V avtu na tablici preverim, kako se seli dež in obrača veter, pa ni sprememb. Malo pokaplja, pa hitro neha. Odločim se še za pešaka gor na vrh najvišjega zaraščenega smučišča Jelen.

Nekje na polovici začne ponovno kapljati in hitro za tem – ploha. Vedrim pod bukvami ob poseki skoraj pol ure. Ko pojenja, se najprej hočem obrniti dol, potem pa vidim proti Uncu obsijane travnike.

Nadaljujem gor in počasi kapljanje poneha. Ko pridem na vrh, posije sonček. Postavim v mokroto. Tudi tu piha lepo gor cca 2m.

Potegnem in stopim v zrak. Zavijem na levo nad okleščena drevesa, drži nič, potem zapeljem čez Srno in ponovim vajo s pristankom v kotanji.

Zoranov let

Ko sem pospravljen v avtu, spet začne deževati.

Poskušam doklicati Mega, pa mi ne uspe. Na Pivškem in Vipavskem je delno brez dežja, vendar je predaleč in prekomplicirano, da bi sam rinil v predvidene projekte. Zato na Uncu zavijem proti Vrhniki.

Uki prihaja iz službe, ampak se odloči za bolj ziher varianto – kolo. Pokličem še Mireta, ki mu najprej tudi ni. Potem še Kastnerja, ki tudi prihaja iz službe in je takoj za – Krim (ki ga predlagam glede na dopoldanski SV, S, SZ med 1,8 in 4,2 sunki). Potem se prijavi še Mire in se dobimo na šodru v rahlem dežju.

Do Tomišlja, kjer pusti Domen avto in z LCjem proti vrhu.

Takoj po Tomišlju se ulije ploha, ki ne poneha vse do starta. Ko stopimo iz avta še dežuje, ko pa Mire pokadi svoj čik, popolnoma poneha. Začne pihati spet rahlo gor  SV (postaja sedaj prvič  javlja V ! – 2,5/4,2). Takoj postavi Domen na ravnem na kamnih, za njim pa še jaz in Mire.

Kastner lepo odleti, meni pa rata šele v tretjem poskusu (sesutju padala je pretežno vzrok vozel, ki ga odkrije Mire). V tretje sicer odletim, vendar sedaj z zamotano komando, ki jo takoj, ko sem iz poseke, razrešim. Pred startom kar drži in celo rahlo naberem. Domen javi, da je pristal pri avtu v Tomišlju.

Domnov let

Kmalu začne kapljati in takoj se odpeljem do Tomišlja in pristanem zraven Domna.

Zoranov let

Tudi Mire čez nekaj minut pristane  ves vesel, da se je pustil prepričati in je tako spoznal še en nov start 🙂 .

Vreme še vedno kar jesensko ali pa aprilsko… Ker se v takem ne da kaj odleteti (no, kot kaže OLC, nekateri sicer uspejo drajsati tudi uro dolgo in celo nekaj km odleteti…), si želim vsaj skokov z različnih startov. Ko je v LJU že vse zalito, pa kažejo kamere ob morju sonček. In se odločim za čim prej tja. Mega se pusti preprositi za akcijo.

Na Uncu zaradi mirne vesti vrže v LCja še svoje padalo 🙂 in že voziva proti KP.

Ko prideva dol, je ob morju res vse suho in brez obeta dežja, čeprav tistega krasnega sončka od prej ni več. Start je res bolj urejen, kot pri zadnjem obisku (zasluga Pavliča). Piha rahlo – idealno gor. Mega mi postavi coto, medtem ko se štimam.

Ko odletim, se odpeljem direkt ven po dolini, pridem visoko čez pristanek, malo še naprej, zavijugam in sem na tleh.

Zoranov let

Med pospravljanjem se od vročine scedim… in že je Mega tu.

Nazaj gor do Babičev in na ogled na Pomjan. Piha rahlo gor, občasno 0, ali od Z – od morja sem s strani. Malo cincam in si dajem pogum, obesim celo trakec, ampak za ta štart se mi zdi premalo vetra. Odreši me Mega, ko objavi, da se tudi njemu zdi premalo vetra.

Nazaj dol na Babiče in na drugo stran in gor na Glem. Na startu komaj kaj piha, ampak kar piha, piha gor. Spet Mega postavi, jaz medtem v tangice.

Potegnem in zalaufam in se vržem čez rob in podrajsam skozi grmovje, predno speljem od pobočja. Zapeljem na levo in celo malo drži in piskne. Nekajkrat zavjugam sem in tja ob pobočju, preden pristanem na pokošenem delu travnička v dolinici.

Zoranov let

Spet je Mega pri meni prej, kot uspem pospraviti.

Malo nihava za obisk Kikirikija S, pa se zdi, da je tu ob obali generalno napovedan SV že premagala termika, oziroma se veter že obrača v Z. Zato greva raje proti viaduktu (cilj Gaber).

Vmes se ustaviva še na Rožarju, kjer piha od zadaj, pa še šavje je takšno, da niti čez ne vidiva v dolino.

Ko sopiham gor proti Gabru, mi Mega vzame rukzak s coto in me vsaj delno razbremeni (moje teže mi žal ne more odvzeti, se pa do vrha kar malo dodatno scedim 🙂 ). Na startu piha idealno, zadaj v smeri Slavnika pa že vse črno in grmi. Spet mi Mega postavi, jaz v tangice.

Potem pa Mega pohodi pastirja na srednjem delu travnika, jaz pa potegnem coto in odskakljam čez. Bogato čez avtocesto in na desno ob pobočju do Osapske luknje (tu malo drži), skoraj do daljnovoda, pa nazaj čez steno do Mišje peči in dol na travnik za kampom.

Zoranov let