Z Maretom se že zjutraj slišiva in odločiva za hodalno-letalno akcijo (=turno letenje=hoja na hrib in let) Zaplata ali Potoška (J od Ljubljane bo že močnejši JZ, ki bo čez dan samo še jačal). Takoj, ko me Mare pobere pred blokom, že začnem navijati za kakšno novo varinato, kot npr. Polhograjska Grmada (tam je tud štart na zahod…), ampak Mare se ne da, in šiba v Preddvor (“tam bova vsaj (skoraj) ziher letela…”).

Na ovinku pri penzionističnem gradu pustiva avto. Mare potrpežljivo hodi ob meni do vršnega travnika, kjer odbrzi naprej (“da se bom preoblekel in postavil padalo…”). Slaba 1,5 ure hoje. Na štartu piha rahlo gor in hitro postaviva v lepem sončku in oblakih, ki šibajo čez naju (občasno bolj temni, občasno lepe kremšnite). Mare dvigne padalo in odleti prvi in ga takoj dvigne nad start, meni pa ga v prvo podre na stran in ga šele v drugo – hrbtno, zadovoljivo dvignem in odletim.

Najprej malo potonem (kar sem pričakoval, saj sem z N4), potem pa najdem krasno dviganje, ki me z 2,8 precej razburkano dvigne 100m nad start (na 1300). Tu se neha in padem ven, malo potonem in spet najdem dviganje še enkrat malo bolj zunaj, je kar precej živahno (vsaj pod mojim 23m2 Nuptsejem imam tak občutek), potem pa odreže in tonem samo še dol (tudi s 4,2). Poskusim se nasloniti na Kozjek, pa nič ne dela, ali pa sem že prenizek in samo še zapeljem na pristanek pri jezeru.

Zoranov filmček

Zoranov let

Ko pospravljam, pristane še Mare (ki je lepo nabral in peljal že nad Kališčem), ki potrdi, da je bilo tudi zanj živahno, preveč za nadaljevanje proti Storžiču. Pri hotelu počakam, da gre Mare po avto in pride nazaj, ravno, ko uspe kelnerca priti po naročilo. Medtem kliče Damjan iz službe (očitno je že nazaj s svoje 700km kolesarske avanture na Korziko), ki bi tudi malo letel. Malo pomodrujeva in popijeva in proti LJU.

Mare me odda Damjanu ob avtocesti pri pokopališču na Šmartnem. Tudi Damjan je za Polhograjsko Grmado in že šibava proti Polhovemu Gradcu.

Pri kmečkem turizmu Mežnar pod cerkvico Sv.Uršule pustiva avto in (jaz počasi) gor na greben in do Z starta. Naslednjo debelo uro ali še več modrujeva in opazujeva veter, ki nabija v sunkih. Tudi vse postaje po Sloveniji že javljajo, da je močno, Erzo se vmes informira, kako in kaj se dogaja in tudi potrdi, da res močno piha, ko se končno le predava in odpraviva dol. Ker je ura že proti 17, imam zadosti za danes in Damjan me dostavi do doma. Sam še razmišlja, da bi z Matejo vendarle šla na Strmco, če bo Mega javil, da ni premočno.

Vmes Erzo javi, da gre na Vremščico (“Ščuka pravi, da mogoče pa bo…”) in kasneje se izkaže, da je res bilo (4 taktični štarti spodnji-zgornji-zgornji-spodnji, za nabiranje kilometrine…).

Zjutraj je spet slabo vreme, skladno z napovedjo. Pa vendar se proti poldnevu malo popravi in mogoče bi se pa dalo kje odleteti. Erzo kliče z upanjem, da bom pristal na današnje mirovanje, pa mu nekako nočem ugoditi. Kasneje kliče še Mare, potencialno za akcijo, pa še Mateja bo predčasno lahko odšla domov (in hrepeni po letenju). Tega že iz tovarištva ne smemo zavrniti in nekje moramo najti neko luknjo za odletet. Ko se koordinirava z Erzom, je jasno: Koreno (moj nov) in velika verjetnost, da vsi odletimo, potem pa še kakšen projekt.

Ob 15h poberem Matejo doma, Mareta na Dolgem mostu in z 7-minutno zamudo smo pri športni dvorani v Horjulu, kjer nas šminkersko pričaka Erzo. Kaže na dež (vmes je malo kapljalo), vendar brez oklevanja šibamo gor. Parking pred gostilno in otovorjeni na start. Malo začnemo cincati, ker pod Krimom očitno uliva, dežna zavesa se bliža tudi z desne proti Horjulu, ampak jaz vseeno začnem postavljati, medtem ko si ostali trije podajajo moj daljinec za avto (kdo ne bo šel in bo peljal dol…). Pa začne končno kapljati in hitro pospravim z Maretovo pomočjo, potem pa zbežimo v gostilno na radlerje (2xgrape+2xrdeča).

Počasi pijemo in modrujemo, Mare vmes rešuje družinsko krizo, dež uliva… Pa se pokaže modrina, pa neha, pa nehamo nakladat in ko so flaše prazne, smo že pripravljeni za ponoven start.

Zdaj forsira Erzo in prvi postavi v mokroto štarta in že prvič potegne v hudo stranski veter… in podre. Mare mi vmes pomaga postaviti, počakamo, da se veter malo popravi in potegnem jaz in odvjugam peš dol po hribu (baje tako,tako…kot vedno 🙂 ) in odletim. Hočem naravnost ven, ampak veter me nese s 45 v levo po dolini pospešeno dol, tako da pridem lepo ven nad Horjul, tu pa malo bolj drži in lepo pristanem po 5 min pri športni dvorani.

Zoranov let

Ko pospravljam mokro cunjo, štarta po nekaj poskusih še Erzo, ki se mi kmalu pridruži na pristanku. Ko pospraviva, sta Mare in Mateja že pri naju. Maretu se mudi zato razlaz… Leteli pa smo !!

Danes pa se je jata raztepla… Boris gre prevzeti svojega Rooka na Primorsko (in Mega se mu pridruži). Erzo v Celje službeno, pa produži v obdelavo štartov na Koroškem (vmes me sicer o tem prijazno obvesti, pa mi samo vzbudi sline). Jaz imam občni zbor zvečer pod Jenkovo, pa se mi zdi, da je najbolje, če se usmerim na Gorenjsko. Mateja se bo ob 14h nekam pridružila. Mare je že zjutraj v akciji, ker si je organiziral dopust (ampak žal ne dovolj zgodaj) in gre na(d) Zaplato.

Jaz sem računal nanj za skupaj hodit na Kriško, pa je bil tako pozen (pa še nesramno dolgo visel v zraku tam okoli Jakoba), da sem se pripeljal v Preddvor na pristanek in ni bilo z njim nič. Tako grem sam na Gozd in odpešačim z Nuptsejem na vrh Kriške. Pri koči kar piha (4/6 J) in grem raje za skupinico padalcev proti gornjim travnikom, v upanju, da bo manj. Ko se ustavim in začnem postavljati, ugotovim, da nažiga še dosti bolj, kot pri koči in se premaknem na naslednji travnik, ki je malo bolj v zavetju (ravno štartava Djoko).

Vidim da ostali padalci posedajo in še zlepa ne nameravajo v akcijo, zato postavim zidek in ko se za trenutek umiri, potegnem hrbtno. V zraku sem še predno se uspem obrniti, potem pa me takoj zagrabi in močno dvigne. Nuptseja mi premetava sem in tja in ko se končno uspem udobno namestiti v tangice, sem ven iz dviganja. Poskušam na levo ob pobočju, pa je le malo uspeha in mojih 23 m2 me začne, kljub močnemu vetru, spuščati. Zato se odpeljem bolj ven, kjer je bolj mirno in v nekaj širokih vijugah pristanem v Seničnem.

Zoranov filmček

Zoranov let

Medtem je že prišla Mateja in odšla na start na Gozd in scurila, tako da je le nekaj minut za mano na pristanku tudi ona. Hitro se priklopiva Mihu Kavčiču, ki nas odpelje gor po avte.