Brez težav čez mejo (vedno nam uspe biti na pravi strani meje, kjer ni gužve :)), pa pičimo na Vremščico na spodnji štart.

Piha na polno, gledamo, začne zebst, potem pa se Uki in Luka odločita, da le ni tako močno in pripravita… oba malo rikverca in dviguje v obratni smeri, ampak pogumno odletita. Baje je v zraku lepo in mirno. Tudi ostali se spravimo (čeprav se meni glede na izkušnje z močnim vetrom zdi le malo premočno :))… privlečemo robo, Manca hendla v močnem vetru, Slak hendla v močnem vetru, jaz rešujem pokvarjeno čelado in ko obupam, se usedem in gledam kako Manca in Slak hendlata v močnem vetru (mojo pripravljenost, da jima pomagam in ju porinem v zrak, zavračata :)). Ostala dva pa čudovito jadrata med zgornjim in spodnjim startom. Potem končno nekako usposobim čelado (baje da ženske vedno najdemo najbolj čudna mesta, kam lahko kaj porinemo :)) in sama sebi dam zeleno luč za odletet, ko tudi Manca odleti, takrat pa Uki (oko sokolje, ki vse vidi :)) začne spraševat Manco zakaj niha in kaj je in pogledam in Mance nikjer… na cesti ustavi avto in iz njega se usujejo trije fantje, ki že skoraj laufajo proti Manci… ampak javi, da je odletela z zapletenimi gurtnami in pristala malo nižje pod startom za drevesom, in da je vse v redu! Slak gre pomagat, jaz pa zvlečem robo pod cesto, kjer mi potem oba pomagata, da odletim v nikakršnem vetru v crknjen veter in po 8 minutah scurim k Ukiju nad cesto.

Luka toplanda,

 

Manca in Slak pa še malo hendlata.

Pol pa na Unec k Portusu na zaključno druženje (kot bi rekel Zoran :)).

Je bil pa lušten dan.