dolgo ne, čeprav klepečeva vso pot… Končno sva pri koči. Že po gozdu med potjo je bilo hladno, ampak tule pa še veter piha in je prava zima. Delno se zrihtava pri koči in na start.

Veter nažiga 4/9 (ampak meni zgleda bolje kot včeraj). Postavim brez cincanja. Malo pred nami je bil tu Sandi in Komac in Malenšek, Tanja in še kdo in zadnji od neodletelih nama malo pomaga na startu. Počakava, da malo manj pihne in potegneva.

Jaz odletim v drugem poskusu (hrbtno kar butne padalo gor, pa ga lepo zabremzam in sem v zraku. Nad smrekami me malo pošejka Z, potem pa ena sama (skoraj) uživancija. Drži kar v isti višini in gre še rahlo gor, čeprav grem naravnost ven. Vendar je mraz, mraz…. brrr. Ves sem trd po nekaj minutah. Res nisem pričakoval tega, ampak skok v dolino… Damjan se odpelje kar proti Dobrči visoko v višavah. Jaz si pa želim samo dol, ampak skoraj noče iti. Šele nad pristankom začne malo spuščati. Pristanem po dobre pol ure,

Zoranov let

Zoranov let

Damjan pa malo za mano. Malenšek in Komac pa drajsata nad grebenom sem in tja…

Nepričakovano. Ko bi vsaj imel kaj več za obleči s seboj…

Danes naj bi  bil še lep dan, ampak z močnim JZ- Z, z višino vedno močnejšim. Vendar se v LJ že zjutraj oblači. Z Manco gruntava kako in kam čim nižje in pade ideja Istra – in Kaštelir. Mega je za, Samsa tudi, Erzo nekaj cinca.

Ob 10h se dobiva z Manco na šodru, Erzo še vedno najbrž ne. Ko pa odhajava naprej, si premisli in predlaga majhno zakasnitev. Grem po njega domov in na pragu preberem pol cajtnga, da oni doma medtem pretakajo megabajte z diska. Mega Bajt tačas že čaka na Uncu in Samsa mu dela družbo.

Končno se Erzo, s slabo uro zamude, zloži v LCja, naloživa še Manco -> Unc -> KP -> Y -> se malo lovimo pred Kaštelirjem in pridemo na prazen start. Piha idealno in čudimo se, kako to, da smo sami. Hitro začnemo postavljati in drug za drugim odleti-jo…

Ker vztrajam na hrbtnem startu, mi v tretjem poskusu padalo tako sfedla, da se moram odpeti in sleči, da ga sploh lahko začnem razpletati (od vročine me skoraj fršlok). Kar nekaj časa se brez uspeha matram, medtem ko ostali lepo jadrajo nad startom. Prihajajo pa na start tudi lokalci. Mega pravi, da mi pride dol pomagat, pa ga prehiti Samsa, ki pristane.

In dva res lahko začneva bolj uspešno reševati štrike. Končno uspeva in se spet lahko naštimam. Medtem pristane Manca v dolini, Erzo in Mega na startu. Odletim in začnem jadrati. Čez nekaj časa pridem pod start in potem scurim na travnik v dolini blizu Mance.

Zoranov let

Zoranov let

Erzo pride po mene z LCjem in robo kar zbašem v avto, pobereva še Manco in spet na start. V drugo startam brez problemov skupaj z Erzom in Andrejem in še nekaj ostalimi. Ta let naberemo tudi najvišjo višino (jaz cca 450m), Erzo se odpelje nazaj v smeri Motovuna, Andrej toplanda in spet starta, jaz nekaj za njim.

Zoranov let

Zoranov let

Megu je za danes dovolj, Manca počiva in razmišlja o vadbi hrbtnega starta. Ponovno v luft, nekaj časa vrtiva z modrim Rookom, za katerega se ob naslednjem pristanku izkaže, da je Slavc Slak.

Zoranov let

Zoranov let

Spet pristanem na startu in še enkrat v zrak. Za mano tudi Manca. Ko imam dovolj, pristanem.

Zoranov let

Zoranov let

Popoldan se že obrača v večer. Hočem pospraviti, pa me Andrej opozori na preveč nazaj nagnjen sedež in s skupnimi močmi se lotimo štimanja. Res naredimo kar nekaj prilagoditev in potem me z Megom prepričata, da grem še enkrat v zrak in preverim, če je OK. Še enkrat startam, se pridružim Manci in skupaj se odpeljeva čez dolino do lokalnega mosta ob Mirni, kjer pristaneva.

Zoranov zadnji testni

Zoranov zadnji testni

Ko pospraviva, pomagava z navodili še Andreju in Megu, da prideta preko skoraj neprehodnih kolovozov do naju. Gor čez Srbane do Erza, ki je prištopal do sem in gasa nazaj v Slo.

Erzovi leti:

130518 Erzo3 130518 Erzo1 130518 Erzo2 130518 Erzo4

Erzov komentar leta: Jaz vzamem resno napoved tečaja štopanja po Istri, Saša pa se zajebava in kosi štart Motovuna, potem pa še leti kot prasec, namesto da bi štopal! Zamudili pol ure – ob 13 ko pridmo so bile ravno baze nad štartom. Vseeno zadovoljen, da sem priletel do Porte Portona.
Komentarji (1)
  • 1.Airie Sasha : Hahaha… Vidim, da si to stopanje vzel precej resno, Erzo. 😀 Sam ti rajs kr odleti kaj konkretnega, pa pol stopaj po Istri. 😛
    Sicer pa si kandidat za izrednega profesorja pri tacaju stopanja po predlogu Kavcica :))) [19.05.2013 10:13]

Pa še Andrejevi leti:

130518 Samsa1 130518 Samsa2 130518 Samsa3 130518 Samsa4 130518 Samsa5 130518 Samsa6 130518 Samsa7

Andrej

Andrej

Na poti nazaj zavijemo v Piran, da Erzo opravi svojo nalogo, mi pa medtem na zaključno druženje v čevapđinico, ki nudi tudi vegetarijanske variante, tako, da sta zadovoljena tudi Manca in Erzo, ki se nam kmalu pridruži…

Super dan z veliko letenja, smeha in dobre volje, kot si ga sploh nismo obetali :-)..