Svoje padalo kar zbašem v LCja, pomagam Manci pospraviti njenega in skozi Zagorje gor proti Šilentaboru. Ko najdeva pravi kolovoz, potegneva gor na vrh pobočja (že znana lokacija) in na koncu travnika preverjava veter.

Hladno je in piha malo z desne (čisti V), tako da ne morem preveč cincati (pa tudi mrak se že dela po malem saj je že 18.30…). Manca mi pomaga raztegniti, potegnem in po nekaj korakih sem v zraku nad položnim zgornjim pobočjem. Veter je kar močan in najprej se bojim, da me bo kar posadil na tla, potem pa le pridobim višino in rahlo s pomočjo vetra odpeljem v levo ven. Tu me vedno bolj drži in z bogato višino se zapeljem čez glavno cesto in izvir Pivke in pristanem na travniku proti koncu vasi.

Zoranov let

Še predno pospravim, je Manca že pri meni. Oba sva res zadovoljna in to proslaviva še s pico v Aviopubu 🙂

Že zjutraj rahlo sneži. Vztrajno iskanje luknje ne obrodi sadov. Močna burja J od Lju, na Brniku pa tudi piha V 5/8. Na Krvavcu piha malo manj, med sneženjem celo posije sonček.

Erzo pokliče malo provokativno, da mu danes res ni treba. Nazadnje upam na Zavrh, pa so spodaj v Borovnici sunki do 7. Še enkrat govoriva z Erzom, ki pove, da na Vrhniki polaga drevesa in ker sliši, da me še vseeno matra, da bi kam šel, me začne malo krotiti. In ker res ne vidim realnega cilja, se tudi jaz predam. Pač danes ne bomo leteli…

Takoj ko končava, pokliče Damjan (!), da je dosti pavziral in da že šiba po obvoznici proti Zavrhu (saj je bilo včeraj tam tako super…). Povem mu, kakšno je stanje tam doli in hitro obrne skozi predor proti Gorenjski. Takoj se priključim. Ko odhajam iz Lju, Damjan poroča, da pod Šmarno piha idealno (mogoče bi šla na Šmarno… ), pa mu povem, kako je na Brniku in nadaljuje do Vodic. Javi, da tam polaga (kot na Strmci takrat, ko smo vadili z Megom hrbtni start…), tako da se odločiva za Sv.Lovrenc. Če bo tam kaj več sreče.

Dobiva se na pristanku. Rahlo sneži, piha pa nula. Preoblečeva se iz civilk in z njegovim avtom gor do konca splužene ceste. Vzamem gorski komplet (tangice+Nuptse in seveda +rezerva 🙂 ), da bo najlažje in zagaziva po rahlo shojeni cesti gor.

Pri cerkvici zimska idila z obilnim sneženjem. Postaviva drug ob drugem in si stacava vsak svojo vzletno špuro. Sneg sproti pokriva padali. Seveda je Damjan hitrejši, in prvi potegne in laufa do konca ravnega dela in … odleti med goste snežinke proti komaj vidni dolini.

Takoj za njim potegnem jaz in tacam po snegu in tudi približno ne začutim, da bi padalo prijelo, čeprav je nad mano. Na robu malo posilim, pa samo sedem v sneg pod seboj. Naberem in gor in šeenkrat strumno tacam svojo špuro. Postavim v drugo in še predno potegnem, je padalo že napol zasneženo (sneženje občutno jača). V dolino se skoraj ne vidi več. Potegnem in odlaufam malo hitreje (boljša špura 🙂 ) in začutim, da je padalo celo malo prijelo. Na robu posilim, za trenutek sem celo nad tlemi, pa me posadi na sneg nekaj m niže. Zdaj imam nekaj več višine za nazaj pregazit.

Še v tretje potacam špuro in postavim. Damjan se zanima, kako je in me spodbuja, naj se ne predam, saj se zdaj celo malo bolje vidi (od spodaj gor).

Odlaufam še v tretje in zdaj imam še malo več hitrosti in padalo gre lepše gor. Še pred robom ga začutim in odlaufam naprej v zrak in zagrabi in se odpeljem ven 🙂 !! V zraku praktično nič ne vidim, ker mi snežinke nabijajo v oči (seveda sem brez očal 🙁 ). Zapeljem proti pristanku in kar drži, tako da moram kar malo vijugati, da dovolj zbijem višino in pristanem pri gajbici za križiščem.

Zoranov let

Hitro pospravim skupaj s snegom, ki spet zasipava padalo. Damjana poberem na cesti na poti gor, se zapeljeva do njegovega avta in razlaz. Leteli smo (nepričakovano – pa še nov letos 🙂 )…